Nevarnost iz svinjaka

Kako nestrpno pričakujem letošnje koline! Že zdaj, čeprav je do predbožičnih tednov še kar nekaj koledarja. Kakor da so v Svetovni zdravstveni organizaciji vedeli za ta moj notranji nemir, so mi prav zdaj sporočili, da je svinjina nevarna. Vse rdeče meso da je takšna tempirana bomba nevarnosti za mučno in prezgodnjo smrt. Kakor bi pričakovali, da se bom ustrašil in prizanesel prašičku, ki ga je tašča vse leto hranila, pojila, čohala in skrbela zanj dvakrat ali trikrat na dan kot za malega otroka. Že šest desetletij bi Svetovna zdravstvena organizacija morala vedeti, da so koline zame izjemen praznik, ki ga ne izpustim za nobeno ceno. Ali se ji ni zdelo niti vredno, da bi me bila na to opozorila, ali pa je s figo v žepu opazovala, kdaj me bo pokončala nevarnost iz domačega svinjaka.

Pa se mi še ni zgodilo nič smrtnega. Ob spomladanskem rezanju vinograda sem bil najsrečnejši, ko je mati iz preproste sušilne škatle na podstrešju prinesla zajeten kos na zimi in v vetru presušenega svinjskega špeha, povaljanega v rdeči papriki. Tam na kosu črnega kruha se mi ni zdel niti malo kancerogen. Tudi tisti ovalni »keksi« domače narezane klobase so bili ob napornem kopanju goric kot balzam na zgodnje že predrte žulje od ročaja motike. Pa tista posebej pripravljena klobasa za velikonočni žegen, ki ji ne bom pozabil okusa še nekaj let po smrti, je ob prekajenem kosu najboljše svinjine za povrhu še tako bajno dišala.

Skoraj jo je dosegala kadeča se kuhana govedina marsikaterega nedeljskega kosila, ki se je smejala s krožnika tam ob kupčku praženega krompirja. Le včasih jo je zamenjala kokoš, ker je bila ta ptica posebej dragocena, saj je nesla jajca, ki jih je bilo treba zbrati in prodati, da je bilo vsaj za petrolej in vžigalice. Četudi bi Svetovna zdravstvena organizacija že takrat povedala, da je belo meso bolj zdravo od rdečega, domačih kokoši zato ne bi nič hitreje pojedli.

Očitno pa tega zdravja v belem mesu doslej ni prepoznal niti bog sam. Na vseh poletnih žegnanjih, božjih poteh in romanjih še vedno na zelenicah pred cerkvami brbotajo le rdeče meso in iz njega pripravljene klobase. Niti svojim najbolj gorečim vernikom ni namignil, da bodo prehitro umrli, če se bodo mastili s takšno kotlovino.

Še bolj tiho pa je bil ob vseh pomembnih obiskih, ko se je na domačo mizo narezalo nekaj mesa iz tünke, obenj pa sta se postavili ročka vina in seveda lepo zapečena četrtinka domačega kruha. Ob poletnih srečanjih ob domovih še vedno ni mogoče peči kostanjev, pa čeprav so ti po mnenju omenjene organizacije najbrž bolj zdravi od ražnjičev, vratovine in zarebrnic. Pa saj se ne spomnim, da bi bil kdaj na kakšnem slavju, pa ne bi postregli kuhane govedine z vinsko omako ...

Večina zgoraj naštetega je status. Je norma. Zakon. Ne morem vam dopovedati, kako sem zadovoljen, da živim v okolju, kjer je to še danes. Kjer to ni uživanje rdečega mesa, kjer se zaužito ne tehta, saj je želodec najbolj natančna tehtnica vsakega posameznika – tu je vse to skupaj življenje samo po sebi! Četudi kdo trdi, da je kancerogeno, je še vedno življenje. Ni nažiranje, ni lovljenje evropskega rekorda za tri četrt stota rdečega mesa na leto.

Se bom pa odslej večkrat spraševal, kako neki smo mi vsi takšni rdečežerci sploh še živi. Že naši predniki bi morali živi segniti s kosom pečenega mesa v rokah. Kako sploh je človeštvo, ki se je v resnici razvilo z mesom in ob njem, do danes preživelo? Zakaj je celo svoje zobovje in prebavne organe prilagodilo prav tej neverjetni nevarnosti? Ali vsaj: zakaj smo potem sploh pred kratkim tako krčevito zaščitili meso iz tünke? Kaj pa, če so me na rakotvornost rdečega mesa tokrat opozorili kapitalisti? Če ga bom(o) jedel (jedli) manj in manj, bodo v naših mezdah lažje zniževali nujne stroške za prehrano. Če si bom na domačem travniku nabral deteljice in kopriv ali ob cesti nasmukal trave, jim mesa na mojem jedilniku le ne bo treba več plačevati.