Tiskane izdaje
Potem ko je pred štirimi dnevi točno opoldne še zadnjič pred štiriletno prenovo zadonel Big Ben, ena največjih londonskih znamenitosti, so se mnogim, tudi politikom, v očeh nabrale solze. Ob pogledu nanj so se zavedli, da bo London poslej brez značilne zvočne kulise, ki je znana tudi poslušalcem poročil na BBC. A kljub obnovitvenim delom se bo izjemoma oglašal – 11. novembra v spomin padlim britanskim vojakom v prvi svetovni vojni in ob vstopu v novo leto, tolažijo meščane.
Utišanje Big Bena, ki ima svoje mesto tudi v filmski industriji, je dobilo celo politične razsežnosti. Ne samo da se je od donenja stolpa tako rekoč na službeno dvorišče prišla poslovit približno dvestotnija uslužbencev parlamenta, temveč so mnogi člani parlamenta izrazili zaskrbljenost zaradi načrta utišanja zvonika. Premierki Theresi May, ki je sicer ni bilo v množici med poslovilnim zvonenjem, se ne zdi prav, da se zvonik kar štiri leta ne bi oglašal, komisija angleškega spodnjega doma pa je napovedala, da bo zaradi številnih pritožb proučila nov urnik donenja. Kar pa se marsikateremu njihovemu kolegu zdi čisti nonsens.
Ločitev od EU, Big Ben pa kot nevesta v belem
Toda Velika Britanija je na zgodovinski prelomnici in tu se odpira polje za različne interpretacije in simbolne pomene. »Zdaj ko se Velika Britanija pripravlja na izstop iz Evropske unije, mnogi podporniki brexita velikanski simbolni pomen pripisujejo institucijam, kot je parlament, pa tudi drugim simbolom nekdanje imperialne veličine. Vse glasnejša so od lani prizadevanja tudi za obnovo kraljeve ladje. Že to, da bodo deli Big Bena zaviti v belo in utišani, medtem ko Velika Britanija dokončuje svojo ločitev z Evropsko unijo, je preveč za nekatere politike. Mnogi njegovi podporniki so pozvali, da naj bi se zvonovi Big Bena oglasili tudi na polnoč 29. marca 2019, ko je napovedan odhod iz Evrope unije,« so zapisali v New York Timesu. Poglavitna dejstva nimajo podpomenov. Da bi zagotovili točno odmerjanje časa v najznamenitejši londonski uri, jo morajo pač redno vzdrževati. In ker bodo obnavljali tudi stolp, bi glasnost 118 decibelov delavcem poškodovala sluh. Po pisanju The Guardiana so zvonove zaradi vzdrževalnih del ustavili že večkrat, nazadnje leta 2007 ter med letoma 1983 in 1985. Tokratna obnova bo trajala predvidoma do leta 2021, zanjo pa bodo porabili 29 milijonov funtov (skoraj 32 milijonov evrov).
Podobne sledi staranja kot preostali del Westminstrske palače, ki jo prav tako čaka prenova, kaže tudi Big Ben oziroma Elizabetin stolp, njen urni mehanizem ter vse štiri številčnice; barva se lušči, zidovi pokajo, streha zamaka in kovinski deli rjavijo. Uro bodo razstavili, vsako kolesce proučili in obnovili, steklo popravili, kazalce odstranili in spolirali, za vse to pa naj bi porabili dve leti. Kljub temu bo ena številčnica delovala po zaslugi začasnega sodobnega električnega mehanizma, saj bo zidarski oder preostale tri prekrival do konca oktobra. Uvedli naj bi tudi začasno rešitev, ki bi omogočila, da bo Big Ben novembra zadonel v spomin na padle Britance v prvi svetovni vojni in naznanil vstop v novo leto. Popolnoma razstaviti in obnoviti morajo tudi znamenito svetilko Ayrton, ki že od časov kraljice Viktorije kaže, kdaj zaseda parlament. Projekt bo londonski znamenitosti, do vrha katere vodi 334 stopnic, prinesel tudi modernizacijo. V prazračevalni jašek bodo namestili dvigalo, ob pomoči katerega bodo urarji premeščali težko opremo, uredili bodo stranišče in napeljali tekočo vodo, svetilke, ki razsvetljujejo številčnice, pa bodo zamenjali z varčnejšimi LED.
Na radiu BBC od leta 1924
Bigbenovi značilni zvonovi – več kot 13 ton težak veliki zvon, ki se oglasi vsako uro, vsake četrt ure dopolnjujejo štirje manjši – so zaznamovali odmerjanje časa v Londonu vse od viktorijanske dobe. A po zaslugi radia BBC donijo tudi po svetu. Poročila ob 18. uri popoldne in ob polnoči se začenjajo z odzvanjanjem vse od leta 1924, ko so ga prvič predvajali. Mnogi pa so izpostavili, da jih je glas Big Bena kot vojake bodril med drugo svetovno vojno (tudi tedaj je utihnil za nekaj časa), njihove bližnje pa navdajal z upanjem.
Big Ben, ki so ga ob diamantnem jubileju oziroma 60. obletnici ustoličenja kraljice Elizabete II. pred petimi leti poimenovali še v Elizabetin stolp, je začel delovati pred 158 leti in je del Westminstrske palače, v kateri se med drugim skriva 1100 sob, 100 stopnišč in 4,8 kilometra hodnikov ter domujeta zgornji in spodnji dom parlamenta. Današnji stolp z uro ni prvi na območju parlamenta. Prvotnega so postavili med vladanjem kralja Edwarda I. na severni strani dvorišča nove palače že proti koncu 13. stoletja. A šele leta 1367, ko ga je nadomestil nov, je postal tudi prva javna ura v Angliji, ki je tudi odzvanjala. V začetku 18. stoletja so stolp zaradi slabega stanja podrli in na njegovem mestu postavili sončno uro. Potem pa je leta 1834 velik požar uničil večji del Westminstrske palače, zato so začeli z gradnjo nove. Med 97 arhitekturnimi rešitvami so izbrali načrt arhitekta sira Charlesa Barryja, vendar ta sprva ni predvideval stolpa z uro. Graditi so ga začeli 28. septembra 1843, in to iz njegove notranjosti, tako da na zunaj ni bilo videti nobenega gradbenega odra. Gradbeni material je po reki Temzi prišel iz različnih koncev Združenega kraljestva, apnenec za notranjost stolpa pa celo iz Normandije v Franciji.
Charles Barry je bil arhitekt, zato so potrebovali še urarja. Ker se niso mogli dogovoriti, so na natečaju za vodilnega strokovnjaka izbrali kraljevega astronoma sira Georgea Airyja, ki pa je za uro postavil visoke zahteve, med drugim to, da mora biti prvi udarec ob vsaki uri točen do sekunde in da morajo o delovanju ure dvakrat na dan poslati telegraf v observatorij v Greenwich. To pa je zavleklo dela.
Airy je za svojega pomočnika imenoval nadarjenega ljubiteljskega urarja (ter odvetnika) Edmunda Becketta Denisona, ki je naredil načrte za uro, a ko so jo februarja 1852 začeli izdelovati, se je pokazalo, da je notranjost stolpa premajhna za načrtovani urni mehanizem. Dension je naredil več izboljšav in dopolnitev, tako pa ustvaril revolucionarni mehanizem, ki ni bil občutljiv na zunanje vplive, denimo, urnih kazalcev veter ni mogel premakniti. Denisonovo iznajdbo (znano tudi pod imenom Grimethorpe, kakor je bil njegov poznejši baronski naziv) so uporabili tudi pri drugih urah po svetu.
Ime najbrž po Benjaminu Hallu
Ko so uro aprila 1859 namestili v stolp, zaradi pretežkih minutnih kazalcev ni delovala. Uspešno je začela kazati čas mesec dni pozneje, ko so jih zamenjali z lažjimi bakrenimi. Šele zatem je dobila še zvočno spremljavo – velik zvon, znan kot Big Ben.
Kako je Elizabetin stolp dobil ta vzdevek, sta dve teoriji: po eni je to ime prevzel po siru Benjaminu Hallu, prvemu vodju del med letoma 1855 in 1858, po drugi pa po Benu Cauntu, težkokategornemu boksarskemu prvaku iz 50. let 19. stoletja. A je prva verjetnejša, pišejo na uradni spletni strani britanskega parlamenta.
Sprva je bil Big Ben le ime zvona, ki so ga ulili leta 1856 na severovzhodu Anglije. Ko je prispel v londonsko pristanišče, so ga naložili na kočijo, čez Westminstrski most pa ga je vleklo 16 belih konj. Med testiranjem zvona na dvorišču palače se je pojavila kar 1,2 metra dolga razpoka, tako da so ga pretopili in ulili novega. Ta je bil za 2,5 tone lažji od prvotnega, leta 1858 pa so ga le obesili v zvonik, to jim je vzelo kar 30 ur. Štirje drugi zvonovi, ki udarjajo četrtinko ure, so bili tedaj že na svojem mestu.
Big Ben je začel zvoniti 11. julija 1859, vendar je bil njegov glas kratke sape. Septembra tega leta je razpokal tudi nov zvon in Big Ben je utihnil za štiri leta. Medtem pa so uro povezali z zvonovi, ki bijejo vsakih 15 minut, leta 1863 pa je kraljevi astronom sir George Airy, našel rešitev – Big Ben je poslej vsakih petnajst minut udarjal na drugo mesto, nakovalo so zamenjali z lažjim in naredili zarezo, ki je preprečevala poškodbe zaradi raztezanja. Vse od tedaj Big Ben (z nekaj izjemami) točno odmerja čas.
Neogotski slog Westminstrske palače se zrcali tudi v urnih kazalcih in številčnicah, ki jih je oblikoval Augustus Pugin; vsaka je izdelana iz litega železa in 312 kosov opalnega stekla, pod vsako od njih, na vseh štirih straneh neba, pa je v latinščini zapisano Domine Salvam Fac Reginam nostrum Victoriam primam (O, Bog, obvaruj najprej našo kraljico Viktorijo). In tako kliče v nebo že skoraj 160 let.
