Kot iz Pikijeve medvedje šole

Volneni kosmatinci Populiin restavratorke in modne oblikovalke Dejane Majstorović.

pet, 12.02.2016, 10:00

Medvedi Dejane Majstorović so prav takšni, kot bi stopili iz medvedje šole Pikija Jakoba. Temu kaže prikimati zlasti ob pogledu na profesorja Rjavca, ki bi ga ravnatelj (Kajetan Kovič), če bi ga poznal, morda celo namestil za medvedji kateder namesto učitelja.

Kljub vsemu se je za Rjavčevo stvariteljico le spisala črtica, in to tistega decembrskega dne, ko ga je neka deklica zagledala na prazničnem sejmu v Škofji Loki. Čeprav se je njenemu očetu zdela njegova suknja pretemna in ji je zato v izbiro ponujal vse preostale, ki so v njiju kukali s stojnice, se je v punčkino srce usedel prav ta. Ko je očetu na uho prišlo še, da gre za profesorja Rjavca, je presenečeno vzkliknil, da je učitelja s takim priimkom imel tudi sam. Le da je bil resnični Rjavec v nasprotju z medvedjim mnogo bolj zoprn.



Tudi Dejani je bil ta učeni medved med kakšnimi petindvajsetimi, ki so od novembra lani veselo odbrundali k novim lastnikom, med najljubšimi. Profesor pa je postal po zaslugi njenega učitelja za tehnični pouk, ki ga je za vselej zaznamoval njegov rjav žametast površnik.

Spomini, nasmeški in toplina

Prav izvabljanje osebnih spominov, nasmeškov in občutka topline so glavni atributi medvedkov, ki spominjajo na tiste z začetka 20. stoletja. Po prepričanju avtorice tudi v sodobni otroški vsakdan prinašajo nekaj duha starih časov, ko so bile igrače ne samo redke in zato bolj dragocene, ampak tudi zato, ker niso bile iz mrzle plastike in so bile narejene doma ali vsaj v bližnji tovarni. Pomanjkanje takšnih igrač v današnjih otroških sobah in na policah trgovin pa jo je pripeljalo do ustvarjanja medvedkov, ki po njenem prepričanju predstavljajo esenco igrač, četudi niso čisto zares začeli pisati zgodovine plišastih igrač. Ustanoviteljica še danes najbolj slavne evropske tovarne plišastih igrač (in zlasti medvedkov) Margarete Steiff je posel začela z blazinicami za šivanke v obliki slončka, s katerimi so se zelo radi igrali tudi otroci. Ko ji je v šestih letih uspelo prodati jih več kot šest tisoč, jo je uspeh napeljal še k izdelovanju drugih živali. Leta 1897 se ji je pridružil nečak Richard in že pet let zatem ustvaril znamenitega plišastega medvedka, znanega pod imenom model 55PB, prvega plišastega medvedka na svetu z okončinami, ki jih je bilo mogoče premikati. In s tem zanetil razcvet tovarne.

Okončine premikajo tudi Dejanini medvedki, a do tega uspeha jo je vodila pot preizkušanja in mestoma tudi improviziranja. Potem ko je na spletu poiskala všečen kroj in po nekoliko prilagojenem sešila medvedka, se je začelo pravo delo; popraviti in prilagoditi ga je morala na različnih koncih, da je dobil stas in izraz, ki ga je želela. Naposled je bilo treba iznajti še mehanizem, ki bi ga dodatno oživil – sklepe, s pomočjo katerih je začel premikati sprednje in zadnje šape ter se lahko tudi usedel. Morala se je znajti, pravi, zato je povsem sama izdelala tudi te enostavne mehanizme.



Če pobrska še po ranejših začetkih svojega posla, se je vse skupaj začelo z materialom, volneno tkanino in vzorcem pepita v sivo-črni kombinaciji. Tako kot klasična umetnost, ki se ji posveča kot restavratorka, jo kot modno oblikovalko navdušujejo predvsem klasično krojenje in kakovostni materiali, ki so tako zelo značilni za angleško tradicijo. Zamisel se je porodila iz materiala, volnene tkanine, ki jo je hranila že lep čas, roke pa so jo podzavestno kar same pripeljale do medvedka, razkriva.

Z bratom imela le dva medveda

Morda pa se ga je lotila zato, ker v resnici nikoli ni imela svojega, ugiba na glas. Z bratom sta imela le dva medvedka, od katerih se je v njeno srce usedel tisti, ki je premikal roke in noge. »Pravzaprav je bil njegov, ker je bil brat starejši od mene, a pozneje sem ga lahko posvojila. Najbrž sva ga tako kot večino igrač dobila od starih staršev iz Nemčije in mi je žal, da se ni ohranil do danes,« še pravi. Izdelovanje igrač pa se ji je od nekdaj zdel velik izziv, podobna veščina kot ustvariti dobro komedijo.

Vsi delovni procesi spodbujajo različne miselne procese in pišejo nove črtice, predvsem v trenutkih, ko v njihov nekosmat medvedji kožuh začne tlačiti polnilo. »Preden jih napolnim, so samo kos visečega blaga brez oblike. Polnim jih od zadaj, in ko začnejo dobivati obliko, se že začne kazati njihov značaj ... Ko jih naposled obrnem, pa so že tako prepričljivo živi, da jih utegnem kar spontano pozdraviti z 'živjo'! Njihov karakter določa tudi vzorec blaga,« dodaja in med najljubšimi vzorci poleg pepite navede še karirastega.



Kot poudarja, njeni medvedi niso namenjeni najmlajšim otrokom; opazila je, da otrokom tudi niso najbolj všeč tisti, ki imajo namesto oči prišite klasične gumbe. A praviloma se na medvedji pogled večina odzove z nasmehom, starejši pa še s kakšnim drobcem iz svojega otroštva. Navsezadnje gre za medvede Populiin, ki po besedah avtorice že z imenom razkrivajo, da želijo prinesti nekaj dobrega najširšim množicam. •

Prijavi sovražni govor