Tiskane izdaje
Nedavno sem dobila nenavadno ponudbo, skoraj nespodobno povabilo. Glavna vloga v celovečercu Ana Igorja Šmida po scenariju Marcela Buha. Najprej sem se prestrašila, se ustavila, se zaprla. Potem sem si rekla, zakaj ne. Če je kaj, je film priložnost za nove zgodbe. Od nekdaj sem govorila o kolobarjenju, ki ga potrebuje zemlja, kako tega ne bi potrebovali naši možgani. Če kdo predolgo dela isto stvar na isti način, ne more več ponuditi svežine. Snemanje filma je bil zame možganski prepih, kot bi odprla okna in vrata in spustila zrak v svojo zatohlo sobo, ki je bila napolnjena s citati drugih, z imeni iz sveta filma, književnosti, filozofije, s prebranimi knjigami, članki mojih novinarskih kolegov, dnevnopolitičnimi drobci, vojno, begunci, terorizmom ..., ki se usedajo na prsi, da ne moreš dihati. Ko sem si vzela dva tedna dopusta, da vstopim v novo zgodbo, sem si hkrati vzela tudi dva tedna informacijske diete. Zdaj vem, da je bilo to nekaj najboljšega za moje novinarsko delo.
Snemanje filma je garanje, že res, od petih zjutraj do desetih zvečer; jaz sem si tam odpočila. Včasih se je zazdelo, kot da sem v stanovanju, v katero vstopajo ljudje in prinašajo s sabo nov svet, ki obarva mojega za vedno. Pred filmsko kamero in za njo. En dan je bil kot soigralec z mano Zijad Mehić, sicer prodekan sarajevske Akademije scenskih umetnosti, kultna osebnost Sarajeva, ki je vzgojil cele generacije filmarjev ... Zaradi njega so bile dolge ure čakanja na naslednji skupni prizor ure spominjanja, ure, v katerih sva še enkrat prehodila pretresljivo pot od prvega vojnega kina, ki ga je med vojno soustanovil na akademiji in je prerasel v enega največjih filmskih festivalov v regiji.
Zijad Mehić je bil zgodba Sarajeva, Štimbi, igralec in mož, ki je bil šofer skoraj vseh vladnih garnitur, ki ve za vsa stanja predsednikov države in strankarskih prvakov, a o njih molči, bil je zgodba naše osamosvojitve ... Igralec Žiga Saksida in njegov kolega Nac, sicer arhitekt, s katerim poleti paseta krave in ovce na Soriški planini in organizirata velikonočni koncert, sta prinesla na film zgodbo o samoti in naravi.
Vse, o čemer so mi govorili igralci o snemanju filma, je res. Zelo malo je odvisno od tebe. In zelo veliko je odvisno od kemije vseh skupaj, od vsakega najmanjšega detajla, na koncu od nekakšne čarovnije, zaradi katere se zloži delo vseh ljudi, profesionalcev, ki vsak svoj posel delajo s strastjo in obsedenostjo. Mojster luči Milan, ostrilec slike Sašo, sicer diplomirani fizik, direktor fotografije Tine Perko in njegov sin Nejc, ki je skozi objektiv kamere v nekaj dneh videl več mojih različnih obrazov, kot jih najbližji prijatelj vidi v enem letu.
Pogrešala bom naelektreno atmosfero filmskega seta, jutranji obred nanašanja maske Petre Hartman, preoblačenja kostumografinje Mete Sever in njenih dobrih vil Tine in Alenke, najbolj pa bom pogrešala nerazložljivo gosto snov na setu. Ostale bodo zgodbe.
Takoj po zadnjem snemalnem dnevu sem zjutraj stopila v zajtrkovalnico hotela Vander in naredila intervju z nizozemskim pisateljem Ceesom Nooteboomom, dan zatem še s kolumbijskim pisateljem Juanom Gabrielom Vasquezom. Podobe iz filmskega seta so začele bledeti; vame je vstopil svet literarnega festivala Fabula, besed, ki drhtijo, pa tudi svet trde realnosti Latinske Amerike, pobegli povodni konji iz nekdaj mitičnega živalskega vrta kokainskega kralja Pabla Escobarja.
