Na lastno odgovornost

Marec se zdi odličen mesec za modno uporništvo japonskega tipa. Ameriški oblikovalec Shayne Oliver seveda ni nikakršen Johdži Jamamoto, manjka mu kilometrine in zlasti ideologije. Jamamotovo modno kraljestvo je zraslo na ruševinah druge svetovne vojne, ki je na Japonsko še posebej dramatično posegla. Shayne Oliver ima komaj 27 let in je predstavnik neke druge generacije, njegov pogled na svet je drugačen, pa vendar ne tako zelo; upor je pač upor oziroma koncept, kot ga imenuje Shayne.

Modni oblikovalec mora imeti koncept, ta je za modno ustvarjanje ključen, je prepričan Shayne Oliver. Kadar v modi ali umetnosti zaslišim besedo koncept, najprej pomislim na nekaj umetnega, ustvarjenega pod prisilo, postavljenega na ogled. Konceptualno vidim kot nekaj, kar nima zveze z »naravnim redom« stvari (pri čemer seveda ne razmišljam o tem, da je zgodovina oblačenja koncept od nekdaj, vzemimo za primer samo visoke pete ...). Konceptualna moda se zdi skoraj znak za nevarnost; je kot območje, kjer je zadrževanje dovoljeno na lastno odgovornost. Po drugi strani pa koncept zagotavlja tudi varnost. Če poznaš »konceptualnega« umetnika, potem veš, kaj lahko pričakuješ in si nekako razbremenjen nelagodja, ki te sicer utegne presenetiti v katerem od muzejev moderne umetnosti v stilu, »mami, to je kr' neki«.

Shayne Oliver svoje modno uporništvo začenja s tradicionalnim elementom upora – kapuco. Te so njegova velika ljubezen, zato jih na veliko uporablja, saj dopuščajo veliko manevrskega prostora, obenem pa jih drugi »resnejši« modni kreatorji puščajo ob strani. Kapuce so tradicionalni znak mladinskega uporništva. V zgodovini oblačenja so jih najbolj popularizirali bratje kapucini (eden od redov frančiškanov), verski red, ki je nastal v 16. stoletju in je pridigal uboštvo. V 12. stoletju ga je začrtal Frančišek Asiški, upornik, ki je razdajal očetovo bogastvo, vse dokler ga oče ni prisilil, da se odpove dediščini. Bratje kapucini se niso strinjali s »sistemom«, vendar kapuce nimajo nič s tem; so le praktični del njihovega oblačila, ki nadomešča druga, imenitnejša pokrivala.

V 21. stoletju je kapuca postala priljubljen del trenirk in ležernih puloverjev za prosti čas. Shayne Oliver je hitro dojel, da si je treba izmisliti nekaj bolj radikalnega in zabavnega, zato je dekletom, ki razkazujejo njegova oblačila za pomlad in poletje 2015, na glavo namesto kapuc nataknil njihovo novo različico, ki spominja na nekakšno nogavico. Če jih bolj razvlečete, so bolj podobne kapi, večina pa jih bo verjetno uporabila zgolj kot trak, s katerim je mogoče krotiti uporne dolge lase.

Oblikovalski samouk Shayne Oliver je, kot se za Američana spodobi, zelo samozavesten. Za svojo modo pravi, da je dominantna, hoče poveljevati, postavljati pravila. Uveljavljeni modni oblikovalci z druge strani luže se bržčas zgolj tiho nasmihajo in si mislijo, pustimo zelencu veselje. Shayne si prizadeva, da bi deformiral, na glavo obrnil obstoječe stanje stvari, kajti zdi se mu, da sodobna moda stagnira in nujno potrebuje novo interpretacijo, svežino, drugačen pogled. Stvari je treba izbrisati in jih postaviti na novo, je prepričan. Zlasti ga vznemirja, kako predrugačiti – deformirati formalno oblačenje, ki, kot pravi, ni slabo, pozna standarde in ima moč. »Ulica vedno ve, kaj hočemo. Vemo, kaj sledi, in čas je, da ustvarimo svojo, novo klasiko,« pravi.

»Poskušamo najti arhetip moderne blagovne znamke,« poudarja. Prisega na udobje, čeprav tega ni mogoče opaziti na prvi pogled. Obvezna oprema v njegovi novi klasiki so zadrge, trakovi, jermeni za privezovanje, nekakšne podvezice ... Njegova oblačila so polna slikovitih razporkov, rež in odprtin, tudi tam, kjer jih običajno ne pričakujemo, kot so robustni škorenjčki. Oliverjeva dekleta se v takšni opremi bržčas ne bodo mogla sprehajati v dežju, če si nočejo zmočiti nožic, so pa štiricentimetrski podplati dovolj visoki, da z njimi lahko vsaj prestopijo kakšno lužo. Rad ima različne nepričakovane okraske na oblačilih, med katerimi so tudi velike črke, ki so njegov zaščitni znak. Stranke želi naučiti, kako nositi takšna oblačila, kot jih nosijo njegove manekenke.

V Shaynovem modnem portfelju je najti klasične »ulične« kose, kot so puloverji, džins, športni copati, povečani logotipi ... Vse to si želi spraviti na višjo raven, se približati tistemu, kar razumemo pod ležerni luksuz. Njegova hibridna moda je spoj ulične mode in mode, ki jo ustvarjajo modni kreatorji. Sam je glede t. i. ulične mode neopredeljen; sprašuje se, kaj ulična moda sploh je – je to tisto, kar nosijo ljudje, ki se vozijo s podzemno železnico? Zdi se mu, da smo pri razumevanju pojma ulična moda precej površni, zlasti pa leni, saj se nam ne ljubi razmišljati v globino. Vsemu, kar odstopa od ustaljenega vzorca, nadenemo oznako ulična moda, dokler si ne izmislimo česa bolj tehtnega. Pri tem je treba posebej opozoriti, da so si ulice po svetu zelo različne, in tisto, kar nosijo na ulicah denimo v Italiji, Nemčiji ali v kateri od ameriških zveznih držav, recimo v Minnesoti, pač ne more biti enako.

Večina klasičnih poznavalcev mode njegovih »obupanih« izdelkov ne razume. Trudijo se jih uvrstiti v kategorijo urbana moda, kar se zdi Oliverju pretirano posploševanje, glede na to, da sam prihaja iz Minneapolisa v Minnesoti, srednjezahodne ameriške zvezne države, ki na severu meji na Kanado. Dejstvo, da je nekaj časa odraščal v Brooklynu, urbano posploševanje nekako opravičuje, čeprav je del otroštva preživel tudi na rajskem karibskem otoku Trinidad. Njegovo otroštvo je bilo sicer le deloma rajsko; mama je bila namreč samohranilka in je fanta bolj ali manj puščala samega, tako da je imel, kot danes pravi, veliko časa za pogovore z viharnimi »duhovi« v svoji glavi.

Posel izrablja za to, da lahko promovira umetnost. Pravi, da so bistvo vsega ideje. Svojo modno znamko Hood By Air je ustanovil leta 2006. Za svojega so ga vzele pop ikone, kot so Kanye West, A$AP Rocky in Rihanna, kar je bilo dovolj, da je nemudoma pritegnil pozornost. Tudi sam se ukvarja z glasbo, še vedno rad dela kot didžej. Prizadeva si, da bi na lestvici modne pomembnosti splezal više. Modni svet je upornika kmalu opazil in ga še vedno opazuje kot obetavnega ustvarjalca, od katerega zagotovo lahko še kaj pričakujemo. Sam se z mnenjem modnih ikon predvsem z druge strani luže ne obremenjuje; pravi, da se nima namena bojevati z mlini na veter, ki v modni industriji še kako meljejo – namerava pač pihati v svojo smer, pa bo, kar bo.