Audrey Hepburn, vzornica sodobnih najstnic

Kako zelo je še danes priljubljena hollywoodska igralka Audrey Hepburn, je dokazala dražba njenih osebnih predmetov

 

sob, 07.10.2017, 12:00

»Danes je polovica njenih oboževalk najstnic. Zamenjala je podobo Jamesa Deana, kar je izjemno,« je dejal Sean Hepburn Ferrer, starejši sin nepozabne filmske igralke Audrey Hepburn, ki je 24 let po materini smrti skupaj s polbratom Luco Dottijem na dražbo poslal okoli 500 njenih osebnih predmetov iz doma v Švici. To je bila največja dražba igralkinih osebnih predmetov, nekaj stvari, zbirko nagrad, vključno z oskarjem, in tudi njene fotografije iz otroštva, pa se je družina odločila obdržati.

Kako zelo je drobna filmska igralka priljubljena še danes, ne kaže samo izkupiček glavne dražbe, ki je za nekajkrat presegel pričakovanega in prinesel 4,6 milijona funtov (5,2 milijona evrov), ampak tudi 12.000 obiskovalcev, ki so si v le štirih dneh ogledali predprodajno razstavo njenih reči v londonski dražbeni hiši Christie's. Drugi del dražbe po spletu, ki se je končal predvčerajšnjim, je navrgel še dodatnega 1,4 milijona funtov.

 

Novi rekorder

Kot novi rekorder med scenariji, prodanimi na dražbi, je bil z rekordno končno ceno 632.750 funtov, ki je za sedemkrat presegla pričakovano, vpisan igralkin izvod za film Zajtrk pri Tiffanyju iz leta 1961, v katerem si je Audrey ob svoji vlogi Holly Golightly zapisovala opombe z zanjo značilnim turkiznim črnilom, posamezne besede poudarjala z modrim kemičnim svinčnikom pa tudi z navadnim grafitnim. Med zanimivejšimi »poudarki« te edinstvene dražbe sta bili tudi oljna slika z naslovom Moje vrtne rože, ki jo je naslikala leta 1969 (prodana za 224.750 funtov), in Tiffanyjeva zapestnica iz poznih 80. let, ki jo je v dar z vgraviranim posvetilom: You are my inspiration. Always, Steven dobila od režiserja Stevena Spielberga (lastnika je zamenjala za 332.750 funtov). Čeprav sta si sinova želela, da bi zaradi mladih občudovalk nekatere stvari prodali tudi po nizkih cenah, se je vrednost tudi najmanj pomembnih kosov, denimo očal za spanje iz 60. let, od katerih so pričakovali od 100 do 150 funtov, končala pri 6250 funtih. Trije pari njenih legendarnih usnjenih balerink pa so presegli 10.000 funtov.

 



Oboževalcem je bila na voljo še kopica njenih portretov s podpisi najslavnejših fotografov, kot sta bila Cecil Beaton ali Steven Meisel, pisma ter oblačila in modni dodatki. Med kosi iz njene osebne garderobe je Burberryjev trenčkot iz zgodnjih 80. let dosegel vrednost kar 68.700 funtov, med oblekami pa je za favoritinjo štela Givenchyjeva svetlomodra obleka, ki jo je nosila na fotografiranju pri promociji filma Two for the Road leta 1966. Prodali so jo za 47.500 funtov. Naj spomnimo, da je njena najbrž najslavnejša filmska oprava – večerna obleka iz črnega satena, ki jo je nosila kot Holly Golightly v Zajtrku pri Tiffanyju –, pred enajstimi leti prav tako s pomočjo Christie's za 456.200 funtov zamenjala lastnika, kar je bil takrat nov rekord za predmet, povezan s kakšno zvezdo.



Ob tokratni dražbi so o materi in babici govorili tudi njeni bližji. Poudarili so predvsem njeno jasno izraženo lastnost, da je vedno ostajala zvesta sama sebi. Sean Hepburn Ferrer, Audreyjin starejši sin iz njenega prvega zakona z ameriškim igralcem Melom Ferrerjem, je v njenem imenu zatrdil, da je bila srečna, njen drugi sin Luca Dotti iz zakona z italijanskim psihiatrom Andreo Dottijem, pa je poudaril, da nikoli ni sanjala, da bo filmska zvezda. Bila je le ob pravem času na pravem mestu.

»Ona je moja Gigi!«

Audrey Hepburn se je rodila britanskemu poslovnežu in nizozemski baronici, ki pa sta se ločila še pred drugo svetovno vojno. Ko je izbruhnila vojna, se je Audrey z materjo preselila na Nizozemsko, tako da se je med okupacijo predstavljala z nizozemskim imenom kot Edda van Heemstra in govorila samo nizozemsko. Sledila so leta revščine v Londonu, kjer je dobila štipendijo za plesno šolo in podjetje Ballet Rambert (od tod tudi njena ljubezen do balerink in črnih hlač), kjer pa so ji povedali, da je prevelika in presuha, da bi postala prva plesalka. Poslej je trdo garala, da bi si pridobila igralske veščine. Kot članica ansamblov je nastopala v različnih londonskih predstavah in kabaretih, da si je plačala učne ure govora pri angleškemu igralcu Felixu Aylmerju, ki je igral Polonija tudi v filmskem Hamletu Laurencea Olivierja leta 1948 ter je postal njen tesni prijatelj. Aylmer je bil dober prijatelj igralca Aleca Guinnessa, ta pa ji je pomagal do stranske vloge Chiquite v komediji Tolpa z Lavender Hilla leta 1951. Po vlogah stevardes in natakaric, ki so jih v montaži nazadnje pogosto izrezali, so njene vloge v britanskih povojnih filmih postajale vse pomembnejše, a odločilna za njeno kariero je bila francoska pisateljica Sidonie-Gabrielle Colette (leta 1948 je bila nominirana za Nobelovo nagrado za literaturo), ki jo je opazila na snemanju filma Monte Carlo Baby v Hôtel de Paris v Monte Carlu in vzkliknila: »Ona je moja Gigi!«

Nastop v istoimenski predstavi leta 1951 na Broadwayu jo je izstrelila med zvezde, za njen preboj v Hollywoodu pa je bila odločilna vloga na velikem platnu dve leti pozneje – v Rimskih počitnicah, za katero je že prejela oskarja. Po mnenju Audreyjinega sina Seana so Rimske počitnice eden tistih velikih, večplastnih filmov, ki se zdijo lahkotna pravljica, a v globljih plasteh pripovedujejo o ženskem osvobajanju, kar je tema, ki se je je dotikala večina filmskih vlog njegove matere. Audreyjin soigralec v Rimskih počitnicah Gregory Peck se je spominjal, da so bili na snemanju tega filma vsi zaljubljeni v Audrey. »Tako kot je bila lepa, je bila tudi zabavna. Bila je čudovita mešanica visoke prefinjenosti in plemenitega duha.« Sledile so še večje uspešnice, na primer Sabrina, Vojna in mir, Zajtrk pri Tiffanyju, My Fair Lady in Šarada, v katerem je leta 1963 igrala s Caryjem Grantom. Ta je takrat izjavil, da si za božič želi le – še enega filma z Audrey Hepburn. Njej sami je bilo menda najmanj nerodno ob gledanju Zajtrka pri Tiffanyju, čeprav si je Truman Capote za to vlogo želel Marilyn Monroe. O filmu je dejala, da je bil najboljša stvar, ki jo je kdajkoli naredila, ker je bila tudi najtežja.

Osvobodila je ženske

»Hoteli so, da igram, ko še nisem znala, da pojem v Funny Face, ko nisem znala, da plešem s Fredom Astairom, ko nisem znala, in da sem počela še vse mogoče, česar nisem pričakovala, in na to nisem bila pripravljena. Potem sem se trudila kot nora, da sem to zmogla,« je pripovedovala o svoji karieri. Čeprav je za vse, kar je naredila, želela, da je bilo videti, kot da je bilo to zanjo zelo lahka naloga, njeni zapiski v scenarijih pričajo, da je bilo res prav nasprotno. Nikoli se ni nehala učiti svoje obrti in je kljub svoji globalni slavi ostala skromna. »Uspeh je kot kakšen pomemben rojstni dan. Videti si popolnoma enako. Vse, kar čutim, je odgovornost, da se uspešno izkažeš in da imaš srečo, da preživiš. Več kot se naučim, boljša igralka bom lahko,« je dejala. Razglašala je, da nima velikega talenta, da ni Laurence Olivier ali Meryl Streep ter da je končala v tem poslu, ker je morala zaslužiti za preživetje. Posnela je okoli dvajset filmov in za svoje vloge prejela številne nagrade. Uvrstila se je med peščico umetnikov, ki so bili odlikovani z nagrado bafta, emmy, grammy, oskarjem in nagrado tony. Leta 1967 se je umaknila iz filmskega sveta in kot ambasadorka v Unicefu delovala kot humanitarna delavka. Za to svoje delo je bila decembra 1992 odlikovana z medaljo ameriškega predsednika.



Audrey Hepburn je gotovo nesmrtna, večno sveža modna ikona, o kateri je New York Times zapisal, da je ženske osvobodila velikega bremena. »Bila je dokaz, da za dober videz ni treba biti videti načičkan in butast. Že po prvih prizorih v Rimskih počitnicah si je polovica generacije mladih žensk nehala podlagati nedrčke in se pozibavati v visokih petah.« Z njeno zelo suhceno postavo in obrazom balerine je nenadoma prišlo zavedanje, da obstaja alternativa brhkim ženskim postavam, s kakršnima sta se ponašali Marilyn Monroe in Elizabeth Taylor.


Po mnenju Audreyjine vnukinje Emme je njena babica tako zasidrana v kolektivno zavest prav zato, ker je bila njena javna podoba tako zelo prepletena z resnično osebnostjo, kakršna je bila. Prav zato je včasih priredila scenarije ali obleke, ki jih je nosila. Preprosto je vedela, kaj hoče. Z oblek je odstranila vse, kar ni bilo tesno prišito, saj si je želela poudariti le bistvo vsake kreacije, se spominjata sinova. Po besedah Luce je izbirala preproste in uporabe stvari, zato je njen videz še zdaj tako zelo sodoben in privlačen. Zlahka je zlezla v Givenchyjevo obleko, a je bila kljub temu dostopna. To je bila njena modna filozofija.

Moška bela srajca

A po Emminem prepričanju oblačilni slog babice najbolje povzema – moška bela srajca, ki si jo je nekega dne kar tako nadela, in ker je bila v pasu tako suhcena, si jo je lahko prekrižala in zavezala zadaj. Nikoli ni nosila asimetričnih kosov, posebnih krojev ali globokih izrezov. Najtesneje je bila povezana s francoskim modnim oblikovalcem Hubertom de Givenchyjem, ki ga je nagovorila, da je naredil kostumografijo za njen drugi hollywoodski film Sabrina. Od takrat jo je oblačil tudi v vsakdanjem življenju in jo spremljal kot njen tesni prijatelj. Prefinjene in izčiščene kreacije, ki so jih zanjo zasnovali Givenchy in tudi drugi oblikovalci, predvsem Valentino, in zdaj navdihujejo tudi vse generacije, ki leta 1993, ko je pri 63 letih umrla za rakom, še niso bile rojene.

Dotti je za Guardian povedal, da bi bila njegova mati očarana nad svojimi najstniškimi oboževalkami, a da se ne bi strinjala s statusom ikone. »To besedo bi sovražila. Saj je že po definiciji ikona predmet oboževanja brez življenja. Sovražila bi oba vidika – biti objekt in še posebno biti brez življenja.«

Povezane novice

Vonj po ženski
11. avgust ob 12:00
Standard oglaševanja parfumov je postavil Hubert de Givenchy z vzhajajočo zvezdo Audrey Hepburn ...
Modni vesoljec
22. januar ob 10:00
Prijavi sovražni govor