Tiskane izdaje
Dresdner Molkerei slovi kot najlepša mlečna trgovina na svetu. Nahaja se na ulici Bautzner Straße 79 v Dresden Neustadtu in velja za prvovrstno turistično atrakcijo, ki je bila zaradi lepote in posebnosti leta 1998 vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov. Leta 2013 je znamenita mlečna trgovina postala tudi filmska zvezda. V njej so namreč uredili prostore slaščičarne Mendl‘s za film Grand Budapest hotel, ki je letos prejel oskarja za scenografijo. Dresdner Molkerei letos slavi 135-letnico obstoja.
Neustadt, danes primestje Dresdna na drugi strani Labe, kjer je Dresdner Molkerei, je v resnici njegov najstarejši del, ki pa je po velikem požaru leta 1685 izgubil svojo pozicijo, saj se je vojvoda Avgust odločil središče dogajanja premakniti na drugo stran reke. Oživljanje dela mesta, ki se danes imenuje Neustadt, v njem pa je vrsta umetniških ateljejev, butičnih trgovin in obrtnih delavnic, kjer je službo našlo veliko mladih, se je začelo v 19. stoletju z industrijsko revolucijo. Tedaj se je prebivalstvo začelo deliti na delavce in kmete – in slednji so se začeli seliti bliže mestu, da bi delavce oskrbovali s kmetijskimi pridelki. Med njimi sta bila tudi brata Pfund, najprej Paul Gustav Leander Pfund (1849–1923), ki je v Dresden prišel leta 1879 skupaj z ženo in šestimi kravami ter namenom, da bi meščane oskrboval s svežim mlekom in mlečnimi izdelki.
Paul je kmalu videl, da bo sam težko zmogel, in je že naslednje leto v mesto povabil brata Friedricha, sicer igralca na dvoru vojvode v bližnjem Weimarju. Ustanovila sta mlekarno z nazivom Dresdner Molkerei Gebrüder Pfund in odprla trgovino na Görlitzer Straße v Dresdnu. Friedrich je kot igralec veliko prispeval k širitvi posla, s šarmom in komunikativnostjo mu je v kratkem času uspelo k sodelovanju privabiti nekatere pomembne osebnosti ter pridobiti številne večje stranke. Friedrich je sicer že leta 1883, slaba štiri leta po ustanovitvi mlekarne, umrl, vendar je njegovo ime ostalo v nazivu podjetja, delo v mlekarni pa sta pozneje nadaljevala Paulova sinova Kurt in Max.
Začelo se je s stopetdesetimi litri mleka na dan, kar se je v tridesetih letih delovanja mlekarne spremenilo v 66.000 litrov dnevno. Takšna količina mleka je pomenila 140 vozov na dan, kar je za tisti čas predstavljalo velik logistični zalogaj. Poleg tega je bila pridelava svežega mleka večja, kot so ga meščani v Dresdnu lahko popili. Paul je začel premišljevati, kaj bi lahko naredili, da bi mleko konzervirali in zmanjšali njegov volumen – rezultat je bil kondenzirano mleko, prvič na nemških tleh, ki so ga lahko prodajali tudi v bolj oddaljene dežele. To je močno zmanjšalo prostornino mleka in omogočilo lažje skladiščenje. Razširili so ponudbo mlečnih izdelkov; na prodajne police je prišlo mleko za dojenčke, ki je bilo po kakovosti primerljivo z materinim mlekom, s čimer se je zmanjšala umrljivost otrok mater, ki niso mogle dojiti. Zanimivi so bili tudi drugi novi izdelki iz mleka, kot denimo milo za občutljivo kožo, limonada iz sirotke ali jogurtovo pivo. Največji hit pa je bilo že omenjeno kondenzirano mleko; z njim se je začel vzpon podjetja, temu pa so sledili tudi veliki zaslužki.
Kmalu je trgovina Dresdner Molkerei na Görlitzer Straße postala premajhna, zato so iskali nove prostore. Mlekarna se je tako preselila na Bautzner Straße 41, trgovina pa na Bautzner Straße 79 (nad njo so bile pisarne) – v današnji podobi so jo odprli leta 1891. Ker podjetju ni primanjkovalo denarja, saj je s kondenziranim mlekom družina Pfund obogatela (Nemci so znani po tem, da namesto smetane v filtrirano kavo zlivajo kondenzirano mleko, ki je blago in kremasto), so trgovino opremili v razkošnem neorenesančnem slogu, ki je bil tedaj v modi. Celotno trgovino so od stropa do tal, s prodajnim pultom vred, oblekli v prestižne ročno poslikane keramične ploščice znamenitega nemškega podjetja Villeroy & Boch.
Pri tem so sodelovali umetniki in obrtniki iz Dresdna, ki so keramični paradiž na stenah zasnovali kot knjigo v slikah. O pravljičnih prizorih na stenah in stropu so radi pripovedovali lokalni kupci, med njimi je bil tudi mladinski pisatelj Erich Kästner (1899–1974), ki je kot otrok živel v bližini. Trgovina je s poslikavami golih majhnih otrok, ki spominjajo na angele, se igrajo z domačimi ljubljenčki ter lovijo metulje, obdani s pletenimi venci iz zelenja in hrušk, predstavljala pravljično kraljestvo za ljudstvo, ki je bilo zaradi narave živil, ki so jih v njej prodajali, torej mleka in mlečnih izdelkov, vsem dostopno, kot je še danes.
Trgovina je prestala silovito bombardiranje Dresdna med drugo svetovno vojno (od 13. do 15. februarja 1945 je bilo porušenih kar 94 odstotkov vseh zgradb v ožjem mestnem središču), po vojni pa se je, tako kot za večino znamenitosti v nekoč vladarskem mestu Dresden, začel njen zaton. Leta 1972 je bila podržavljena kot premoženje Nemške demokratične republike, šest let kasneje so jo zaprli. Po združitvi Nemčij in spremembi sistema so seveda prepoznali njen potencial in trgovino v skladu s tradicijo znova oživili. Neusmiljeni sodnik čas je medtem naredil svoje, zato so se leta 2002 odločili za prenovo oziroma restavriranje več kot sto let stare opreme. Dela so bila končana šele leta 2012, ko so trgovino spet odprli za javnost. Danes je zanimiva predvsem za turiste. V njej prodajajo različne vrste sirov in druge mlečne izdelke ter spominke iz keramike z rajskimi podobami, naslikanimi na stenah te znamenite mlečne trgovine.
