Moda za čarovnice

Njegove obleke so kot nedokončane skulpture, ki spominjajo na hiše v gradnji. S kolekcijo za pomlad in poletje 2016, ki jo je pred dnevi predstavil na modni reviji v Parizu, se vrača v preteklost – temelj njegovih zadnjih dekonstrukcij so namreč krinoline. Čisto po Jamamotovo razcefrane, nedokončane in toliko dvignjene od tal, da dekletom omogočajo udoben korak, se krinoline v rdeči in črni barvi konec oktobra zdijo odlična iztočnica za prihajajočo noč čarovnic.

Japonski modni kreator Johdži Jamamoto je sicer znan po izrazito futuristični drži, ideje za svoje obleke pa še vedno črpa iz črne preteklosti druge svetovne vojne, ki je Japonsko močno zaznamovala. Njegova črnina je usoda, pravi. Bil je edini otrok vojakove vdove, rojen leta 1943 sredi opustošenega Tokia. Očeta ima vedno pred očmi, čeprav se ga v resnici ne spominja. Že ko je imel tri ali štiri leta, se je zavedel, kako peklenska reč je življenje in kako trdo je lahko.

Za njegove obleke velja, da predstavljajo mešanico med končano in nedokončano formo. Z značilno »raztrganim« načinom krojenja mu je mimogrede uspelo ujeti še duha sodobnega časa, v katerem zaradi večnega kroga množične produkcije in neskončne izbire skoraj ni mogoče videti konca. V modi je nedokončanost konstanta, kolekcije druga drugi podajo kljuko, trgovci na police skoraj vsak teden zlagajo nova oblačila. Ni čudno, da robovi niso vedno popolno zašiti kot nekoč ali da kje manjka kakšen gumb.

Kakorkoli, zadnja Jamamotova kolekcija, sicer namenjena šele pomladnim in poletnim mesecem prihodnjega leta, se zdi odlična izbira oziroma navdih za prihajajoči praznik noči čarovnic in preganjanje zlih duhov, ki je z njim povezano. Johdži Jamamoto svoja oblačila gradi s kilometri blaga, njegov priljubljen element je draperija. Gube polaga na različne načine, vmes pa pušča veliko praznega prostora.

Na navaden dan je slog oblačenja, ki ga promovira Jamamoto, čudaški, v osemdesetih bi mu rekli darkerski, sicer mračnjaški ali gotski. Črni barvi pritikamo različne pomene; poleg zanesljive klasike, ki je vedno dobrodošel izgovor, se je črna v modnem svetu uveljavila zlasti s svojo skrivnostno izpovedno močjo.

Črna ima v modi poseben status; uveljavila se je s poudarjeno erotičnim prizvokom, ki pa ni sestavni del Jamamotove modne ideologije, temveč izhaja predvsem iz priljubljenih, skrivnostno romantičnih vampirskih zgodb. Jamamoto je znan po tem, da zavrača stališče mnogih sodobnih dizajnerjev, ki menijo, da je umetnost pač biznis, tako kot vse drugo. Njegovo ustvarjanje je bilo vedno zelo eksperimentalno in samosvoje, spominja na sodobno (dekonstrukcijsko) arhitekturo, v kateri se zdi, da ni nobenega reda.

Za Jamamotov slog bi lahko rekli, da je tako odvratno privlačen, da se mu je nemogoče upreti. Pri izbiri črne barve lahko dodamo tudi, da je Jamamoto nekakšen Henry Ford modne industrije. Ustanovitelj ameriške avtomobilske tovarne se je namreč na začetku 20. stoletja proslavil z legendarno izjavo: »Kupec lahko izbere katero koli barvo, samo da je črna.« Jamamoto je naredil korak naprej v črni zgodbi, njegov spekter črnin je precej širši, kot je bil nekoč Fordov, sta si pa z Jamamotom nedvomno podobna v več točkah »dnevnega reda«.

»Nič ni posebej težko, če si delo razdeliš na več majhnih delov,« je še ena od Fordovih legendarnih izjav in Jamamoto je to modro domisel vzel dobesedno. Obleko rad razstavi na več majhnih delov, potem pa jih še enkrat zašije skupaj, brez pravega reda in simetrije, ki smo ga vajeni Evropejci. To je značilno japonsko krojenje, ki so ga v evropsko modo vpeljali japonski modni guruji, poleg Jamamota še Isej Mijake in Rei Kavakubo.

Johdži Jamamoto je naprej hotel postati pravnik, nato pa je na znameniti šoli Bunkafukusu Gakuin vpisal še študij modnega oblikovanja. Prvo zaposlitev je našel v šiviljski delavnici svoje mame, tekstilno oblikovanje pa je šel študirat, da bi naredil vtis na mamine šivilje. Leta 1972 je osnoval lastno blagovno znamko Y's, prvo samostojno kolekcijo pa je v Tokiu predstavil leta 1977. Prvo modno revijo v Parizu je imel leta 1981. Z drugačnostjo se je želel upreti uveljavljenim modnim smernicam zahodnega sveta. Ni upošteval, da morajo biti obleke krojene tako, da ženske lahko pokažejo svoje telesne čare, njegove manekenke tudi niso nikoli nosile visokih pet.

V devetdesetih mu je s svojo revolucionarno črnino končno uspelo prepričati Evropo, ki je bila v iskanju svežine pripravljena kupiti tudi kakšnega mačka v črnem žaklju. Leta 1999 je prejel odlikovanje francoskega ministra za kulturo in nagrado za najboljšega moškega oblikovalca združenja ameriških modnih oblikovalcev, leta 2005 pa ga je odlikoval celo francoski predsednik. Doma je za svoj prispevek v oblikovanju prejel japonsko medaljo časti.