Tiskane izdaje
V nekaj več kot pol stoletja filmskega Jamesa Bonda se v rdečo nit niza kar nekaj stalnic: skrbno krojene obleke, razkošni interjerji, martini, hitri avtomobili in vselej glamurozna, zapeljiva in neustrašna Bondova dekleta. Dolga je vrsta lepotic, ki jih je zapeljal najbolj priljubljeni vohun na svetu oziroma so one njega. Kot prva je njegovim čarom (v podobi Seana Conneryja) podlegla Ursula Andress v filmu Dr. No leta 1962, kot prva temnopolta se je v zgodovino vpisala Halle Berry v Umri še enkrat natanko štiri desetletja pozneje, naziv najstarejše pa je v najnovejšem delu pobrala Monica Bellucci, ki igra lepo in nedotakljivo vdovo razvpitega zločinca.
A v tej isti zgodbi je še eno Bondovo dekle, Francozinja Léa Seydoux, dvajset let mlajša od zrele italijanske lepotice, ki pred premiero najnovejših Bondovih pustolovščin z naslovom Spectre zbuja pozornost medijskega sveta in bo med drugim krasila novembrsko naslovnico britanske izdaje Vogua.
V Franciji že veliko igralsko ime
Naslovnice številnih francoskih revij je osvojila že pred dvema letoma zaradi svoje vloge v z zlato palmo nagrajenem filmu Adelino življenje, slovensko občinstvo pa se je utegne spomniti tudi po vlogah v filmih Zbogom, kraljica in Otrok iz zgornjega nadstropja. Svetlolasa lepotica skrivnostnega pogleda, ki jo je direktor canskega festivala Thierry Frémaux označil za nekakšen seštevek Brigitte Bardot, Juliette Binoche in Kate Moss, ki premore še nekaj od vseh treh hkrati, je v Franciji že veliko igralsko ime, z glavno vlogo v Spectru pa je na dobri poti, da osvoji tudi Hollywood.
Pozornost je vidneje pritegnila pred dvema letoma prav z vlogo lezbične umetnice punkerskega videza v triurnem filmu Adelino življenje, ki je že na premieri v Cannesu dvignil veliko prahu zaradi desetminutnega precej nazornega ljubezenskega prizora med ženskama. Za Léo Seydoux je bil ta film precej težavna izkušnja, je priznala v nedavnem pogovoru za britanski Guardian. V dobrih petih mesecih snemanja je režiser Abdellatif Kechiche na zvezdnici – v glavni vlogi je nastopila tudi Adèle Exarchopoulos – zelo pogosto kričal in od njiju zahteval nešteto ponovitev: za filmske prizore je morala Seydouxova svojo mlajšo kolegico večkrat oklofutati. Nobena od njiju z režiserjem ne bi nikoli več sodelovala.
Kot je lani priznala v Voguu, je bila najbolj vesela, ko je končno lahko opustila modre lase, saj je zaradi njih ponoči dobila tudi moder obraz, otroci iz soseščine pa so jo klicali Smrketa. »Toda pri tem filmu sem si želela sodelovati. Tudi če je bil proces težak, je bil proces. Govorimo o življenju, in če želiš sporočiti nekaj zelo močnega, moraš trpeti,« je prepričana.
Vse od filmskega prvenca Mes copines (Moje prijateljice) leta 2006 je Léa Seydoux delala tako z neznanimi kot zelo znanimi režiserji: Woodyjem Allenom (Polnoč v Parizu), Wesom Andersonom (Grand Budapest hotel) in Quentinom Tarantinom (Neslavne barabe), nase pa opozorila leta 2008, ko je za vlogo v filmu La belle personne (Lepa oseba) prejela nagrado chopard, ki jo na canskem festivalu podeljujejo obetavnim igralcem.
»Ne glede na to, ali igraš v akcijskem ali umetniškem filmu, se moraš prilagoditi. Francoski filmski ustvarjalec François Truffaut je nekoč dejal: Igralka je kot vaza, v katero postaviš cvetje. Vedno si neke vrste vaza. Karkoli režiser želi, da naredim, jaz sprejmem,« je izjavila za Guardian. In sprejela je že zelo različne vloge.
Iz vplivne francoske družine
Ko ji je režiser Sam Mendes ponudil vlogo v novem Bondu, je pomislila, da jo mora sprejeti, izpopolniti svoj angleški naglas, se ukvarjati s športom in priti v formo. Vloga Bondovega dekleta je od nje terjala nekaj fizičnih spretnosti, nič nevarnega, a kljub vsemu je morala biti nanje pripravljena, poudarja. Njeno filmsko ime je Madeleine Swann, kar utegne za hip zbuditi, denimo, tudi pozornost oboževalcev Marcela Prousta. »Da, tudi tu so prisotni spomini. Spectre govori o Bondovi preteklosti, ki se dviga na površje, Madeleine Swann pa je magdalenica, ki Jamesu Bondu zbudi spomine,« še razkriva o tej hčerki Bondovega dolgoletnega sovražnika gospoda Whita (Jesper Christensen), ki utegne imeti ključ do razkritja organizacije Spectre.
Léa Seydoux se je rodila leta 1985 kot Léa Hélène Seydoux-Fornier de Clausonne v vplivni francoski družini. Njen oče, Henri Seydoux, je ustanovitelj in izvršni direktor tehnološkega podjetja Parrot, znanega po bluetoothu, satelitski navigaciji in dronih. Njena mama Valérie Schlumberger je bila kostumografinja, romanopiska in igralka, potem pa je ustanovila ekološko rokodelsko podjetje v Senegalu, zato je tudi Léa odraščala med Francijo in Senegalom.
Družina Seydoux je bila po njenih besedah vedno nekoliko kaotična, sama pa je bila med sedmimi otroki še iz prejšnjih zakonov njenih staršev, ki sta se vnovič ločila, ko ji je bilo tri leta, najmirnejši otrok. Rada je gledala Charlieja Chaplina in poslušala pravljice. »Bila sem zelo sramežljiva in sem še vedno. Toda že kot majhna sem bila lahko tudi zelo glasna in vidno se razjezim še danes, toda ne uničujem stvari,« je povedala. Izhod za svoja čustva je našla v igranju, toda njena prva ljubezen je bila glasba, a zanjo pretežka. In ko poje, se ji zdi, da ne izraža vseh svojih čustev, z igranjem pa se lahko izraziš tako, kot se ne moreš v resničnem življenju, je prepričana.
Med igralci, ki so nanjo naredili največji vtis, našteva Adèle Exarchopoulos, soigralko in ljubimko v Adelinem življenju, in Toma Cruisa. Ljubo ji je delati v ZDA in igrati v angleškem jeziku. Ameriški in angleški igralci imajo občutek za zabavo, pravi, medtem ko je v Franciji vse veliko bolj resno. Prepričana je tudi, da so francoski igralci vselej isti. Gérard Depardieu je zelo dober igralec, toda vedno igra Gérarda Depardieuja, sama pa bi težko igrala Léo Seydoux, dodaja. Je tudi velika oboževalka Hollywooda. »V Ameriki so zelo spoštljivi do tvojega dela. To, da si drugačen, jemljejo za prednost. V Franciji moraš biti kot dekle iz soseščine; pokazati, da si skromen, tudi pri oblačenju, ne pa da si zvezda.« •
