Tiskane izdaje
Eden najprepoznavnejših kosov francoskega oblikovalca Andréja Courrègesa, ki se ni vpisal le v modno, temveč tudi filmsko zgodovino, je gotovo bel čeladast klobuček, s katerim se je med drvenjem z rdečim kabrioletom pokrila Audrey Hepburn v filmu Kako ukradeš milijon leta 1966.
André Courrèges je pred dnevi pri dvaindevetdesetih letih izgubil dolgoletni boj s parkinsonovo boleznijo. Bil je eden najvplivnejših oblikovalcev 20. stoletja, ki ga v Voguu postavljajo ob njegova sodobnika Paca Rabanna in Pierra Cardina. Courrègesov new look (novi videz) se je zavihtel v svet s kolekcijo Vesoljska doba leta 1964 enako revolucionarno kot Diorjev leta 1947, toda v nasprotju s Christianom Diorjem, ki je povzel razkošje preteklosti, je Courrègesov slog v astronavtski barvni skali (pretežno beli in srebrni) povzel čas poleta na Luno. Pripisujejo mu izum mini krila (čeprav za avtorja pogosto navajajo tudi Mary Quant in Johna Batesa), obleke v obliki črke A, rebraste pletene pajace, nizke go go škornje in čeladaste klobuke.
Hotel je postati slikar
Rodil se je 9. marca 1923 v Pauu na severnem delu Pirenejev in že kot mladega fanta ga je navduševalo vse, kar se je dotikalo umetnosti, oblikovanja in mode. Želel si je postati slikar, toda njegov oče, strežnik po poklicu, je vztrajal pri bolj prizemljenih poklicih, zato ga je poslal na École Nationale des Ponts-et-Chaussées (današnjo École des Ponts ParisTech), da bi postal gradbeni inženir. Toda mostovi niso potešili njegove ustvarjalnosti, zato si je pri lokalnem krojaču delo našel kot oblikovalec čevljev in moških oblek. Njegovo kariero je začasno prekinila vojna, v kateri je služil kot pilot francoskih zračnih sil, v Pariz pa se vrnil leta 1945.
Tam je sprva delal za modno oblikovalko Jeanne Lafaurie, potem pa se prijavil na delo k španskemu modnemu kreatorju Cristóbalu Balenciagi. Mojstrovo znanje je vsrkaval enajst let, leta 1961 pa je odprl lasten salon na 48 Avenue Kleber v Parizu, kjer je delal skupaj s še eno nekdanjo Balenciagovo vajenko, Coqueline Barrière. Leta 1967 sta se poročila, v zakonu pa se jima je rodila hči Marie. Coqueline je bila Andréjeva življenjska sopotnica in kreativna sodelavka vse življenje. Ona je bila tista, ki je poskrbela tudi za zelo drugačne modne revije, na katerih je namesto resnih manekenk, značilnih za 50. leta, v futuristično izčiščenih belih prostorih ob spremljavi jazza in elektroakustične glasbe nastopila kopica radoživih deklet.
Ni maral nedrčkov, korzetov, visokih pet in drugih izmišljotin, ki so ženske ovirale pri gibanju, saj je bil prepričan, da ženska ni nikoli bolj lepa, kot kadar je gola. V skladu s tem prepričanjem je leta 1963 kot prvi predstavil hlačni pajac in širil revolucionarno načelo, da lahko ženske nosijo hlače enako ponosno in razširjeno kot moški. Njegove hlače so bile v pasu višje, po nogah oprijete, spodaj pa nekoliko razširjene, da so prekrile čevlje. Zgornji del oblačila vanje ni bil zatlačen. Za svečanejše priložnosti jih je kombiniral z bleščicami in dvodimenzionalnimi marjeticami iz organdija, za naglavno okrasje pa je predvidel klobučke oziroma čelade z zavezovanjem pod brado (sem in tja tudi za polet v vesolje) ter bela sončna očala.
Vesoljska doba
Že leta 1964 se je z znamenito kolekcijo Vesoljska doba (Space Age) usedel na modni prestol in leto pozneje po predstavitvi kolekcije mini kril, s katerimi je prav tako želel osvoboditi gibanje ženskega telesa, po svetu dobil že mnoge posnemovalce. Njegova majhna bela oblekica je povozila malo črno Coco Chanel. V vplivnem modnem listu Women's Wear Daily so ga označili za Le Corbusiera pariške visoke mode, njegova oblačila pa so pograbile tako Jackie Kennedy in njena sestra Lee Radziwill, francoski filmski divi Catherine Deneuve in Brigitte Bardot kot tudi naslednica vinskega imperija baronica de Rothschild ter igralka in pomembna članica družbene smetane, princesa Ira von Fürstenberg.
Leta 1967 je začel eksperimentirati še s prosojnostjo; mini oblekami z velikimi luknjami in pajaci iz prosojne organce, po vsem tem globalnem uspehu pa je leto pozneje polovico znamke in vse pravice za parfume prodal kozmetičnemu gigantu L'Oréalu, da bi lahko financiral širitev, nov salon in tovarno v Pauu, vendar pa ni predvidel, da bo njegova moda zaradi hipijevskega vala kmalu passe, tako rekoč za luno. V naslednjih letih se je obdržal zgolj zaradi športne mode, ki je bila ne nazadnje tudi izkaz njega samega, saj je bil v mladosti igralec ragbija, planinec in nogometni navdušenec. Leta 1972 je bil izbran za oblikovalca uniform osebja na poletnih olimpijskih igrah v Münchnu in leto pozneje je začel snovati tudi kolekcije moške mode.
Sramežljiv, tih, skromen
Po pisanju Guardiana je L'Oréal podjetje leta 1982 prodal japonski konfekcijski znamki Itokin, a sta ustanovitelja enajst let zatem znova pridobila kontrolni delež. Ko se je André Courrèges leta 1994 upokojil in začel predajati slikarstvu, je njegova žena Coqueline postala umetniška direktorica. Leta 2002 je začela oblikovati serijo električnih avtomobilov, ki so bili precej podobni okroglim belim čeladam njenega moža. Par je leta 2011 znamko prodal nekdanjima izvršnima direktorjema oglaševalske agencije Young & Rubicam, Jacquesu Bungertu in Frédéricu Torlotingu, in po dolgem premoru se je to nekoč slavno francosko modno ime lani septembra znova predstavilo na pariškem modnem tednu pod taktirko kreativnih direktorjev Sébastiena Meyerja in Arnauda Vaillanta.
Visok in suhljat možak ni premogel egocentrizma, kakršen je pogost v modnem svetu. Bil je sramežljiv, tih in skromen človek, ki je sebe prej kot poslovneža videl kot umetnika, so še zapisali v Telegraphu. V formi in atletske postave pa je bil povzetek stilizirane mladosti in je še dolgo v starost nosil svojo uniformo: rožnate žametaste hlače, polo majico, pulover in superge.
