Odganjalci zlih duhov

Notre Dame je ena osrednjih pariških znamenitosti, za katere obnovo je zaslužen arhitekt Viollet-le-Duc

Sun, 28.02.2016, 10:00

Pariška Notre Dame morda ni najlepša gotska katedrala v Franciji, vsekakor pa je najslavnejša – če ne zaradi lokacije na pariškem otočku sredi Sene, pa zaradi Hugojevega romana. Leta 2012 je praznovala 850 let obstoja. Notre Dame predstavlja izjemno usklajeno in harmonično kombinacijo stolpičev, kipov, rozet in mogočnih portalov. Simetrija je ena njenih osnovnih stavbarskih značilnosti. Kot piše Victor Hugo v Notredamskem zvonarju: »Človeška stvaritev, mogočna in neizmerno bogata kakor božje stvarstvo, od katerega si je izposodila dvojni značaj: raznovrstnost in večnost.«

Vendar pa bi Notre Dame bržčas težko postala ena osrednjih pariških znamenitosti, če bi ne bilo Hugojevega romana in arhitekta Viollet-le-Duca. Zavedanje, da je treba rešiti kulturno dediščino preteklih stoletij, se je v Franciji pojavilo v tridesetih letih 19. stoletja. Notredamska cerkev je bila močno poškodovana za časa francoske revolucije. Pisatelj Victor Hugo, ki je leta 1831 izdal roman Notredamski zvonar, svojega monumentalnega dela ni napisal zgolj iz literarnih in zgodovinskih nagibov, temveč tudi kot poziv javnosti, da poškodovano cerkev, ki je enkratna umetniška dragocenost in pričevalka skoraj tisočletne zgodovine, primerno obnovijo. V romanu je popisal življenje srednjeveškega Pariza, ki se steka v nedrje pariške gospe, kot so cerkev poimenovali. Hugojevo pisanje je obrodilo sadove in leta 1845 se je začela obnova cerkve pod Viollet-le-Ducovim nadzorom.

Francoski arhitekt in umetnostni zgodovinar Eugène Emmanuel Viollet-le-Duc (1814–1879) se je leta 1835 vrnil s študija v Italiji in takoj zatem ga je za restavriranje romanske bazilike v Vézelayju najel zgodovinar, arheolog in dramatik Prosper Mérimée. To je bila Viollet-le-Ducova prva obnova, prav restavriranje močno načete notredamske katedrale v Parizu pa mu je prineslo pozornost javnosti. Med drugimi njegovimi pomembnimi obnovami so znamenita srednjeveška trdnjava Carcassonne, Mont Saint-Michel, gradova Roquetaillade v Akvitaniji in Pierrefonds v Pikardiji ter papeška palača v Avignonu.

Viollet-le-Duc je »zaslovel« z obnovami pomembnih srednjeveških poslopij v Franciji, zaradi česar so ga razglasili za ključnega arhitekta preporoda gotike. Z njenim oživljanjem je opozoril na brezčasno veličino in arhitekturno lepoto gotskega sloga. V zgodovinske arhive se je zapisal kot osrednji lik ohranjanja francoske kulturne dediščine, kar ga je tako zaposlovalo, da je uresničil le malo lastnih načrtov. Viollet-le-Duc je pri delu pogosto kombiniral zgodovinska dejstva z lastno kreativnostjo, med katere denimo sodi tudi njegova zasnova znamenitih bruhalnikov na notredamski cerkvi. Najbolj slavna je Stiga, pravljična pošast oziroma himera, ki predstavlja hibrid med ptico in mitološko pošastjo, ki se sedeč na cerkvenem stolpu razgleduje po sivih strehah francoske prestolnice, pri čemer si nekoliko zaskrbljeno, kot se za varuhinjo spodobi, podpira glavo. Bruhalniki so v resnici izvirno zasnovani odtočni žlebovi, ki segajo čez zidno črto objekta, po katerem odteka deževnica (skozi njihova usta) s strehe. Izraz bruhalnik (francosko gargouille) pomeni »požiralnik« (vode). Že v antiki so predstavljali izziv za arhitekte in kiparje. Še posebej imenitni so bili v gotiki, izrezljani in groteskno oblikovani, oponašajoč podolgovato oblikovane pošasti s strašljivimi grimasami.

Dolžina bruhalnika določa, kako daleč bo vodo odlilo od stene cerkvene ladje. Ko so arhitekti uporabili gotske zunanje opornike, so odtok včasih zarezali kar vanje. Bruhalniki sicer štrlijo iz strehe na nivoju parapeta, kjer se je deževnica iz zgradb zbirala do zgodnjega 18. stoletja. Kasneje je vse več stavb odvajalo vodo iz streh prek žlebov na tla, saj so se nekaterim ljudem zdeli preprosto preveč strašni, poleg tega so včasih odpadli, kar je povzročilo škodo na poslopju. Tako je leta 1724 parlament Velike Britanije sprejel predpis o obvezni uporabi odtočnih cevi za vse novogradnje.

Gotski bruhalniki so lahko tudi zgolj dekorativni, vedno pa zaradi strašljive podobe opravljajo funkcijo odganjanja zlih duhov in tako varujejo cerkev, na kateri sedijo. •

Prijavi sovražni govor