Tiskane izdaje
SlJaponska večna avantgardistka Rei Kawakubo, ki so se ji v Metropolitanskem muzeju umetnosti (kot šele drugi živeči oblikovalki po Yvesu Saintu Laurentu leta 1983) poklonili z razstavo Rei Kawakubo/Comme des Garçons: Art of the In-Between (Rei Kawakubo/Comme des Garçons: Umetnost vmes), je brez dvoma ena najpomembnejših in najvplivnejših modnih oblikovalcev (ne samo oblikovalk) zadnjih štirideset let. Ne občudujejo je le njeni zvesti kupci, ampak tudi stanovski kolegi; kreativni direktor Chanela in Fendija Karl Lagerfeld, kreativni direktor Louisa Vuittona Nicolas Ghesquière, kreativna direktorica Céline Phoebe Philo, tudi Marc Jacobs, ki nosi njena krila za moške, oblačila z njenim podpisom pa ljubi predvsem zato, »ker se z njimi ne oblačiš za druge, temveč se zdijo kot darilo samemu sebi«. Zadnjih osem sezon, vse od njene kolekcije pomlad/poletje 2014, sledi svojemu najbolj radikalnemu konceptu, premiku od oblačil k neoblačilom – oblikovanju objektov za telo.
Tudi ona se zdi, kot da je zavita v kokon, kakršne pošilja na modne brvi. Slovi po tem, da redko privoli v intervju in se na svojih modnih revijah ne pride priklonit. Eden zadnjih pogovorov z njo je med aprilsko predstavitvijo kolekcije za jesen/zimo 2017 v Parizu – takrat je manekenke oblekla tudi v izolirno srebrno folijo za avtomobilska stekla in rjav papir ter jih obula v športne copate Nike, njihov zadnji skupni oblikovalski dosežek – uspel ameriški modni novinarki Lynn Yaeger za Vogue. Kot je zapisala prav tako zelo posebna Lynn, si med pogovorom z njo ne moreš kaj, da ne bi začutil njene napetosti, njene samote in globoke žalosti. Ker Rei Kawakubo ne priznava uspeha in v slavo ne verjame – kljub temu da je CDG s svojimi trgovinami razširjena po vsem svetu, na leto obrne več kot 255 milijonov evrov in je sodelovala že z vsemi mogočimi znamkami, od Hermèsa do Speeda –, se je do njene »sredice« poskušala prebiti z drugačnimi vprašanji. Na tisto, kaj jo nasmeji, je odgovorila nič, za svoj največji neuspeh pa je navedla trdo delo, ki ga opravlja.
»Toliko mučenja in pekla in vse večje utrujenosti od dela od zore do polnoči zadnjih 40 let – to bi morda oklicala za neke vrste polomijo,« je pojasnila. Zatrjuje, da ne počne nič posebnega, da dela iz dneva v dan tisto, v kar verjame. Le dela, tako kot vsakdo drug, na prigovarjanje novinarke, da običajni ljudje pač nimajo razstave v MET, pa je dejala, da je to polovična stvar. »To je na poti k nečemu – ni končna stvar. Tu ni nobene garancije ... Morda po razstavi v MET ne bom zmožna narediti ničesar več. Morda bo podjetje šlo samo še navzdol? Nisem gotova,« je odgovorila v značilnem slogu. Kam meri z odgovorom, pa je pojasnila z anekdoto o hollywodskem igralcu Henryju Fondi. Kako ga je njegova hči Jane Fonda vprašala, zakaj kot hollywoodska legenda sprejme vsako tudi najbolj butasto vlogo, ki mu pride naproti. In kako je Henry na to odgovoril, da morda ne bo dobil naslednje priložnosti za igranje.
Na študij zgodovine estetike
Njen oče je bil zaposlen v upravni službi fakultete, mama je bila učiteljica, sama pa se je odločila za študij zgodovine estetike na univerzi Keio. Po končanem študiju v 60. letih se je odselila od doma in si delo poiskala v oglaševalskem oddelku tekstilnega proizvajalca Ashai Kasei. Njena služba je obsegala iskanje gledaliških rekvizitov in kostumov, in če jih ni mogla najti, jih je zasnovala. Naposled je odšla na svoje in postala stilistka in oblikovalka. »Ko sem začela, sem si želela, da bi zaslužila za preživetje, da sem neodvisna in da imam službo. Ker pa nikoli nisem našla oblačil, ki sem si jih želela nositi, sem jih izdelovala sama,« je predlani zaupala v pogovoru za britanski The Observer.
Tako je leta 1969 brez vsakršne formalne modne izobrazbe predstavila svojo znamko Comme des Garçons. Všeč ji je bil zven teh treh francoskih besed (v prevodu kot dečki, fantje), četudi ne kaže spregledati dejstva, da se je deški duh ujemal s časom in »osvoboditvijo« žensk v 60. in 70. letih. Prvi butik je odprla v danes eni najdražjih tokijskih četrti Aoyama leta 1973 in bila vse od začetka zelo samosvoja. Izložbeno okno njenega prvega butika je bilo vselej prazno, oblačila pa so bila globoko v trgovini. V butiku, kjer se je srečevala s strankami, tudi ni bilo ogledal, s čimer je želela poudariti stališče, da bi morali kupovati oblačila glede na to, kako se v njih počutimo, ne pa, kako smo v njih videti.
Vedno je bila proti ljudem, ki so ji govorili, kaj naj naredi, njeno oblikovanje pa je vselej izzivalo tradicionalne predstave o ženskosti. Identificirala se je s punkovskim gibanjem v Londonu v poznih 70. letih in mesto obiskala dvakrat v zgodnjih 80. letih. Ko se je prvič prikazala v Parizu leta 1981, je modo nadvladal seksi glamur Giannija Versaceja in Thierryja Muglerja, na ameriški televiziji sta debitirali nadaljevanki Dinastija in Falcon Crest, prodajno najuspešnejša britanska glasbena skupina pa je bila Human League.
Barvita 80. leta je zbodla s kolekcijo črnih oblačil brez oblike, modni svet šokirala s povešenimi temnimi silhuetami iz plebejskih materialov, kot je črn poliester, z asimetričnimi robovi, neparnimi žepi in izpuščenimi zankami ter svojo radikalno zavrnitvijo konvencionalnih predstav o ženski privlačnosti. Kawakubin slog je naletel na kritike; v japonskem tisku je dobil vzdevek vrane, prijele so se ga oznake raztrgan šik, hirošimski šik, tudi postatomski. A Rei Kawakubo je prepričana, da je bilo njeno delo nerazumljeno. Odraščanje v povojni Japonski jo je res izoblikovalo v osebo, kakršna je, vendar to ni bil vzrok, zakaj se ukvarja, s čimer se. Svoje delo jemlje za zelo osebno stvar, vse pa prihaja od znotraj.
Zgodovinsko pomemben pulover z luknjami
Njena oblačila so pritegnila pozornost ravno zaradi odsotnosti barve, a je bilo tudi v črni prepoznati mnogo odtenkov. Ko so ji pri Harvard School of Design leta 2000 podelili nagrado za odličnost v oblikovanju, so zapisali, da je izumila črno. Seveda ni bila prva, ki je oblikovala v črni barvi; iz barve žalovanja jo je v modno barvo spremenila Coco Chanel v 20. letih 20. stoletja s svojo malo črno oblekico, so spomnili v New Yorku Timesu. A bila je tista, ki jo je v njenem zatonu med žive barve v 80. letih znova obudila. Prav na štartu si je po prepričanju mnogih zagotovila tudi mesto v modni zgodovini; leta 1982 s preprostim črnim puloverjem z luknjami, ki ga je ironično poimenovala čipka. In če danes sprejemamo nedokončan rob, asimetrijo, paleto črnih odtenkov, prekomerne in neoblikovane silhuete kot del modnega besednjaka, se lahko zahvalimo le Rei Kawakubo, da je te inovacije uveljavila z neizprosnim prepričanjem, menijo pri Voguu.
Toda ni le talentirana oblikovalka, temveč tudi nadarjena podjetnica, zlasti če vzamemo v zakup, da radikalno spreminjanje zasidranih predstav prinaša tudi poslovno tveganje. Sama je vselej pazila predvsem, da ni imela dolgov, je pojasnila, a za ta del njenega delovanja je že lep čas pristojen njen mož Adrian Joffe, predsednik uprave CDG International in verige njihovih trgovin Dover Street Market. V Južni Afriki rojen Joffe se je podjetju pridružil leta 1987 in bil desetletje Kawakubin mlajši pomočnik. Leta 1992 sta se poročila v Parizu. Če še drži zapis izpred dveh let, on živi v Parizu, ona pa v Aojami v Tokiu, od koder se do svojega butika poda peš. V pisarni je prva in odide zadnja.
Modni tempelj CDG v New Yorku
Že leta 1998 je biroju Future Systems zaupala zasnovo drzne trgovine CDG v New Yorku, torej tri leta pred prodajnim templjem Miuccie Prada in podpisom arhitekturnega zvezdnika Rema Koolhaasa. Med Japonkine največje inovacije sodijo tudi gverilske trgovine, znane pod izrazom pop-up, ki so se množično razmnožile zlasti v zadnjem desetletju. Prvo je odprla leta 2004 v Berlinu, istega leta kot modne trgovine Dover Street Market, ki so se od prve v Londonu razširile še v New York, Peking, Tokio in Singapur in delujejo kot galerije, v njih pa so (poleg oblačil in dodatkov znamk modne hiše Comme des Garçons) skrbno izbrane tudi druge znamke oziroma oblikovalci.
Kljub temu da daje vtis velike samotarke z edinstvenimi zamislimi, je plemenitila tudi nadarjenost svojih varovancev in jim dovolila lastno pot. Njen atelje je razvil in spromoviral seznam oblikovalcev, med njimi Junyo Watanabe, Keija Ninomiyo in Chitose Abe.
Vselej se je borila proti uveljavljenim predstavam, kako naj bi se ženske oblačile, zamegljuje tako meje med spoloma in kulturami, kombinira moške in ženske oblačilne tradicije, vzhod in zahod ... in tako, kot pravi že naslov aktualne razstave, išče umetnost vmes. Redko pokaže žensko telo, saj so njene kreacije skupek bul in izboklin, s čimer kaže na svoje predstave o lepoti. Tako je že vse od njenih začetkov, ko je manekenke (pozneje pa stranke) zavila v več plasti tkanin in ustvarila oblačila brez velikosti. Med njenimi najbolj znanimi kolekcijami je Dress Meets Body, Body Meets Dress (Obleka sreča telo, telo sreča obleko) iz leta 1997, ki je obsegala karirasta oblačila z izboklinami (njen mož Adrian Joffe je dejal, da je bila povod zanjo Reijina jeza zaradi izložbe Gapa, polne banalnih črnih oblačil); kolekcija Broken Bride (Zlomljena nevesta) iz leta 2005 v gejševskem videzu in s starinskimi tančicami; kolekcija belih stvaritev White Drama iz leta 2012, v kateri se je trudila prikazati kolekcijo kot dvodimenzionalno, manekenke pa so se po modni brvi sprehodile v tišini. Leto zatem so modne revije Rei Kawakubo začele vse bolj spominjati na performanse in tako je še danes.
Ker ima raje, da obleke govorijo namesto nje, je tudi razstava v New Yorku brez besedil in naslovov. Razstavni eksponati so opremljeni samo s številkami, da bi se obiskovalci z njenimi kreacijami srečali na čim bolj osebni in intimni ravni. •
