Ko je ideja energija

Oblikovalec Steklarne Hrastnik Grega Likar se ima za privilegiranega ustvarjalca, saj ima (kot zaposleni v steklarni) neposreden stik s proizvodnjo in materialom in lahko fizično vpliva na to, kaj se zgodi z izdelkom. A ob tem poudarja, da noben izdelek ni samo njegov, ampak je rezultat dela in truda vseh v steklarni. V Steklarno Hrastnik so ga povabili pred malo manj kot petimi leti, da bi odprl nove možnosti proizvodnji.

Ure in dneve preživlja v proizvodnji, kjer s sodelavci izziva meje mogočega in jih prestopa. Skozi takšen razvoj, in to v pičlih dveh tednih, je šel tudi njegov prvi izdelek za Steklarno Hrastnik – kozarec Speak, ki je bil kot del S projecta s socialno noto (z njegovo prodajo omogočajo izobraževanje socialno ogroženim mladim) predstavljen v londonski restavraciji slavnega Jamieja Oliverja. Prav zdaj, po nekaj letih od predstavitve, doživlja renesanso. To pripisuje temu, da so zdaj bolj dorasli ustreznemu trženjskemu in prodajnemu pristopu, ki ju zahtevajo izdelki lastne blagovne znamke. Likarjev podpis nosi tudi lani predstavljeni inovativni kozarec Celzyum, ki hladi oziroma ohranja toploto svoje vsebine do ene ure.

Čeprav sta bila študij oblikovanja na beneški akademiji lepih umetnosti in podiplomski študij industrijskega oblikovanja na milanski politehniki v Italiji zanj velik finančni in logističen zalogaj, pa sta mu veliko prinesla. Povsod po svetu zadostuje že samo omemba teh uglednih šol. A zanj ni pomembno, kje si bil in kaj si počel, ampak kaj lahko narediš zdaj. Sledi Einsteinovi filozofiji; najprej dobro obvladaj pravila igre, potem pa jih igraj bolje kot drugi.

Vaš zadnji izdelek lastne blagovne znamke, steklena 3D-sestavljanka Puzzle je pred kratkim prejela častno omembo pri nagradi red dot. Nekako se ne morem znebiti vtisa, da me spominja na kultno vazo oziroma skledico finskega arhitekta Alvara Aalta. Dejali ste, da je ta zamisel tlela dalj časa. Kje ste dobili navdih?

Ne morem se izogniti celotnemu stoletju oblikovanja, ki visi nad mano, ne glede na to, kdaj sem dobil zamisel. Z vidika ekstrude, kakor v industrijskem oblikovanju rečemo 2D-obliki, ki je potegnjena v tretjo dimenzijo, je vsaka cev na tem svetu kopija Alvara Aalta. Tukaj ne izgubljam besed. To je zelo generičen izdelek, ki v sebi nima ničesar inovativnega razen samega sebe – je sestavljanka, je lego, je Alvar Aalto in prav zaradi skupka vsega tega je Puzzle to, kar je: zlaga se v dolžino, širino in višino, skledice so same sebi pokrov ... Zato ponuja skoraj neomejene možnosti uporabe.

Katere najnenavadnejše ste predvideli?

Želel sem ustvariti izdelek, ki bi doma ali v gostilni pričaral pravo vzdušje. To je tudi kontekst mojega oblikovanja. Oblikovalci smo danes osredotočeni na funkcionalnost, da oblika sledi funkciji, pozabljamo pa na estetiko. Izdelek mora biti najprej lep, potem pa mora ustrezno reševati problem. Značilen trženjski pristop, ki ustvari problem, potem pa ponudi rešitev, je zame povsem zgrešen, saj se mi ne zdi smiselno ustvarjati nove probleme na vse te, ki jih že imamo. Ideja je energija, izdelek pa je dober samo takrat, ko daje energijo. In kdaj jo daje? Takrat, ko je ne odvzema. In kdaj jo odvzema?

Ko se na njej kopiči prah?

Tako je. Ko se na njej kopiči prah, problema ne rešuje dovolj dobro. Dobro oblikovani produkt je samo tisti, ki daje energijo, in to se občuti.

Ob prejetju priznanja ste izjavili, da Puzzle še ni povsem izpopolnjen. Kaj ste imeli v mislih? 

Da potrebuje še sotrpine.

To pa so? 

To je bil šele prvi član kolekcije, ki nastaja.

Se drugi že napoveduje? 

Ja, to je Puzzle mini. Veste, kakšen je bil odziv naših strank? Veliki Puzzle ste naredili in dobili nagrado, zdaj pa ste naredili nekaj dobrega. Skledica Puzzle je morda malo premajhna za juho, torej za vsakodnevno rabo, in malo prevelika za omakice za k čipsu. Že prej smo poglobljeno raziskovali, katera velikost bi bila optimalna, ampak trgi in navade so si zelo različni. Napovedujejo se že tudi drugi izdelki, a za zdaj lahko razkrijem, da prihaja Puzzle mini.

Je namenjen omakicam in ženskim prstanom?

In tudi shranjevanju pisarniških potrebščin, ključev, dišečih paličic ... Naj omenim, da je Puzzle s projektom znane slovenske multimedijske umetnice Eve Petrič – Puzzle sestavljanka matičnih potencialov – prerasel osnovno uporabo in postal umetnost, kar pa je zame, ki na umetnost gledam z največjim spoštovanjem, neverjetno dober občutek. Takšna metamorfoza je nekaj, kar daje veliko energije.

Sicer pa je v svetu stekla načeloma jasno, kaj je uporabno. Na področju stekla za hotele, restavracije in katering (segment horeca) morajo kozarci zavzemati čim manj prostora, biti čim lažji, čim cenejši in se ustrezno (z)nalagati. Prava umetnost pa je, da znotraj teh omejitev poiščeš novo rešitev na vseh tistih sto, ki so jih že (iz)našli pred tabo. Zato se pri tem ne osredotočamo toliko na obliko, ampak na funkcionalnost oziroma detajle. Zdaj nam je uspelo izdelati nov kozarec, namenjen horeci, ki ima konkurenčne prednosti.

Je to tisti, ki je boljši od kozarca vašega turškega tekmeca? 

Da. Vsak proizvajalec ima takšen kozarec in vsak je dober v določenem detajlu. Natančno smo jih proučili, združili vse posamične prednosti in tako izdelali kozarec, ki je izpopolnjen bolj kot vsi na trgu, zato si obetamo kar velik uspeh. To je vse. Inventivnost je rezultat informacij in ne pride kar iz zraka.

Pri Puzzlu ali Celzyumu je šlo za drugačen pristop. To sta bili zamisli, ki ju še ni bilo na trgu, zato jih niti nismo mogli z ničemer primerjati. Ker so to veliko bolj tvegani izdelki, se jih lotevamo redkeje. Tako da je večina oblikovanja namenjenega evoluciji.

Izdelujete najrazličnejše steklene izdelke od kozarcev do ročno pihanih delov za svetila, med drugim ste eden izmed pomembnejših proizvajalcev kozarcev za pivo na svetu. Kaj vse oblikujete vi?

Na dan lahko ustvarimo do 225 ton stekla, torej v enem dnevu izpolnimo potrebe za slovenski trg, zato je izvoz logična in nujna posledica. Še pred leti so naročniki k nam prihajali s skicami oziroma definirano idejo, kaj naj jim izdelamo, zdaj pa kar 75 odstotkov izdelkov oblikujem neposredno za naročnike tako v segmentu namiznega stekla (kozarci, vrči ...) kot pri steklenicah, redkeje v ročni proizvodnji. Tudi takšni zabavni projekti, kot so bili Speak in Celzyum, so med drugim pripomogli k naši prepoznavnosti in večjemu zaupanju do našega dela. Spoznali so, da je prepad med proizvodnjo in oblikovalcem prevelik in da je zamisel na papirju pogosto nemogoče uresničiti. Sam sem od vpisa na akademijo lepih umetnosti v Benetkah začel delati v industrijskem oblikovanju, med drugim tudi zato, ker sem zaživel na svojem, a znanje tehnologije precej pripomore h končnemu izdelku. To pa ne pomeni, da si kot oblikovalec ne dovolim več sanjati, ampak da sanje lahko postanejo resničnost.

Je bil študij v Benetkah logična izbira glede na to, da ste doma iz Nove Gorice? 

Seveda. Imel sem različne težave, a mi je bila pri vseh v veliko oporo mama. Bil sem profesionalen atlet, vendar sem moral športno pot zaradi vnetja živca končati in pri devetnajstih letih popolnoma spremeniti idejo o svojem življenju. Vpisal sem se na japonologijo na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, a se po dveh mesecih vrnil domov. Mama mi je brez kakršnih koli očitkov prigovarjala, češ, premisli, kako naprej, sicer ne boš nikoli ničesar končal. Potem je nekega dne prišla na obisk mamina sodelavka, ki je študirala v Benetkah. Predstavila mi je študij in me povabila, naj grem z njeno družbo na srečanje spačkov na Gardsko jezero s postankom v Benetkah. Celotna ekipa spačkarjev me je navdala z občutkom, to je nekaj zame! Moja strast so bile tetovaže in grafiti, še preden sem se vpisal na srednjo ekonomsko šolo. Za to šolo pa sem se odločil zaradi moje takratne ljubezni. A še preden se je pouk začel, se je ljubezen končala.

Šola pa je ostala. 

Nič zato, saj mi je znanje iz ekonomije vselej koristilo. Na sprejemni izpit na beneško akademijo je bilo prijavljenih tri tisoč kandidatov, sprejeli pa so nas trideset. Pokazalo se je, da sem 100-odstotno spadal tja. Naš profesor Gaetano Mainenti, izjemen teoretik umetnosti, nas je neprenehoma uril v konceptih, saj na izpopolnjenem konceptu sloni zgodba in je temelj izdelka. Pri triindvajsetih letih sem imel hudo prometno nesrečo z motorjem in sem bil dvakrat klinično mrtev. Več kot pol leta sem nepremično preživel na postelji. In kaj me je rešilo? Računalnik in program, ki sem ga osvojil in spoznal do obisti, kar mi še danes zelo koristi pri mojem delu.

Kako ste prišli v Zlatarno Celje?

Ko sem se vračal iz Norveške, kjer sem delal na področju navtičnega oblikovanja, sem vedel, da se v Novo Gorico nočem vrniti, saj so me prijatelji, s katerimi smo se skoraj vsak dan videli, zelo razočarali. Po nesreči me v pol leta nihče ni obiskal v bolnišnici v Ljubljani. Tako sem iz Göteborga poklical bratranca, ki je poročen v Celju, in ga prosil, naj mi pomaga najti stanovanje tam. Ko sem prišel v Celje, sem dobil službo kreativnega direktorja trženja v podjetju, ki se ukvarja z roletami, a sem po treh mesecih, ne da bi imel alternativo, odšel, saj se tam nisem videl. Zatem so me poklicali iz Zlatarne Celje, kjer sem ostal skoraj tri leta.

Se pravi, da vas podjetja vselej poiščejo. Kaj natanko ste oblikovali v Zlatarni Celje? Menda kolekcije srebrnega nakita Lencia, ki jih je promovirala Tina Maze.

Bil sem kreativni direktor, moja vstopnica v Zlatarno Celje pa je bil projekt Zlati grami presenečenja, različni darilni paketi investicijskega zlata, ki smo ga predstavili v času krize. Ta projekt je bil uspešen in je ob mojem odhodu generiral dobiček. Zaupali so mi tudi celostno prenovo znamke Lencia – tudi operativno je spadala pod mojo pristojnost – in nekaj kolekcij, ki jih je predstavljala Tina Maze. Kot nekdanji športnik in osebni prijatelj Andree Massija smo dobro sodelovali in je nastalo marsikaj. Oblikoval sem veliko izdelkov.

Kako močno na oblikovanje nakita vpliva figura, ki ga potem oglašuje?

Osnove estetike so vedno enake, ali oblikuješ prenosni računalnik, kozarec, zofo ali ladjo. Stvar mora sama po sebi videti složno, primerno in lepo in mora upoštevati specifike vsake industrije. Pri nakitu je malo več svobode, saj je oblikovanje nakita še najbliže umetnosti. Nakit je samemu sebi namen.

Koliko izdelkov pa ostane neuresničenih?

Neizpolnjenih projektov je kar 95 odstotkov. Če sem oblikoval že okoli 750 izdelkov, ki so uvideli luč sveta, pomeni, da sem zdizajniral med 10.000 in 20.000 izdelkov. Nič zato, to je bil proces, iz katerega sem se vsakič kaj novega naučil. Ideje, ki propadejo, veliko več prispevajo k spoznavanju kot tiste, ki uspejo. Te so zato, da ti dvignejo moralo, da se za hip ustaviš, neuresničene pa zares veliko pomenijo.