Njegove punce

»Definitivno nisem minimalist. Obleke z nekaj dodatki so mnogo zanimivejše in zabavnejše tako na prvi pogled kot za nošenje,« je nekoč izjavil v Kanadi rojeni in v ZDA priseljeni modni kreator Arnold Scaasi, s tem pa le še poudaril svojo nagnjenost k živim barvam, potiskom in različnim bohotnim okrasitvam in dodatkom.

Med slavna imena družbene smetane in političnih stebrov ga je izstrelil dvodelni svetlikajoč se in predvsem zelo prosojen hlačni komplet, v katerem je hollywoodska igralka Barbra Streisand prišla po zlati kipec za svojo vlogo v filmu Funny Girl (Zabavno dekle). Krpice debelejše tkanine so pokrile njene zgornje obline, toda tanka prosojna tkanina je pod reflektorji ustvarjala vtis, da je gola. Scaasi je zanikal, da je s tako kreacijo hotel šokirati, tudi Barbri Streisand naj bi dejal samo: »Ustvariti morava nekaj zelo modernega, resnično sodobnega.«

Znan je bil predvsem po tem, da je tehnike francoske visoke mode vnesel v ameriško modo. Poleg Barbre Streisand, s katero je imel eno najdaljših poslovnih razmerij in ji skreiral tudi kostume za filmsko adaptacijo muzikla Na jasen dan se vidi neskončno daleč, je bil znan tudi kot oblikovalec garderobe ameriških prvih dam Mamie Eisenhower, Barbare in Laure Bush ter vrste igralk Joan Crawford, Joan Rivers, Elizabeth Taylor, Diahann Carroll in Mary Tyler Moore. Vse so bile tako imenovana Scaasijeva dekleta. Mary Tyler Moore je v sredini 50. let nastopila tudi v zelo odmevni oglaševalski kampanji, ki so jo podnaslovili Me and My Scaasi (Jaz in moj Scaasi). Njegove obleke so nosile tudi Claudette Colbert, Sophia Loren in Natalie Wood pa tudi njegova tesna prijateljica kiparka Louise Nevelson, igralci na začetku svoje kariere in celo redovnice.

Ko je med njegove naročnike zašla tedanja prva ameriška dama Mamie Eisenhower, je bil še mlad fant, in to, da si je gospa želela biti modna, da je ljubila večerne obleke brez naramnic, ga je zelo veselilo. Za Barbaro Bush, ki je v središče pozornosti stopila z izvolitvijo moža (Georgesa Busha st.) za ameriškega predsednika, je oblikoval številne kose, med njimi znamenito obleko iz svetlo- in temnomodrega žameta, v kateri je stala na inavguracijski slovesnosti. Njeno snaho Lauro Bush, ki je na njeno mesto stopila osem let pozneje, je moral šele pregovoriti, da je začela nositi krila do kolen, eden najbolj znanih njegovih kostimov pa je bil rdeči, v katerem se je 3. decembra 2001 pojavila na naslovnici ameriškega tednika Newsweek. Lojalnost družini Bush ga je sicer prikrajšala za morebitna naročila Hillary Rodham Clinton, ki se je v vlogi prve dame znašla v vmesnem obdobju, toda ta mu je na njegovo veliko presenečenje ob srečanju leta 1994 zaupala, da črna obleka z volančki, ki jo je skrojil, sodi med njene najljubše. Tu je bila še ena sopotnica ameriškega demokratskega predsednika, ki je Scaasijeve kreacije nosila, še preden se je vselila v Belo hišo, in prav pri tej – Jacqueline Kennedy – je Scaasi sprejel eno najbolj neumnih življenjskih odločitev, je zapisal v avtobiografiji Women I Have Dressed (and Undressed!) (Ženske, ki sem jih oblačil (in slačil)), ki je izšla leta 2004.

Ko je leta 1961 Jacqueline Kennedy prišla v Belo hišo, ji je poslal skice kakšnih dvajsetih oblek, ki so jo navdušile, toda ker je pričakovala, da jih bo dobila v dar, Scaasi pa si kot začetnik tega ni mogel privoščiti, se je zgodba končala, je povedal tudi v enem od šovov znane Marte Stewart in poudaril, da mu jih ni nikoli vrnila. Potem pa za svojega uradnega modnega stilista izbrala Olega Cassinija. V istem šovu se je spomnil tudi na obleko iz leta 1986, ki jo je skreiral za Elizabeth Taylor, ne da bi mu jo naročila. »Poklical sem jo in ji povedal, da imam popolno obleko zanjo, in res ji je bila všeč. Pričakovala je, da ji jo bom podaril, toda rekel sem ji, da ne znam plesati, igrati itd, in da živim od oblikovanja oblačil. Naposled sem ji jo podaril in to se je obrestovalo, saj je doživela veliko publiciteto,« je povedal. Spodrsljaj z Jackie je bil ena redkih Scaassijevih nediplomatskih potez, saj je slovel ravno po skrbi za svoje stranke. Bil je znan tudi po tem, da je njihove postave neštetokrat premeril po dolgem in počez.

Arnold Scaasi se je rodil kot Arnold Isaacs 8. maja 1930 v Montrealu v Kanadi in si pozneje na pobudo notranjega dekoraterja Roberta Denninga, ki ga je spoznal med snovanjem oblačil za oglasno kampanjo General Motorsa leta 1954, premešal črke v priimku ter se tako v zgodovino visoke mode vpisal kot Scaasi.

Njegov oče Samuel je bil krznar, mama Bessie pa je študirala operno petje, zato sta ga umetnost in moda zanimala že v mladih letih. Še večjo zaslugo za zbujanje zanimanja za modo pa je imela njegova teta Ida Wynn, ki je iz Melbourna v Kanado prišla s kovčki Chanelovih in Schiaparellijevih oblek.

V Montréalu je obiskoval šolo Cotnoir-Capponi, zadnje leto pa preživel na Chambre Syndicale v Parizu ter potem kot vajenec delal v modni hiši Paquin. Nato je zaprosil za delo pri Christianu Diorju in ta je bil kriv tudi za njegov odhod v ZDA. Obljubil mu je, da ga bo vzel službo, potem pa se začel izmikati. Ko je Scaasija začela minevati potrpežljivost, ga je Dior vprašal, zakaj visoke mode ne uveljavi v Ameriki, češ, tam se odpira prihodnost. To ga je spodbudilo, da se je preselil v New York, kjer je delal pri Charlesu Jamesu, znanem po glamuroznih večernih oblekah, potem pa leta 1956 odšel na svoje. Dve leti pozneje je že prejel nagrado coty za dosežke v modnem oblikovanju in leta 1960 odprl trgovino na 56. ulici v bližini Pete avenije.

Čeprav se je spustil tudi v oblikovanje konfekcijske mode in licenciranje modnih dodatkov, moških oblačil in parfumov, so temelje njegovega posla zgradile ženske večerne obleke oziroma oblikovanje po meri za bogataše. Ker je naredil razmeroma malo za masovni modni trg, ameriškim potrošnicam ni bil tako znan kot njegova sodobnika Oscar de la Renta ali Liz Claiborne. Kljub vsemu je za izbrane trgovine oblikoval tudi konfekcijske linije višjega cenovnega razreda.

Kot član newyorške družbene scene je bil vrsto let aktiven tudi pri organizaciji Literacy Partners, ki se zavzema za opismenjevanje odraslih, in je kot član organizacijskega odbora gostil gala ples te organizacije skupaj s svojim življenjskim partnerjem (in zadnja leta tudi možem) Parkerjem Laddom. Spoznala sta se na eni od večernih zabav leta 1962, julija 2011 pa v počastitev svoje dolgoletne zveze priredila bučno zabavo v znani restavraciji Le Cirque na Manhattnu ter se septembra istega leta še poročila. Leto prej je Scaasi končal svojo aktivno poklicno pot.

»Pri modi gre za dobro počutje. Oblačiti se mora biti zabavno. Rad imam vzburljiva in lepa oblačila, v katerih se ženske počutijo privlačne in lepe,« je povedal v intervjuju leta 2002, ko so v muzeju newyorškega inštituta modne tehnologije razstavili njegove kreacije. Že leta 1996 pa ga je svet ameriških modnih oblikovalcev (Council of Fashion Designers of America) nagradil z nagrado za življenjsko delo s slovesnostjo, kamor so se zgrnili tudi aktivisti proti uporabi krzna. Ko je stopil na oder, so ga izžvižgali, on pa je počakal, da se je razburjenje poleglo, in nato izjavil: »Mislim, da to niso bile Scaasijeve punce.« •