Štirikrat se mu je izmuznil, petič ga je vendarle ujel, čeprav bi ga po mnenju mnogih moral dobiti že za vlogo Kaligule borzno-posredniškega sveta v Volku z Wall Streeta.
Leonardo DiCaprio je oskarja tokrat preprosto moral dobiti, saj si je težko predstavljati, kaj vse – poleg brodenja po ledeno mrzli vodi, spanja v konjskem truplu in hranjenja s surovimi bizonjimi jetri, čeprav je vegetarijanec – bi še moral narediti, da bi zadovoljil žirijo najprestižnejših nagrad v filmski industriji. Z vlogo v Povratniku je naposled dokazal, da z dušo in telesom trpi za sedmo umetnost, žirija pa je kot že večkrat doslej pokazala, da fizične napore in fiziološke transformacije ceni bolj kot virtuozno igro.
DiCaprio je veljal za največjega nestrpneža v čakalnici za oskarja. O njegovem 20-letnem čakanju so krožile številne šale. Nastala je celo računalniška igrica, v kateri Leonardo po rdeči preprogi lovi oskarja. Prvič je bil za zlati kipec nominiran že leta 1994 za stransko vlogo duševno motenega brata Johnnyja Deppa v filmu Kaj žre Gilberta Grapa. Čeprav so ga vloge v Romeu in Juliji, Obali in Titaniku pripeljale med filmske prvokategornike, je naslednja oskarjevska nominacija prišla šele čez enajst let, za vlogo Howarda Hughesa v filmu Letalec. Po njej sta sledili še nominaciji za glavno moško vlogo v Krvavem diamantu (2007) in nazadnje, leta 2014, za Volka z Wall Streeta, piše Guardian.
Le redki filmski igralci imajo tako raznoliko kariero kot Leonardo DiCaprio. Da bo postal igralec, se je odločil že pri šestih letih. Več let je neuspešno hodil na avdicije. V nekem trenutku mu je njegov agent predlagal celo, naj se preimenuje v Lennyja Williamsa, morda bi mu s tem imenom šlo bolje. Vendar ni bilo ime tisto, ki je odvračalo iskalce talentov, temveč Leonardov imidž brakedancerja z indijansko irokezo, je povedal v nekem intervjuju. Z bolj umirjeno pričesko so prišle tudi prve vloge, najprej v televizijskih oglasih. Pri šestnajstih letih je za seboj imel že več kot 30 reklam, med drugim za žvečilne gumije znanega ameriškega proizvajalca, sir in avtomobilčke. Od reklam je preskočil na milnice, kot je bila Santa Barbara, in teve nadaljevanke (Growing Pains). Na filmska platna pa se je prvič prebil z vlogo v znanstvenofantastični grozljivki Critters 3 (1991).
Leto zatem ga je Robert De Niro, eden DiCaprievih najljubših igralcev, izbral med 400 mladimi igralci za glavno vlogo v Fantovem življenju. V Košarkarjevem dnevniku je DiCaprio igral vlogo nekdanjega šolskega športnega zvezdnika, ki zapade v svet mamil, za katero se je sprva zanimal pokojni River Phoenix. A šele z vlogo Romea v Luhrmannovi moderni verziji Shakespearovega Romea in Julije je zaslovel kot filmski zvezdnik. Naslednje leto pa je že sledil Titanik, ki je sprožil leomanijo. DiCaprio je postal lomilec dekliških src.
Po nekaj manj opaznih vlogah je leta 2002 spet prišel v ospredje z vlogama v hollywoodskih blockbusterjih Ujemi me, če me moreš in Tolpe New Yorka; slednje so bile prvo od številnih sodelovanj z režiserjem Martinom Scorsesejem, s katerim DiCaprio najraje sodeluje. Avgusta lani je javnost dosegla novica, da se bosta »Marti« in Leo znova družila v filmski priredbi knjižne uspešnice Erica Larsona The Devil in the White City. Z 20 milijoni dolarjev honorarja, kolikor povprečno zasluži na film, DiCaprio spada med deset najbolje plačanih (moških) filmskih igralcev na svetu.
Pogosto igra razcepljene osebnosti, ki se morajo spopadati z lastnimi demoni in preteklostjo (Dvojna igra, Zlovešči otok, Izvor), negativce, ki jih doleti črn konec (Django brez okovov), in tragične antiheroje (Jay Gatsby v Velikem Gatsbyju). »Najboljše pri igranju je, da se lahko izgubim v drugem liku in sem za to celo plačan. To je odličen ventil. Nisem prepričan, da vem, kdo sem. Zdi se, da se spreminjam vsak dan,« je povedal v nekem intervjuju.
V ta nabor spada tudi z oskarjem nagrajena vloga Hugha Glassa, lovca na krznene trofeje iz 20. let 19. stoletja, ki ga je razmesaril grizli, nakar so ga za seboj pustili še lovski kompanjoni, ki so mu povrhu ubili sina. Na pol mrtev Glass se nekako sestavi skupaj in odpravi maščevat sinovo smrt skozi na stotine kilometrov zasnežene ameriške divjine. Da se je DiCaprio v vlogo poglobil še bolj kot v vse druge dotlej, govorijo njegove besede v intervjuju za revijo Wired. »Scenarij sem prebral še enkrat, se znova sestal z (režiserjem Alejandrom Gonzálezom) Iñárritujem in se odločil, da se podam na nekaj, kar bi bolje opisal kot poglavje v svojem življenju kakor filmsko obveznost – bilo je epsko v vseh pogledih.«
Čeprav Leonardovi oboževalci že dolgo občudujemo njegov intenzivni igralski slog, je njega očitno še vedno spremljala senca Jacka Dawsona, mladega pustolovca iz podpalubja Titanika. Nekoč je potarnal, da film poznajo celo domorodci v amazonski džungli. Dokončno je Titanik potopil šele s prvim oskarjem. V zadnji februarski noči se je »kralj sveta« prelevil v kralja oskarjev. Število tvitov med njegovim govorom je poskočilo na 440 tisoč na minuto, kar je najbolj tvitan trenutek v zgodovini prenosa oskarjev.
Ob podelitvi oskarja je bil DiCaprio videti kakor nekdo, ki se zelo dobro zaveda, da si je nagrado zaslužil. Trenutek, ko so bile vanj usmerjene oči vsega sveta, je izkoristil za nagovor v slogu kandidata za generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov, naj ljudje planeta nimamo za samoumevnega. Podnebne spremembe so največja nevarnost človeški vrsti, zato se moramo proti njim boriti kolektivno in brez zavlačevanja. Zavrnil je »politiko pohlepa« in pozval k podpori voditeljem, ki so pripravljeni ukrepati proti podnebnim spremembam. Veliko bolj čustveno se je na Leonardov zmagoviti trenutek odzvala Kate Winslet, soigralka iz Titanika in Krožne ceste ter njegova dolgoletna prijateljica. Že v začetku februarja je preroško dejala, da čuti, da bi bilo to leto lahko Leovo.
Z oskarjevskim nagovorom je DiCaprio spretno prelil tudi vodo na mlin prizadevanjem fundacije, ki jo je ustanovil leta 1998. Kot je moderno med filmskimi zvezdniki, je tudi DiCaprio okoljski aktivist. Po njegovih besedah sta ga izguba biotske pestrosti in izumiranje živalskih vrst začela skrbeti že v otroštvu. V intervjujih rad omeni, da sta starša nad njegovo posteljico izobesila triptih Hieronimusa Boscha Vrt zemeljskih naslad, in podoba izgubljenega raja iz njega ga je nato vseskozi spremljala.
Kot ključni trenutek začetka svojega okoljskega aktivizma in ustanovitve fundacije za boj proti podnebnim spremembam pa DiCaprio navaja srečanje s podpredsednikom ZDA Alom Gorom v Beli hiši leta 1998. V okviru fundacije je DiCaprio doniral prek 30 milijonov dolarjev OZN pri pogajanjih za doseg podnebnega sporazuma, za zaščito koralnih grebenov in tigrov, ozaveščanje o nevarnostih podnebnih sprememb in humanitarno pomoč po naravnih katastrofah, kot je bil potres na Haitiju. V okviru lastne produkcijske hiše Appian Way je posnel tudi dokumentarec 11. ura o zaskrbljujočem stanju našega okolja, oktobra lani pa je kupil pravice za snemanje dokumentarca o Volkswagnovem prirejanju vrednosti izpustov toplogrednih plinov pri svojih avtomobilih.
Kljub temu se DiCaprio ne odpoveduje počitnikovanju na 200 milijonov dolarjev vredni jahti, enajsti največji na svetu. Še vedno je rad v družbi supermodelov, hkrati pa se sestaja s papežem Frančiškom, kateremu je med drugim izročil položnico za nakazilo sredstev v dobrodelne namene. Svetega očeta je navdušil tudi za igranje, saj je ta le nekaj dni po obisku naznanil, da bo kot prvi papež v zgodovini te funkcije nastopil v filmu, v katerem bo igral samega sebe.
Tiskane izdaje
