Moč je nova lepota

»Želela sem si napisati to knjigo, v njej z vami deliti svojo zgodbo in vam hkrati dati tudi nov navdih, nasvet in priložnost, da spremenite svoje življenje in telo. Ne glede na to, kdo ste, kaj počnete ali kakšni ste videti, lahko postanete močnejši, bolj zdravi in srečnejši. Tako kot jaz.«

Sliši se kot običajen nagovor iz ene od številnih motivacijskih knjig z nasveti za izboljšanje samopodobe, a pravzaprav gre za življenjsko zgodbo najuspešnejše alpske smučarke na svetu, legende z belih strmin, ki že vso kariero premika mejnik za mejnikom, premaguje meje telesnih sposobnosti in velja za največjo bojevnico na snegu, kar jih je kdaj bilo.

Človeku postane kar malo žal, da se je 32-letna Američanka odločila svojo veličino ovekovečiti le s knjižico na 23 straneh. A v želji, da postane uspešnica in da jo pograbi tudi ameriška javnost, ki kljub vsem njenim uspehom še vedno zelo slabo pozna alpsko smučanje, je bila pripravljena storiti vse. Vključno s tem, da je odvrgla oblačila. No, saj jih ni prvič, že v preteklosti je poskrbela za kakšne žgečkljive fotografije, nove kadre v smukaški preži, pri čemer ima na sebi le smučarske palice, pa je posnela posebej za knjigo. Se je res morala sleči, da bi pridobila pozornost? A zdi se, da je Lindsey vseeno, da jo bodo ljudje (Američani?) poznali kot zvezdnico brez oblek namesto kot neustrašno dirkačico na smučeh, kakršne v zgodovini še ni bilo.

V Evropi ji tega ne bi bilo treba. Množice jo na smučarskih tekmovanjih oblegajo tudi v čeladi in kombinezonu.

Lindsey bralca v lahkotnem in berljivem slogu popelje v Cortino, na start tekme 19. januarja 2015, na kateri je s 63. zmago v svetovnem pokalu presegla dolgoletni rekord Avstrijke Annemarie Moser-Pröll. Stala je tam, z mogočnimi vrhovi Dolomitov okoli sebe, z vsem svetom pod seboj – dan je bil kot iz pravljice. Pripravljala se je nova tekma, a je težko mislila nanjo, popolnoma so jo prevzeli občutki olajšanja, veselja in ponosa ob dosežku. »Čutila sem telesno in duhovno moč, zdelo se mi je, da mi lahko uspe prav vse. A ni bilo vedno tako, nisem bila vedno tako neustavljiva, nisem se vedno počutila, kot da sem na vrhu sveta. Bili so dnevi, tedni in celo meseci, ko sem bila povsem na tleh, ko nisem bila prepričana vase, skrbelo me je tudi, ali bom sploh še smučala. Skrbel me je celo moj videz, da sem preveč mišičasta za ameriške ideale. Nisem dvomila, česa vse sem sposobna, toda pot do te moči in izklesanega telesa je bila dolgo potovanje. In ko sem stala na smučeh pred tekmo v Cortini, sem vedela, da je to potovanje spremenilo moje življenje.«

Kot profesionalni športnici je njeno telo dejansko predstavljalo središče vesolja. Tri desetletja se ukvarja le s tem, kako ga bo s pravo vadbo in hrano tako izurila, da bo lahko zmagovala, a se hkrati tudi izognila poškodbam. »Ves čas se poslušam, kako se počutim, kakšne so videti moje mišice in kako se odzivajo. Ves čas razmišljam le o tem, kaj bi lahko storila še več.« Vse to zaradi cilja, ki si ga je postavila, in cilja, ki naj si ga postavijo bralke, ki jih nagovarja in opogumlja, da spremenijo življenje na bolje. Vonnova je o knjigi dejala, da je za vsakogar lahko »popoln spremljevalec za uživanje življenja s polno mero«.

Že kot deklica iz Burnsvilla v Minnesoti je imela močno intuicijo in odločno je stopala po svoji poti. Ko so jo postavili na smuči, ni bila najhitrejša med vrstniki, a v želji, da bi to postala, je očeta že pri devetih letih prepričala, da jo je s kuverto šilingov in mark poslal na kamp v Avstrijo. Nenadoma se je počutila tako odraslo in neodvisno, natančno je vedela, kam želi. Vse pogosteje je obiskovala Vail, kjer so se kalili najboljši ameriški smučarji, njeni predanosti smučanju pa je sledila vsa družina in se z njo preselila v Kolorado. Trinajstletna se je že zavedala, da je vse svoje brate in sestre iztrgala iz domačega okolja. »A zaradi tega pritiska in slabe vesti sem le še bolj trdo trenirala. Nisem si dopustila niti najmanjše možnosti, da razočaram svojo družino.«

Tako je na poti skozi otroška tekmovanja do vstopa v reprezentanco, na olimpijske igre in prvih uspehov v svetovnem pokalu spoznala različne načine izpopolnjevanja telesa. Sovražila je tek in ga nadomestila s kolesarjenjem. Ves čas je jedla le kosmiče in testenine, pridobivala težo, a ne tudi mišic, dokler ni s strokovnjaki spremenila prehrambnih navad in počasi dobivala podobo kompletne športnice, ki je z rezultati stopala na vrh sveta. Na OI 2006 je prvič občutila tudi pravo telesno bolečino; po strahovitem padcu v smuku je že razmišljala o tem, ali bo še lahko hodila. A jo je odnesla z le nekaj modricami. Odleglo ji je in naučila se je pomembne lekcije – naj smučanja in življenja nikdar ne jemlje za samoumevni.

Ko se je leta 2007 poročila s Thomasom Vonnom, se je počutila najbolje v življenju. Zaljubljenost ji je dala krila in vse odtlej je nizala največje uspehe, skupaj z zlato olimpijsko kolajno leta 2010 v Vancouvru, ki jo je, kot je zapisala, spremenila v veliko zvezdo. Vabili so jo v Hollywood, v televizijske oddaje, ljudje so jo prepoznali. Nikoli ni skrivala, kako obožuje rdečo preprogo, a je na njej tudi hitro opazila, da se s svojo mišičasto postavo močno razlikuje od vitkih lepotic. »Gledala sem se v ogledalo in se spraševala, ali naj sploh oblečem to obleko. Moram res shujšati, če želim ostati prepoznavna? Te negotovosti so mi sledile v naslednjo sezono. Vse bolj sem bila obremenjena s tem, kakšna sem videti, namesto da bi me skrbelo, kako mi gre v telovadnici ali na smučišču.« Olimpijska kolajna jo je »omehčala«, oddaljila od pravih, trdih treningov, ni se več trudila tako kot nekoč. Ni imela več prave smeri, a še vedno je zmagovala. Toda ko je ob koncu zime za nekaj točk izgubila veliki globus, jo je to močno potrlo. »Vedela sem, da sem škodila svoji karieri. In zakaj? Zaradi mojega dojemanja lepote v idealih, ki jih je postavil nekdo drug? Olimpijka sem in olimpijci so pač mišičasti.«

Vrnila se je k treningom, vzela v roke svojo kariero, našla novo energijo. Ustavila jo je poškodba po padcu na SP v Schladmingu, zaradi katere je ostala brez OI v Sočiju, vmes se je ločila in se borila z depresijo, nato pa se spet vrnila v najveličastnejše dni kariere. »Trideset let je, odkar smučam, in moje telo je doseglo nekaj izjemnih stvari. Ne vem, koliko ur sem preživela v telovadnici, kolikokrat sem se spustila po progi, v snegu, dežju, prijetnem soncu in hudem mrazu. Prepotovala sem svet, podirala rekorde, osvajala kolajne, pokale, globuse, celo kravo. Moje telo je preživelo grozljive padce, zlomljene kosti, strgane vezi in operacije. Kot vsaka ženska sem šla tudi skozi čustvene razhode, spore in ločitve. Bila sem negotova zaradi svojega telesa, se obremenjevala s tem, kakšna sem videti v očeh drugih. A zdaj, ko sem preživela vse to, sem srečna, saj lahko rečem: moje telo je močno.« •