Kraljica pletenja, ki se nikoli ni naučila plesti

Odšla je modna oblikovalka Sonia Rykiel, ki je ženskam dala svobodo.

Objavljeno
01. september 2016 17.13
France Obit Rykiel
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Ob smrti francoske modne oblikovalke 86-letne Sonie Rykiel je francoski predsednik François Holland bistvo njenega prispevka povzel bolje kot mnogi modni novinarji, ki so v minulem tednu pisali njene nekrologe. Ognjevito rdečelasko, ikono šika s pariškega levega brega Seine, je označil za »svobodno žensko in pionirko«, ki je »izumila ne le slog, temveč držo, način bivanja in življenja, in je dala ženskam svobodo gibanja«.

Revija Women's Wear Daily je Rykielovo že leta 1972 razglasila za kraljico pletenja, čeprav ni znala plesti in ni imela formalne modne izobrazbe. Morda je prav to prispevalo, da se je modnega ustvarjanja lotila v duhu nekoga, ki se požvižga na omejitve konvencij in črpa iz spontanosti trenutka kreativnega navdiha. Tako je bilo z nosečniško obleko, ki je v nasprotju s tedaj prevladujočimi vrečastimi nosečniškimi oblačili poudarjala zaobljeni trebušček – oblikovala jo je, ko je pod srcem nosila drugega otroka, sina Jeana-Philippa –, in z oprijetim puloverjem z rdeče-roza črtastim vzorcem (1962), ki je pomenil odmik od tedaj prevladujočih debelih brezobličnih puloverjev. Ko je revija Elle na naslovnici objavila 19-letno francosko Francoise Hardy v njem, so ga hitro razgrabile Catherine Deneuve, Brigitte Bardot, Audrey Hepburn, Sylvie Vartan in druge zvezdnice tistega časa. Pulover »revnega fanta«, kot se ga je oprijel vzdevek, je postal simbol zgodnjih šestdesetih let.

Sonia Rykiel se je rodila leta 1930 kot Sonia Flis, najstarejša od petih hčera mami Rusinji in očetu Romunu, ki sta v Pariz prebegnila pred pogromi nad Judi v Vzhodni Evropi. Oče je bil urar, mati pa gospodinja, ki jo je zanimala moda in je rada šivala. Rykielove moda v najstniških letih ni posebej zanimala, čeprav se je pri 17 letih zaposlila kot aranžerka izložb v pariški trgovini s tekstilom, in z razporeditvijo barvitih šalov pritegnila pozornost slikarja Henrija Matissa, ki je pokupil vse.

Leta 1953 se je poročila s Samom Rykielom, lastnikom butika Laura v galeriji Lafayette, in kazalo je že, da bo sledila mamini gospodinjski karieri. A prav v tem obdobju je oblikovala svoji največji uspešnici, omenjeno nosečniško obleko in pulover revnega fanta. Oblačila je prodajala v moževi pariški trgovini, po ločitvi od njega leta 1968 pa je na Rue de Grenelle v boemski četrti Saint-Germain-des-Prés odprla svoj butik. Zaradi študentskih protestov ga je že naslednji dan morala zapreti, vendar je pozneje z ekscentričnimi oblačili – navzven obrnjenimi šivi, nedokončanimi robovi in zelo kratkimi krili –, ki so kršila vse norme meščanskega oblačenja, tudi ona zajezdila val revolucionarnega leta.

Uspeh je prišel hitro in posel se je razširil, piše Miles Socha v reviji Women's Wear Daily (WWD). Leta 1969 je odprla drugi butik v galeriji Lafayette, njena oblačila so začeli prodajati tudi v blagovnicah Bloomingdale’s in Henri Bendel v New Yorku. Svoje začetke je za WWD leta 2008 podoživela z naslednjimi besedami: »Ker nisem znala ničesar, sem delala tisto, kar sem hotela. Nikogar nisem upoštevala. Bila sem nasilna, avtoritarna, poslušala sem le sebe in tisto, kar sem hotela slišati. Ljudje so me ljubili ali sovražili. Tisti, ki so me ljubili, so me močno. Drugi … z njimi se nisem prav posebej obremenjevala.«

Provokativnost je na modni poti Rykielove imela enako pomembno vlogo kot puloverji, ki so postali njen zaščitni znak. Prva jih je opremila s slogani, prvi je bil Sensous leta 1971. S to besedo so jo opisovali tudi novinarji, saj je pogosto govorila o pomenu ljubimcev v življenju ženske. Sedemdeseta so bila njeno najuspešnejše obdobje, kar je priznala tudi sama. »Vse sem izumila v sedemdesetih. Puloverje brez podlog za rame, prešite jakne, navzven obrnjene šive.« Verjela je, da morajo ženske same opredeliti svojo modo, ne obratno.

Že konec sedemdesetih je začela govoriti, da je moda nemodna oziroma »demode«, kot je skovala izraz iz besed dekonstrukcija in moda. Leta 1978 je predstavila kolekcijo, v kateri je pomešala svoje kreacije s kreacijami drugih modnih oblikovalcev, tako, kot so se ženske oblačile v resničnem življenju. Njene modne revije so bile drugačne od revij drugih modnih oblikovalcev. Manekenke so se po stezi sprehajale v gručah, hihitajoče in čvekave, kakor najstnice na ulicah, ne pa s smrtno resnim izrazom na anoreksično bledem obrazu. Bila je tudi prva modna oblikovalka, ki je oblikovala oblačila za znamko kataloške prodaje Les 3 Suisses. Leta 1995 je njena hiša sklenila sodelovanje z verigo blagovnic La Redoute, leta 2009 pa je oblikovala kolekcijo za švedskega velikana hitre mode H&M.

Svojo modno filozofijo je Rykielova leta 1979 razčlenila v noveli v obliki dnevniškega zapisa And I Would Like her Nude leta. Pozneje je napisala še več knjig. V erotični noveli The Red Lips (1996) o »ljubezenskem trikotniku med moškim, žensko in puloverjem« je opisala svoje oblikovanje v zgodnejših letih. »Oblačila sem delala spontano. Ko je deževalo, sem oblikovala pelerino. Ko je bilo mrzlo, plašč. Sledila sem svojim čutom.« Napisala je še druge modne knjige, knjigo za otroke, leta 2012 pa avtobiografijo z naslovom Don't forget that I'm acting. V njej je razkrila, da ima že več let Parkinsonovo bolezen, ki jo je – dokler je bilo to mogoče – skrivala celo pred svojima otrokoma.

V osemdesetih letih je produktno linijo razširila z oblačili za moške in otroke, dodatki za dom, kozmetiko, spodnjim perilom, parfumi in modnimi dodatki. Kritiki so trdili, da so njene kreacije preveč običajne ali preveč razkrivajoče, saj so manekenkam na revijah iz njih včasih »padle« prsi. Na opazke, da se ponavlja, je citirala Jeana Cocteuja, ki je dejal, da je »vedno delal enak portret. Trik je biti večen, in to tako, da ne delaš vedno enake stvari, ne pa tudi nekaj popolnoma drugačnega. V modi je pomembno ostati to, kar si, hkrati pa biti vedno v duhu časa.« Na splošno pa so modni novinarji njene kolekcije hvalili kot odsev nove modne drže in svobode, piše New York Times.

Leta 1985 jo je francoski predsednik François Mitterrand imenoval za vitezinjo legije časti, Nicolas Sarkozy pa leta 2008 za veliko komandantko legije zaradi neprecenljivega prispevka modi, najpomembnejši francoski gospodarski panogi. Modno podjetje Rykiel je dotlej zraslo v globalnega igralca z 200 prodajnimi mesti v Evropi, Aziji in ZDA. Danes ima 25 samostojnih butikov, oblačila pa prodaja še na 630 prodajnih mestih. Rykielova se je že v osemdesetih lotila tudi opremljanja prestižnih pariških hotelov. Prenovila je notranjost hotela de Crillon ter hotela Lutetia in njegove kavarne.

Hčerka Nathalie, ki je za hišo Rykiel začela delati kot manekenka leta 1975, je leta 1995 postala njena menedžerska in umetniška direktorica, naslednje leto pa še kreativna direktorica. Produktno linijo je razširila s cenejšo linijo Sonia by Sonia Rykiel ter okrepila kolekcije otroških oblačil, čevljev in modnih dodatkov. V letih 2000-2009 so v hiši oblikovali tudi dodatke za dom.

Leta 2012, ko je Sonia Rykiel 80-odstotni lastniški delež modne hiše – ta je bila ena zadnjih francoskih modnih hiš v družinski lasti – prodala podjetju Fung Brands hongkonških milijarderjev Victorja in Williama Funga, je za kreativno direktorico imenovala Gabrielle Greiss. Ta pri hiši ni bila dolgo, zgolj leto. Kreativni direktorji so se nato menjavali do maja 2014, ko je vodstvo prevzela Julie de Libran. Oblikovalka, ki je prej delala za Prado, Louisa Vuittona in Marca Jacobsa, je hišo Rykiel zopet spravila v staro formo. Moč njene pokojne ustanoviteljice je tolikšna, da je Libranova v zadnjo kolekcijo vključila potisk s podobami nje, hčerke Nathalie in vnukinje Lole. V naslednjih tednih, ko bo kolekcija prišla v trgovine, bo to morda najlepše posvetilo pokojni Sonii Rykiel, piše Guardian.