Tiskane izdaje
Je soseska z ulicami, trgi in terasami, kjer bodo umetniška dela prikazana tako v galerijah kot zunaj njih. Je palača s palacijskimi proporci, otok s svojimi skrivnostmi, ki ga določata svetloba in voda, arhetip mikromesta, posvečenega duhovni misiji, ki jo lahko od zunaj le slutiš in šele odkriješ z vstopom,« tako imenovani puščavski Louvre, ki ga dokončujejo na Sadijatu, Otoku sreče v Abu Dabiju, opisuje njegov avtor, francoski arhitekt in Pritzkerjev nagrajenec iz leta 2008 Jean Nouvel. Muzej, skupni kulturni projekt francoske vlade, Louvra in vladarske hiše Al Nahjan, je s partnersko arhitektko Hale Wardé (iz HW architecture) začel snovati že leta 2006, temeljni kamen pa je leta 2009 skupaj z oblastmi Združenih arabskih emiratov položil tedanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Po nekajkratni preložitvi njegove otvoritve so pred dnevi naznanili, da ga bodo 11. novembra letos tudi zares odprli. A prvo večjo razstavo z naslovom Od enega Louvra do drugega: odpreti muzej za vsakogar, ki bo predstavila zgodovino pariškega Louvra, so napovedali šele za 21. december.
Louvre Abu Dabi slovi kot največji projekt, kar se jih je kdaj lotilo kakšno mesto ali galerija na področju umetnosti in prvi muzej te vrste v arabskem svetu. Po Nouvelovih besedah ga moramo razumeti s širšega vidika, saj želijo zalivske države s tistim, kar so drugi narodi ustvarili skozi zgodovino, zaznamovati svojo zdajšnjo zlato dobo – tudi z izobraževalnimi in kulturnimi monumenti v njihovih novih glavnih mestih. Sam je Louvre Abu Dabi že od začetka videl bolj kot območje, sosesko, ne kot stavbo, pri povezovanju posameznih blokov različnih velikosti pa so ga navdihovale bele medine, značilni stari predeli arabskih mest, ki se ponašajo s starimi palačami, mošejami in vodnjaki. Na skupno kar 97.000 kvadratnih metrih je tako nastalo 55 stavb, od tega 23 galerij za stalno razstavo in galerije za občasne, otroški muzej, dvorana, depoji, upravna stavba, restavracija in kavarna, butik ter odprti prostori, ki so jih s svojimi umetninami opremili sodobni umetniki. »Takšen koncept nam je omogočil fleksibilnost, ki smo jo potrebovali, toda nikoli nisem imel povsem prostih rok: rešitve so narekovali številni parametri in omejitve, na katere mora arhitektura poiskati odgovore. Vsaka stavba je odraz časa in prostora ter je produkt volje in želja naročnika,« je poudaril v pogovoru, objavljenem na portalu The Art Newspaper. To vpenjanje v genius loci pa najbolj dobesedno dokazuje njegova odločitev, da se v njegovo muzejsko mesto na otoku sredi morja dodobra zajeda voda.
S simbolom arabske arhitekture
Sicer pa je puščavski Louvre osnoval in zaznamoval s simbolom arabske arhitekture – kupolo in ji nadel sodobni izraz. Sam jo vidi kot edinstven objekt, risarijo in kompleksno geometrijo pretkanih arabskih motivov iz pozabljene preteklosti, ki bodo skozi dan in leto ustvarjali različno svetlobo. Ob vsem tem upa, da se bo njena zdaj srebrnkasta barva čez čas spremenila v barvo peska. S premerom 180 metrov se uvršča med največje kupole na svetu in se ponaša še z nekaj zanimivimi številkami. Tehta 7500 ton, kar je skoraj toliko kot Eifflov stolp, njeno težo pa podpirajo štirje stebri. Za oko privlačna je predvsem njena čipkasta površina, ki jo sestavlja skupno 7850 različno velikih zvezd v osmih plasteh. Ko se sonce povzpne nadnje, muzej preplavi pravi svetlobni dež, podobno kot se svetloba siplje skozi mašarabije ali palmove liste, a hkrati senči poti med posameznimi muzejskimi stavbami, s tem pa zmanjšuje tudi njihovo energetsko porabo. Mikroklimo ustvarjajo tudi druge rešitve, ki se naslanjajo na tradicionalno regionalno arhitekturo, ter druge tehnologije za pasivno rabo vode in energije.
Jean Nouvel je prepričan, da je ta muzej, ki v nasprotju s tradicionalnimi zahodnjaškimi muzeji umetnin in najdb ne bo delil po civilizacijah, temveč bo izpostavljal univerzalne teme in ideje človeštva, zahteval določen tip arhitekture. Torej da ni le stavba s svojo funkcijo, temveč tudi s simbolnim in celo duhovnim pomenom, vendar ne v religioznem smislu. Zato je želel obiskovalcem pričarati občutek, podoben tistemu, ki bi ga občutili ob ogledovanju predmetov v njihovem prvotnem kontekstu. Treba je bilo upoštevati kontekst, v katerem je bila umetnina prvotno izdelana in uporabljena, to pa je bilo tudi tisto, kar je iskal pri snovanju muzeja neevropskih kultur Quai Branly – Jacques Chirac v Parizu. Tudi tam si ni želel tipičnega zahodnjaškega prikaza – na podstavkih, z osvetlitvijo in belimi stenami v ozadju. Temeljno vprašanje, ki je zahtevalo arhitekturni odgovor tudi za Louvre v puščavi, pa je bilo, kako doseči tak občutek v povsem drugačnem miljeju. Našel ga je v povezavah med prostori in zbirkami.
Iz 13 francoskih muzejev
A nalogo v Abu Dabiju je zaznamoval še en pomemben vidik: treba je bilo zgraditi stalni muzej, čeprav stalna zbirka šele nastaja, zato so morali vzeti v zakup, da bodo katero koli umetniško delo lahko pozneje nadomestili s povsem drugačnim. Louvre Abu Dabi je doslej kupil več kot 600 umetnin, tako posamičnih kot serij in zbirk. Večina od teh pa bo razstavljena skupaj s 300 izposojenimi deli iz trinajstih vodilnih francoskih muzejev.
Jean Nouvel ne priznava delitve med zunanjostjo in notranjostjo arhitekture. Njegova znana mantra je, da je stavba neločljiva od vsebine in da se arhitektura ne konča pri vstopnih vratih, saj vsak detajl lahko pokvari harmonijo in uniči pomen. Zato je bil zadovoljen, da je pri projektu Louvre Abu Dabi lahko razvil celoten koncept do podrobnosti, tudi notranjost kompleksa dovršil v harmoniji z zunanjostjo in oblikoval notranje pohištvo. Prav iz kupole je povzel rebrast vzorec za oblazinjeno pohištvo, ki ga je razvil v sodelovanju z znanim proizvajalcem Poltrono Frau, premierno pa so ga razstavili že na milanskem pohištvenem sejmu. Serija obsega naslanjače, tabureje in oblazinjene klopi, na katerih je mogoče sedeti na obeh straneh, njihove obline pa naj bi zrcalile tudi zakrivljene oblike muzejske stavbe.
