Leonardo DiCaprio, štiridesetletnik, ki bi rad vsaj malo spremenil svet

Na strehi svojega doma ima sončne kolektorje. Vozi se z električnimi in hibridnimi avtomobili. Kadi električne cigarete. Ko ga vprašajo po ogroženih živalskih vrstah, jih v hipu izstreli vsaj dvajset. Predan okoljevarstvenik, pri 40 letih šarmanten gospod, ki ga krasi deški videz, je v prvi vrsti igralec (v lasti ima tudi produkcijsko hišo). Sodeloval je z največjimi imeni filmskega sveta, režiserji Stevenom Spielbergom, Woodyjem Allenom, Quentinom Tarantinom, Martinom Scorsesejem ...

Leonardo DiCaprio je ime dobil po soimenjaku da Vinciju, saj je, ko je bil še v maminem trebuhu, prvič brcnil, ko si je ona v muzeju ogledovala dela tega velikega umetnika. Kot edinec se je rodil Nemki Irmelin in Georgeu, ki izvira iz italijansko-nemške družine. Ker je del otroštva preživel pri starih starših v Nemčiji, tekoče govori nemški jezik. Po babici z mamine sorodstvene strani ima tudi ruske korenine.

»Rojen in vzgojen sem bil v Los Angelesu, kamor so se starši preselili iz New Yorka. Odraščal sem v zahodnem Hollywoodu, v soseski s prostitucijo in narkomani. Ulice so bile neprijazne, a prav takšno okolje mi je vlivalo željo po uspehu in pobegu,« je zavrtel čas v otroštvo. Čeprav sta se mama in oče ločila, ko je dopolnil eno leto, sta ga pri njegovih željah in ciljih med odraščanjem oba vedno podpirala. Pri enajstih letih je že vedel, da bo postal igralec. »Ko sem izvedel, da se je s tem mogoče celo preživljati, sem mami povedal, da bi rad postal igralec. Vesel sem, da mi je prisluhnila in me peljala po avdicijah.«

Čeprav je prebival v bližini filmske industrije, ni čutil, da spada v hollywoodski sistem. »Vedno sem se počutil kot outsajder, nisem se znal vklopiti v to industrijo. Na avdicijah so me zavrnili. Oče mi je dejal, da bo že prišel moj dan,« se je spominjal zvezdnik, ki se – z izjemo predmeta v srednji šoli – nikoli ni izobraževal v igri. Igralsko tehniko je pilil le pri snemanju filma Letalec.

Igralsko pot je začel v otroških nadaljevankah in oglasih, v začetku 90. let se je pojavil v soap operi Santa Barbara in humoristični nanizanki Roseanne. V filmsko orbito ga je pri devetnajstih letih izstrelilo Fantovo življenje (This Boy's Life) ob velikemu Robertu De Niru. »Na avdicijo nas je prišlo 400. Z najboljšim prijateljem Tobeyjem Maguirom sva napredovala med pet izbranih. Vedel sem, da moram izstopati, če hočem pustiti pečat. V prizoru, ki smo ga morali zaigrati, sem naredil nekaj, kar ni bilo v scenariju. Vsi so se mi smejali. Bil sem prepričan, da je priložnost splavala po vodi. A De Niro je bil tisti, ki me je hotel v filmu,« je podoživel občutke ob odskoku v filmski svet. Prvič se je znašel pri pravem, resnem snemanju filma. »Zame je bilo vse novo. Počutil sem se kot divja žival, nisem vedel, kaj storiti, kako se obnašati. Režiser Michael Caton-Jones mi je postregel z osnovami filmskega ustvarjanja. Vsakič ko sem se utrudil, mi je dejal: bolečina je začasna, film je za vedno. Pojdi in daj vse od sebe,« je razpredal, hvaležen za najstniško izkušnjo ob Robertu De Niru, za katerega pravi, da je njegov najljubši igralec.

Naslednja priložnost, vloga v filmu Kaj žre Gilberta Grapa (What's Eating Gilbert Grape, 1993) ob Johnnyju Deppu, je prinesla zadetek v polno. Vrnitve v anonimnost ni bilo več. Zavrnil je Disneyjev Hocus Pocus, ki mu je obljubljal več denarja, kot je kdaj sanjal. Raje je izbral Gilberta Grapa. Ta mu je spremenil življenje, tudi s prvo nominacijo za oskarja. »Ko sem si zagotovil vlogo, sem imel občutek, da sem dobil glavni zadetek na loteriji,« je opozoril na pomemben korak. Čakala ga je zahtevna vloga, vživeti se je moral v lik duševno prizadetega fanta. »Teden dni sem preživel med duševno prizadetimi otroki. Na snemanje sem prišel s seznamom motenj, ki sem se jih naučil med druženjem z njimi. Ta vloga je bila velik izziv. Sledil sem scenariju, a hkrati sem si ustvaril svoj niz pravil, pri upodabljanju lika sem imel precej svobode. Odlična izkušnja!«

Po opaženih filmih Košarkarjev dnevnik (The Basketball Diaries, 1995), Romeo in Julija (1996) ter Marvinova soba (Marvin's Room, 1996) je vrhunec slave doživel v Titaniku (1997). Prvotno je zavrnil vlogo. Po pogovorih z dolgoletno prijateljico Kate Winslet, ob kateri je nato zaigral v glavni vlogi, in režiserjem Jamesom Cameronom je le privolil. »Dolgo časa sem razmišljal, ali hočem igrati v takem filmu. Izkazalo se je, da take edinstvene izkušnje še nisem doživel. Pa tudi odziv – bil je neverjeten! Podatkov o gledanosti nisem razumel, saj nisem bil vajen sodelovati pri tako velikem filmu,« se je spominjal Titanikovega dosega in mejnikov, ki so ga preobrazili v zvezdnika, o katerem so sanjala dekleta po vsem svetu.

V naslednjih letih je bil izraziteje opažen v filmih Mož z železno masko (The Man in the Iron Mask, 1998), Obala (Beach, 2000), Ujemi me, če me moreš (Catch me if you can, 2002), Tolpe New Yorka (Gangs of New York, 2002), Letalec (Aviator, 2004), Krvavi diamant (Blood Diamond, 2006), Dvojna igra (The Departed, 2006), Krožna cesta (Revolutionary Road, 2008), Zlovešči otok (Shutter Island, 2010), Izvor (Inception, 2010), Django brez okovov (Django Unchained, 2012), Veliki Gatsby (The Great Gatsby, 2013) in nazadnje Volk z Wall Streeta (The Wolf of Wall Street, 2013), ki mu je prinesel še četrto nominacijo za oskarja v kategoriji glavna moška vloga. Letos je minilo 21 let, odkar je bil prvič nominiran za to prestižno nagrado. Še vedno jo pogreša v svoji vitrini nagrad in priznanj.

Lani je napovedal, da si bo vzel daljši premor, se umaknil iz filmske industrije in se kot predan okoljevarstvenik osredotočil na tovrstna vprašanja. »Rad bi vsaj malo spremenil svet,« je svoje drugo poslanstvo razkril DiCaprio, ki ga je generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun imenoval za glasnika miru. V tej vlogi bo potoval po svetu in ljudem predstavljal problem podnebnih sprememb.

V okoljevarstvu je aktiven dolga leta. Ko spregovori o tej temi, stresa podatke iz rokava. Njegova fundacija Leonardo DiCaprio (ustanovljena 1998) si prizadeva za ohranjanje najbolj neokrnjenih koščkov Zemlje in ogroženih vrst. Zavzema se za zaščito tigrov, orangutanov, slonov, morskih psov, pragozda, Antarktike, omogočila je dostop do čiste vode v Tanzaniji, Mozambiku, Sierra Leoneju in Darfurju, nazadnje je za ohranitev oceanov donirala sedem milijonov ameriških dolarjev. »Pred vami ne stojim kot strokovnjak, ampak zaskrbljen državljan, ki bi rad rešil našo klimatsko krizo,« je začel svoj govor na vrhu Združenih narodov o podnebnih spremembah. Za govorniškim pultom je govorno in telesno izjemno artikuliran, s pravimi poudarki, brez enega mašila ali umika pogleda od publike, nastopil odločno, suvereno in prepričljivo.