Nova arhitekturna čudesa v Riu

Muzej prihodnosti arhitekta Santiaga Calatrave v Riu de Janeiru.

pet, 08.01.2016, 10:00

Rio de Janeiro bo letos v središču pozornosti svetovne javnosti, saj se mesto intenzivno pripravlja na organizacijo poletnih olimpijskih iger 2016. Te bodo potekale v petnajstih športnih objektih na območju celotne lagune. Za piko na i pa Rio poleg športne infrastrukture obiskovalcem ponuja še vrhunsko in sodobno arhitekturo kontroverznega španskega arhitekta Santiaga Calatrave – muzej prihodnosti, ki so ga slovesno odprli konec decembra preteklega leta. »Calatravova arhitektura združuje značilno drznost njegovih del, lepoto zaliva Guanabara ter zgodovino območja Pier Maua in celotne regije Porto,« je ob otvoritvi muzeja povedal Eduardo Pes, župan Ria de Janeira. Muzej prihodnosti je namenjen znanosti ter seznanju javnosti z družbeno pomembnimi in aktualnimi temami, kot so podnebne spremembe, rast prebivalstva, spremembe v biotski pestrosti, genetski inženiring, bioetika in nove tehnologije.

Muzej predstavlja del širšega projekta oživljanja pristanišča in soseske Porto Maravilha okrog zaliva, kot je zadnja leta praksa v vseh večjih obalnih mestih. S spektakularno vizualno podobo zagotovo pomeni mejnik v arhitekturnem oživljanju mesta in njegovem razvoju nasploh. Calatrava je dejal, da je Rio de Janeiro lep primer mesta, ki želi z drastično kulturno-urbanistično intervencijo oživiti kakovostne javne površine. Ker je gradnja sovpadla z organizacijo poletnih olimpijskih iger, je celotno območje dobilo precejšen razvojni pospešek. Vloga novega muzeja je izrazito družbeno in povezovalno naravnana, kar je arhitekt želel še poudariti z umestitvijo razsežnega trga (plaze) okrog muzeja. »Trg je element, ki povezuje različne urbane prostore in ustvarja sinergijo med njimi. Ustvarja in hkrati odraža spremembe, ki so nastale v soseski, potem ko se je v njej pojavilo nekaj novega,« je povedal Calatrava.

Stavba je orientirana v smeri sever-jug, pravokotno na zaliv. Tako je arhitekt želel izpostaviti horizontalno orientacijo oblikovanja, ki ga predstavlja masiven trup »strehe« objekta, ki z mrežo vgrajenih solarnih panelov sledi premikanju oziroma poziciji sonca. Spektakularno zasnovana skeletna streha objekta, ki spominja na odprt gobec zelo velikega krokodila, tako ni le dizajnerska kaprica španskega arhitekta, temveč element, ki prispeva k energetsko varčni gradnji. Za hlajenje objekta uporabljajo morsko vodo, s katero napolnijo tudi oba zrcalna bazena na sprednjem in zadnjem koncu stavbe. Muzej je nekakšna sodobna katedrala, kar je arhitekt poudaril tako z zašiljenimi trikotnimi oblikami in veliko okensko rozeto nad vhodom v objekt, ki ga v moderni arhitekturi ne zasledimo, je pa običajen element vsake gotske katedrale v Evropi. Da se velika »krokodilova usta« ne zvrnejo, poskrbijo ojačana rebra na spodnjem delu strehe objekta.

Muzej prihodnosti sestavlja približno 5000 kvadratnih metrov razstavnih površin, zunanji trg pa obsega 7600 kvadratnih metrov. Objekt je skoraj v celoti v beli barvi, značilni za arhitekturo Santiaga Calatrave, kar velja za zunanji del in za interjer. Beli so impozantna skeletna fasada, notranji zidovi, stropovi in stopnišča. Pri opremi notranjosti je Calatravovo zamisel nadgradil ameriški arhitekt Ralph Appelbaum, čigar biro je specializiran za zasnovo muzejskih razstavnih prostorov ter ima pisarne v New Yorku, Londonu in Pekingu. Zaradi specifične Calatravove skulpturalne arhitekture so se v biroju Ralpha Appelbauma osredotočili na zasnovo prosto stoječih razstavnih vitrin in drugih površin za muzejske postavitve. Muzej ima poleg razstavnih površin, namenjenih stalni in občasnim razstavam, tudi avditorij s 400 sedeži, prostore, namenjene izobraževanju, kavarno in muzejsko trgovino.

Calatrava kot osrednji navdih v ustvarjanju omenja naravo, zlasti ptice. Za njegovo arhitekturo je značilna elegantna estetika, ki jo določa ostra in vitka rebrasta konstrukcija. Slovi predvsem po gradnji elegantnih mostov, ki jim nekateri pravijo beli valovi in predstavljajo njegov izrazito transcendentalni arhitekturni slog. Stroka ga opisuje kot poeta gibanja v arhitekturi, saj je njegova arhitektura izrazito naklonjena dolgim tankim formam, sicer značilnim predvsem za gradnjo transportnih poti. Calatrava svoje transportne asociacije dviga v nebo, v arhitekturo želi vnesti dimenzijo letenja. Ne zanimata ga statična in masivna arhitektura, temveč strukture, ki jih definirata lahkotnost in odsotnost gravitacije. »Obstajata dve vrsti arhitektov: tisti, ki se podrejajo gravitaciji, in tisti, ki se ji upirajo,« pravi Calatrava. Njegova arhitektura je izrazito moderna, elegantna, sveža in organska, vendar izvedbeno tudi precej težavna. Zaslovel je s kompleksom mesta znanosti in umetnosti v rodni Valenciji v Španiji, vendar ga vodstvo mesta toži zaradi razpadanja objekta (na operni hiši je lani januarja s strehe odpadlo nekaj kosov, čeprav je poslopje staro komaj devet let). Sodili so mu tudi zaradi »v oči bijočih hib« in pretirane cene gradnje steklenega mostu v Benetkah, ki obenem zahteva drago vzdrževanje. Nasploh Calatrava zaradi ekstravagantne arhitekture velja za tvegano izbiro celo pri bogatih naročnikih.

Trenutno je v zaključni fazi arhitektov kontroverzni transportni center na Manhattnu, nekakšna hrbtenica, iz katere se dvigujejo krila, ki simbolno predstavlja Feniksa, ko se dviguje iz pepela. Odprtje postaje podzemne železnice in nakupovalnega središča na območju, kjer sta nekoč stala dvojčka Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku, je načrtovano za prvo polovico letošnjega leta, čeprav bi objekt morali končati že pred petimi leti. Poleg prekoračenega proračuna – vse skupaj je po zadnjih ocenah stalo štiri milijarde dolarjev – se zadnje tedne delavci ukvarjajo še z reševanjem zamakanja.

Lani so na robu spominskega parka, posvečenega 11. septembru, po načrtih Santiaga Calatrave začeli graditi tudi grško pravoslavno cerkev The Saint Nicholas National Shrine, pred kratkim pa je Calatrava predstavil načrt za trojček mostov pri kitajskem mestu Huashan.

Prijavi sovražni govor