Noč, dolga 194 minut

Dvajsetletnica filmske pripovedi o prvi in zadnji vožnji Titanika

pet, 01.12.2017, 12:00

Pred dvajsetimi leti oziroma petinosemdeset let zatem, ko se je na severu Atlantika potopila najmogočnejša in najimenitnejša potniška ladja z začetka 20. stoletja, je v kinematografe zaplula filmska pripoved o njeni prvi in zadnji vožnji in napovedala nov mejnik v zgodovini Hollywooda.

Kar 194 minut trajajoča romantična drama, pod katero se je podpisal režiser James Cameron, je bila tedaj najdražja in najbolj impresivna produkcija vseh časov. Snemanje se je zavleklo čez sedem mesecev, zanjo so porabili rekordnih 210 milijonov dolarjev, a medtem ko so gledalci v solzah hodili iz kinematografov, se je na blagajnah svetlikal nov rekord. Film, ki je premiero doživel 1. novembra 1997 v Tokiu, 19. decembra pa v Združenih državah Amerike ter se je ponašal z resničnimi posnetki s potopljenih razbitin Titanika približno tri kilometre pod morsko gladino, je navrgel kar dve milijardi dolarjev. Bil je nominiran za 14 oskarjev in jih pobral 11: za najboljši film, režijo, scenografijo, kostumografijo, zvočne učinke, vizualne učinke, montažo, zvok in pesem My Heart Will Go On, ki jo je odpela Céline Dion. Titanikov soundtrack je postal eden najbolje prodajanih vseh časov, Kate Winslet in Leonarda DiCapria pa je izstrelil med hollywoodske zvezde.

Le zaspi ali umre?

Cameron je razsežnosti enega najslavnejših brodolomov vseh časov, ki je v morske globine potegnil okoli 1500 ljudi vseh družbenih razredov in starosti, prikazal s svojo različico Julije in Romea, usodnega romantičnega srečanja Rose DeWitt Bukater (Kate Winslet) in Jacka Dawsona (Leonardo DiCaprio), sorodnih duš iz različnih družbenih miljejev. Njuno romanco pa je uokviril z raziskovalno odpravo ambicioznega lovca na zaklade (Bill Paxton), ki želi s potopljenih razbitin rešiti edinstven dragulj, srce oceana. O njem iz pripovedovanja ostarele Rose (upodobila jo je Gloria Stuart v svojih poznih 80. letih) izvemo, da je bilo to dragoceno darilo, ki ji ga je na noč brodoloma poklonil njen zaročenec Cal Hockley. Toda to je bila le postranska zadeva iz usodne noči, saj je njeno srce tisto noč ukradel mnogo manj imeniten mladenič Jack Dawson, potnik iz podpalubja, ki si ji je vozovnico v tretjem razredu na imenitni ladji priigral s srečo v kartah, a si s tem zapisal tudi žalosten konec. Tako tudi dragulj, ko ga najdejo, Rose za vedno vrne svoji ljubezni na dnu oceana in (za vedno) zaspi z mislijo nanj.

Prav to, ali Rose ob koncu filma le zaspi ali zares umre, je eno od vprašanj, na katero oboževalci filma še do danes niso dobili odgovora, saj ga je Cameron želel prepustiti interpretaciji posameznega gledalca. A kot je za New York Post te dni izjavil Benjamin Stuart Thompson, vnuk igralke Glorie Stuart – ta je preminila leta 2010 –, odgovora tudi sama ni dobila. Kljub temu da sta s Cameronom zbijala prijateljske šale, ji ni želel izdati, kaj je v resnici hotel povedati s tem, ko v zadnjem prizoru filma negibno leži v postelji z zaprtimi očmi in sanja o mladosti in ponovnem združenju z Jackom. Ko ga je vprašala, ji je Cameron odgovoril: »Samo pri miru ležite, Gloria. Saj vam ni treba vedeti!«

A nekaj več je Cameron le zaupal ob 20. obletnici filma, za katero so ga tehnično osvežili in prav danes prihaja v 87 ameriških kinematografov AMC (nazadnje so ga nadgradili leta 2012 s 3D-tehniko ob stoti obletnici Titanikove prve in zadnje plovbe). Te dni so na National Geographic predvajali tudi priložnostni dokumentarec z naslovom Titanic: 20 Years Later with James Cameron (Titanik: 20 let pozneje z Jamesom Cameronom), Cameron pa je v pogovoru za Vanity Fair med drugim odgovoril tudi na vprašanje, zakaj Rose ni dala prostora Jacku na plavajočih lesenih vratih oziroma zakaj je Jack moral umreti. »Odgovor je zelo preprost: ker je na 147. strani scenarija pisalo, da Jack umre. Mislim, da je zelo neumno, da o tem razpravljamo še po dvajsetih letih, a kaže, da je bil film učinkovit, da se je Jack tako priljubil občinstvu in da so gledalci trpeli, ko so ga videli umreti. Če bi preživel, bi bil konec filma brez pomena ... Film je pripoved o smrti in ločitvi; moral je umreti,« je odgovoril Cameron. Da je bil perfekcionist, ki je v Mehiki ne samo zgradil 235-metrsko repliko znamenite ladje in celo najel podjetja, ki so izdelala opremo za pravi Titanik, da so nadzirala izdelavo scenografije, tako da je bil vsak lestenec in krožnik do pike enak izvirnemu, dokazuje tudi na videz nepomemben detajl prav z lesenimi vrati. Dva dni se je trudil, sam je stal v vodi, ljudje pa so lezli na kos lesa, da mu je uspelo določiti, koliko se mora potopiti, ko bo nosil enega človeka, torej Rose, in da bo videti, kot da na njem leži že tri ure, preden jo bo pobral rešilni čoln.

Vmes pa v tople kadi

Snemanja prizorov z ladje v Rosarito Beachu v Mehiki se še danes dobro spominja tudi Rosejin filmski zaročenec Cal Hockley oziroma ameriški igralec Billy Zane, ki je bralcem New York Posta ob obletnici filma natrosil nekaj podrobnosti. Povedal je, da so bazen napolnili z mrzlo vodo, ki je imela le 12 stopinj Celzija, in da se med snemanjem ne bi prehladili, so v vmesnem času, ko so snemali koga drugega, v oblekah čakali v topli kadi. To je postalo tako vsakdanje, da so si med namakanjem v topli vodi privoščili tudi malico.

A tudi snemanje prizorov z veliko manj vode je bilo svojevrsten izziv. Najmanj desetkrat so posneli, kako leti porcelan s polic, ko se je ladja potapljala, tako da jim je na koncu zmanjkalo celih. Billy Zane se spominja tudi večkratnih ponovitev prizora, v katerem je moral odigrati jeznega Cala, ki se dere na Rose, ker je bila z Jackom (Leonardo DiCaprio), in od jeze prevrne mizo. »Kate je imela samo dve takšni obleki, zato se hrana in pijača nista smeli politi po njeni obleki. Po sedmih ponovitvah mislim, da mi je uspelo pridelati zgolj en madež,« je povedal. Po njegovem opisu je v prostem času v ekipi vladalo ozračje kot v kakšnem kampu. Hodili so iz ene sobe v drugo, si delili hrano, filme in videoigrice. Čeprav so jih opozarjali, naj ne hodijo ven, se je zasedba vselej zbrala in odšla na prepovedane tacose in pivo ter se zabavala. Mnogo manj zabavno pa je bilo, ko so se na snemanje preselili v Novo Škotsko v Kanado. Zastrupili so se namreč s PCB v morski hrani, tako da je kar 80 članov ekipe končalo v bolnišnici.

Četudi si je Titanik še pred premiero pridobil nehvaležni naslov najdražjega filma vseh časov – izvršna direktorica Paramount Pictures Sherry Lansing je v svoji knjigi popisala vse norosti, zaplete in finančna ozadja produkcije, zaradi česar je to naposled postal skupen projekt Paramount Picturesa, 20th Century Foxa in Lightstorm Entertainmenta –, so po velikanskem finančnem uspehu filma in največjem številu oskarjev po Benu Hurju Camerona preimenovali v genija in še danes velja za enega najuspešnejših režiserjev vseh časov. To je ne nazadnje dokazal z Avatarjem, s katerim je leta 2009 ustvaril še enega rekorderja in potolkel Titanika, svojo »napol Pozejdonovo avanturo (Poseidon Adventure), napol Ladjo ljubezni (Love Boat), ki v enaki meri prikazuje ljubezensko zgodbo in veliko pomorsko nesrečo«, kakor ga je v filmski enciklopediji 1001 film označila filmska kritičarka Joanna Berry. •

Prijavi sovražni govor