Tiskane izdaje
Kajetan Kovič je imel mačke že od nekdaj rad in kot je zapisal v knjigi Jutranji sprehajalec, je imelo to njegovo mačjeljubstvo tako dolgo zgodovino, da bi z njo lahko popisal samostojno knjigo. Še v stajici je nekoč poleti skušal ostriči Miškota, da mu ne bi bilo prevroče, in skoraj jokal je, ko se je pred selitvijo iz Poljčan na vijoličastem kanapeju v jedilnici poslavljal od rumenega Mikija. Ogromen in dolgodlak je bil tiger mešanec, ki je kraljeval v fotelju dijaške gospodinje, pri kateri je stanovala sestrična, in ko so ga, »že priletnega, odpeljali na Ptuj, kjer naj bi v miru dopolnil svoj vek, se je po treh dneh vrnil peš v Maribor«.
V Ljubljani so najprej imeli Mikija, ki je bil pravzaprav Mikica, ki so jo med počitnicami preselili v Radence k njegovim staršem. Ti so takrat stanovali v šoli, na njenem podstrešju pa je Mikica imela mlade. V zameno so od mamine prijateljice dobili Murija, ki mu je neki ljubljanski hudobnež z zalučanim kamnom zlomil nogo. Kajetan mu je izdelal opornico in ga vrnil prijaznim ljudem na Štajersko. Pozneje mu je spisal nesmrtnost s pravljico, svojim drugim proznim delom za otroke, ki je izšlo v knjižni obliki in se tudi po zaslugi podob ilustratorke Jelke Reichman vse od izida uvršča med najbolj priljubljene slovenske pravljice (tudi mački Moniki v čast je pozneje nastalo za celo nadaljevanko črtic z naslovom Pogovori z mačko Moniko). »Maček Muri mi je bila igra in ob pisanju sem se zelo zabaval. Namenil sem jo svojemu sinu, ki je ravno takrat odraščal,« je povedal nekoč. Pisatelju, ki je preminil lani novembra v 84. letu starosti, so v Mladinski knjigi posvetili tudi letošnji kulturni praznik na Prešernov dan.
Tudi ilustracije izvirale iz ljubezni n poznavanja
O ustvarjanju barvitih podob Mačka Murija ilustratorka Jelka Reichman priznava, da nima posebnih spominov, v to nalogo je zavzeto in veselo zagrizla tako kot v vsako. Ob dejstvu, na katerih straneh časopisa je Muri tokrat dobil rojstnodnevno čestitko, pa je vzneseno poudarila, da je to res en kulten maček! Tudi njeno življenje so že od nekdaj bogatile mačke, ki pa jih ima kot velika ljubiteljica živali sploh najraje, tako da so tudi ilustracije za to mačjo pravljico izvirale iz ljubezni in poznavanja teh crkljivih bitij, dodaja. Že v njenem otroštvu so imeli doma vedno mucke, psa, ki terja veliko večjo odgovornost, pa le dva.
Za okroglo Murijevo obletnico je prav te dni končala tako imenovani dojenčkov album Muce Mace in Mačka Murija, pri katerem je imela po eni strani proste roke, po drugi pa nič oprijemljivega. Zato se je obrnila malo v človeški, malo pa v mačji svet, pravi. »Mačka prvesnica, torej tista, ki prvič koti, in to je tudi Muca Maca, ima najpogosteje samo enega mladička, šele njena poznejša gnezda napolnjujejo najobičajneje trije ali štirje mladički. Tako sem se odločila, da bo v albumu, ki ga bodo kupile mamice za svojega dojenčka in vanj zapisovale njihove pomembne trenutke ter lepile fotografije, le en mladiček,« pojasnjuje. A ne glede na to jih je morala za album narisati okoli šestdeset.
Tudi pri izbiri barve njegovega kožuščka se je zatekla v resnični mačji svet. »Urednik Pavle Učakar je sicer predlagal, naj bo mladiček siv, a ker se barve mačjih staršev pri mladičkih ne mešajo kot na paleti, sem se odločila, da bo črno-bel, kakršne je imel tudi Kajetan Kovič. Imenoval jih je domino muce,« je razkrila še eno od zanimivosti.
Da bo slikanica o pripetljajih v Mačjem mestu (letos) doživela že 20. ponatis v zbirki Velika slikanica, v vseh treh verzijah (Velika slikanica, Domače branje in Miniaturka) pa je doslej izšla že v več kot 150.000 izvodih (za Murijev rojstni dan so izdelali tudi serijo mačjih iger in izdelkov), nista avtorja pričakovala niti v najbolj optimističnih sanjah. Glede tistega, kar je Jelka Reichman ustvarila – tega pa ni bilo malo –, se nikoli ni ubadala, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, saj ko je delo končano, gre svojo pot in kot avtor nanj nimaš več nobenega vpliva. Pri uspehu ali neuspehu je sicer veliko odvisno od obeh avtorjev oziroma tega, kot je dejala Kristina Brenkova, ali govorita isti jezik, a kljub vsemu so naslovi, ki ne glede na kakovost zapisanega in naslikanega težje kljubujejo času, ugotavlja. Pa naj bo to v slovenski ali pa svetovni literaturi. »V mislih imam Levega Devžeja, za katerega sem se zelo potrudila in tudi pisatelj Prežihov Voranc je odličen, vendar se ta revščina ne glede na prav tako hude stiske nekaterih današnjih otrok zdi zelo tuja. Prav tako Andersenova Deklica z vžigalicami, ki gre pozimi bosa prodajat vžigalice in do smrti zmrzne na pločniku ... Povsem drugače je z zgodbami o živalih, medvedkih, mačkah ali lisičkah, ki se zdijo za vse večne čase in za vse kulture. Če bi jih dali na Laponsko ali v Indijo, povsod bi jih podobno sprejeli,« je prepričana. Ampak kot ugotavljajo pri Mladinski knjigi, se pri knjižnih sejmih pogosto pokaže, da okoli črnih mačk še kako vztraja vraževerje. Kljub temu da so založniki z različnih koncev sveta navdušeni nad prikupno Murijevo podobo, obenem poudarjajo, da se ljudje še vedno bojijo črnih mačk, saj naj bi prinašale nesrečo. To je morda razlog, razmišljajo, zakaj je Muri preveden le v štiri jezike: italijanščino, nemščino, grščino in korejščino, a tudi Muca Copatarica – njegov barvni in spolni antipod – je bralcem poleg slovenščine dostopna še v štirih jezikih.
Več mačjih življenj
Toda Maček Muri veselo živi več življenj. V sredini 80. let prejšnjega življenja smo po zaslugi glasbenikov Nece Falk in Jerka Novaka dobili tudi zvočno kuliso Mačjega mesta, ki sta Murija in Muco Maco še trdneje zapisala v kolektivno zavest. Leta 1999, ko je Mladinska knjiga izdala nadaljevanje Mačka Murija, prav tako Kovičev Mačji sejem, pa so se (tudi zaradi zasedenosti Jelke Reichamn z ilustriranjem za Zlato ladjo istega avtorja) skotili še junaki mlade ilustratorke Maše Kozjek, ki pa se je – kot je pri mladem ustvarjalcu pričakovati, pravi Reichmanova – naslonila na njene podobe.
Vse dozdajšnje Murijeve verzije so bile velik izziv in hkrati ovira za skupino ustvarjalcev videoprodukcije Invida, ki je predlani ob podpori Slovenskega filmskega centra in RTV Slovenije predstavila prvi animirani film o mačku Muriju z likovno podobo Mateja Lavrenčiča. Za zdaj jim je uspelo izdelati prvi del od petih načrtovanih z naslovom Maček Muri – 1. del: Rojstni dan, na domači spletni strani pa sporočajo, da je v pripravi že tudi drugi del.
Kakorkoli že, črnega mačka, pred katerim, ko nam prečka cesto, trikrat pljunemo čez levo ramo, da se izognemo nesreči, smo očitno posvojili kot nacionalno ikono, brez katere ne smejo miniti otroška leta.
In ko na pragu najstništva pod srebrno Rimsko cesto zaspi celo Mačje mesto, gre v posteljo tudi Muri. Še budilko si navije in čez glavo se pokrije in potem do naslednje generacije spi, ko ga zvonček znova prebudi. •
