Tiskane izdaje
V Princetonu je v starosti 80 let umrl ameriški postmodernistični arhitekt in oblikovalec Michael Graves. Zaslovel je z oblikovanjem predmetov za vsakdanjo rabo, zlasti z Alessijevim čajnikom z rdečim ptičkom. Alberto Alessi, direktor oblikovanja v slovitem italijanskem podjetju in vnuk Giovannija Alessija, strugarja, ki je leta 1921 ustanovil družinsko podjetje, je v izjavi za javnost ob Gravesovi smrti zapisal: »Žalosten sem, ko slišim novico o Michaelovi smrti. Zadnjič sva se videla v Filadelfiji; čeprav na invalidskem vozičku, je bil poln energije. Za leto 2015 sva načrtovala nekaj posebnega. Hoteli smo predstaviti naš nov skupni projekt, čajnik, ki smo ga imenovali Tea Rex Kettle. Michael je bil za Alessi in zame osebno eden ključnih avtorjev in oblikovalska ikona. Nikoli ne bom pozabil njegovega prispevka k zgodovini Alessija.«
Alberto je upravičeno žalosten ob Gravesovi smrti, kajti sloviti čajnik z rdečim ptičkom, ki bo letos praznoval 30 let in je v Alessijevem izdelčnem arhivu vpisan pod številko 9093, je najbolje prodajani izdelek v zgodovini tega znamenitega italijanskega podjetja, ki izdeluje drobne gospodinjske pripomočke že vse od leta 1921.
Čajnik s ptičkom, ki začne peti, ko voda v njem zavre, je vse od svojega nastanka leta 1985 eden najbolj prepoznavnih Alessijevih izdelkov, čeprav je Graves za Alessi oblikoval še niz drugih hišnih pripomočkov. Z njim je Graves spremenil koordinate v klasičnem gospodinjstvu, ko je oblikoval izdelek z osebnostjo in naredil ikono iz nečesa tako enostavnega, kot je čajnik.
Prodali so več kot milijon aluminijastih žgolečih čajnikov, kar je za izdelek višjega cenovnega razreda (stane okrog sto evrov) vsekakor velik uspeh. Čeprav ni namenjen množicam, pa je vendarle industrijski izdelek, za katerega se je moral avtor zelo potruditi, da ga je prilagodil tekočemu traku.
Slogovno je čajnik mešanica različnih obdobij, lahko bi ga uvrstili tako v resnobni art deco kot v radoživi ameriški pop art. Vendar definicija sloga v resnici ni pomembna; kultna posoda za segrevanje vode je preprosto očarljiv industrijski izdelek, pa naj bo zaradi rdečega ptička ali nenavadne simbioze s hladnim aluminijastim ozadjem.
Za Gravesa, ki se je v arhitekturi uveljavil s preobloženo postmodernistično estetiko, je čajnik s ptičkom pravzaprav njegov najbolj minimalističen izdelek. Geometrijsko je 9093 enostavno oblikovan, krasi ga le nekaj poudarkov. Izbočene pike na spodnjem robu, tam, kjer površina preide v stik s štedilnikom, simbolizirajo vročino, ročaj pa je moder, kar označuje njegovo hladno naravo oziroma del, ki vedno ostane hladen. Ptiček je rdeče barve kot pravi rdeči petelin, ki simbolizira ogenj. Čajnik je bil zasnovan tako, da bi voda v njem čim prej zavrela, s širokim dnom, ki se proti vrhu zoži, kar povzroči zelo učinkovito segrevanje. Za Alessi je oblikoval še niz drugih hišnih pripomočkov.
Rodil se je v Indianapolisu v Indiani, arhitekturo je študiral na univerzah v Cincinnatiju v Ohiu in na Harvardu v Massachusettsu.
Gravesova upravna palača v Portlandu, ki je bila zgrajena leta 1982, je njegovo najbolj znano delo in velja za prvo postmodernistično zgradbo v Ameriki. Kontroverzno poslopje, v katerem je vrsta vladnih uradov, je od leta 2011 na nacionalnem seznamu spomeniško zaščitenih zgodovinskih zgradb. V enakem slogu je bila leta 1985 zgrajena stolpnica s 26 nadstropji korporacije Humana v Louisvillu v Kentuckyju.
Graves je kot postmodernistični čarovnik postal tako rekoč hišni arhitekt družbe Walt Disney. Projektiral je Disneyjevo upravno poslopje v Burbanku v Kaliforniji, Disneyjev hotel New York v zabaviščnem parku Disneyland v Parizu, letovišče Swan and Dolphin v parku Walt Disney World v Orlandu na Floridi in druge. Zasnoval je tudi razširitev muzeja ameriške umetnosti Whitney v New Yorku, vendar projekt zaradi nasprotovanja lokalne skupnosti ni bil uresničen.
Leta 1999 mu je Bill Clinton podelil predsedniško medaljo, dve leti zatem je dosegel še najvišje ameriško arhitekturno odličje, zlato medaljo Ameriškega inštituta za arhitekturo, nekaj več kot zadnje desetletje življenja pa je preživel na invalidskem vozičku. Leta 2003 je zaradi infekcije ostal hrom od pasu navzdol in tako je po sili razmer postal tudi oblikovalec pripomočkov za invalide. Svojo pozornost je usmeril v oblikovanje vozičkov, ogrevalnih blazin, držal za kopalnice, bolnišničnega pohištva pa tudi domov, prilagojenih življenju prizadetih vojnih veteranov.
