Odprta vrata slovenske arhitekture

Od leta 2010 so odprli več kot 474 objektov in pripravili prek 100 spremljevalnih dogodkov, ki si jih je ogledalo blizu 17.000 ljudi

pet, 21.04.2017, 15:00

Jutri in v nedeljo bo v okviru festivala Odprte hiše Slovenije (ki je s 34 mesti del svetovne mreže Open House Worldwide) svoja vrata osmo leto zapored odprlo okoli 70 objektov in ureditev po vsej Sloveniji; javnih in zasebnih, novogradnje in prenovljene stavbe, primeri nizkoenergijskih, celo skoraj ničenergijskih stavb in klasičnih gradenj ... Predvsem zato, da bi se javnost, tudi potencialni graditelji ali prenovitelji, lahko srečala s kakovostno slovensko arhitekturo v vsej svoji pristnosti. To je skorajda tudi edinstvena priložnost, da lastnike ali upravitelje stavb, njihove snovalce, arhitekte, projektante ali izvajalce povprašajo po vseh podrobnostih, tako arhitekturnih rešitvah kot tudi stroških gradnje, prenove ali vzdrževanja. Od leta 2010 so v okviru festivala OHS odprli več kot 474 objektov in pripravili prek 100 spremljevalnih dogodkov, ki si jih je ogledalo skoraj 17.000 ljudi. A tudi med letom je dostopna vrsta kakovostno zasnovanih javnih, predvsem turističnih objektov (ki jih je pod to rubriko najti na spletni strani OHS).

Cerkev sv. Janeza Boska,
Maribor, Dans arhitekti, 2015


 



Cerkev sv. Janeza Boska in Don Boskov center v Mariboru sta zrasla na specifični lokaciji – med socialističnimi bloki, nakupovalnimi centri ter obvoznico. Sprva je salezijanska skupnost za potrebe delovanja želela več posamičnih objektov. Pri Dans arhitektih so jih združili v rešitev, ki je zmagala na natečaju: objekte so zasnovali kot navidez eno stavbo z ovalnim dvoriščem okoli stare lipe in parkom, ki še ni končan. Prav tako še ni zgrajen cerkveni stolp, ki bo kompleks vidneje umestil v mariborsko mestno silhueto. Kot priznava vodja biroja Miha Dešman, je zasnovati sakralni objekt zelo kompleksna naloga, zaradi katere so preštudirali domala celotno sakralno zgodovino. Pri konceptu so se zgledovali po starokrščanskih in celo predkrščanskih svetiščih, ki so imela en vir svetlobe, ta pa je nebo povezoval z zemljo. Tudi pri svetlobniku cerkve sv. Janeza Boska, ki nekako spominja na kamero obscuro, so zelo natančno proučili, kako velik mora biti, da se naravna svetloba kar najbolje razliva po prostoru. Tako diha z letnimi časi, čutiti je vsak oblak, ki zakrije sonce ali svetlobo. Ta se natanko ob solsticiju razlije čez Kristusov kip.

Zunanjost cerkve je ovita v nekakšen plašč, kot bi bil stkan iz opeke, na njem pa je sedem stiliziranih križev iz glaziranih opek. Vse to spominja na Salomonov tempelj pa tudi šotor kot prvobitno obliko svetišča. Notranjost je iz betona in izčiščena, opremili pa so jo v sodelovanju z župljani in mladimi, ki se jim salezijanska skupnost posveča tudi v okviru tamkajšnjega mladinskega centra. »Ubrali smo načelo, naj bi cerkev podobno kot nevesta imela nekaj novega, nekaj starega, nekaj izposojenega in nekaj modrega, pri tem pa so pomagali župljani. Marijin kip je prišel iz salezijanskega centra v Veržeju, Marijina ikona pa je z vrat tabernaklja iz prve cerkve, ki so jo še za časa Don Bosca zgradili v Italiji in ob gradnji rakovniške cerkve poslali v Ljubljano. Luči so prostovoljke izdelale na poletni lončarski delavnici v Veržeju, blazine iz filca pa so bile izdelane in poslane iz Solčave,« je povedal Dešman.

Hiša na klancu, Dobrna, RVA – Robert Veselko, 2014


 

 



Hiša štiričlanske družine v občini Dobrna leži na vrhu klanca, od koder se ponujajo lepi razgledi. Zgrajena je iz povsem naravnih materialov – ilovice, lesa in slame –, kar je bila največja naročnikova želja. Pri tem pa so se držali tudi lokalnosti: ilovico, ki slovi kot material z najnižjim ogljičnim odtisom, so pridobivali kar na parceli, les je iz sosednje Savinjske doline, slamo so pripeljali iz Prekmurja. »Glavni gradnik hiše je ilovica, pomešana s slamo, za oporo pa ji je skeletna lesena konstrukcija,« pojasnjuje arhitekt Robert Veselko iz biroja RVA. To je druga hiša, zgrajena po njegovih načrtih na ta način; prva je bila kar njegova lastna. »Pri gradnji svoje hiše sem se naučil, da je povsem naravno hišo mogoče zgraditi, pa tudi, da je tak projekt časovno precej zamuden. Je pa toliko bolj čudovita izkušnja bivanja v taki hiši, v kateri živimo že dobrih deset let. Ilovica ima veliko pozitivnih lastnosti, zelo dobro regulira in akumulira zračno vlažnost in med drugim nevtralizira vonjave v hiši. Ko pa bo odslužila svoj življenjski cikel, ne bo postala odpadek, temveč bodo na njej začele rasti rastline. Je pa res, da ilovica ne zagotavlja dovolj izolativnosti. Če želimo nizkoenergetsko hišo, moramo vgraditi tudi izolacijske plošče iz lesnih vlaken,« še pojasnjuje Robert Veselko in dodaja, da cena takšne hiše, četudi je pri njej najdražje delo, doseže ceno klasične gradnje.

Pri zasnovi se je ravnal predvsem glede na orientacijo. »S postavitvijo hiše smo želeli omogočiti čim lepše razglede pa tudi izkoristiti pot sonca. Na južni strani je streha podaljšana, da v poletnih mesecih senči, pozimi, ko se sonce ne dviga tako visoko, pa globoko prodre v notranjost,« še pravi arhitekt. Hiša je tudi tlorisno zelo odprta in je kot en sam odprt prostor, od katerega so ločeni le spalni prostori, ki zagotavljajo potrebno intimo.

Kolopark, Ljubljana, Špela Kokalj, 2016


 



Res je, da je Mestna občina Ljubljana na mestu divjega parkirišča v Šiški uredila oziroma zgradila Kolopark, a pobuda zanj je prišla od meščanov. »Mestno upravo smo opozorili na to nevarno parkirišče, pri uvozu in izvozu s katerega so vozniki prečkali kolesarsko stezo in pri tem ogrožali kolesarje in pešce, ob nalivih se je z njega blato spiralo na cesto ... Začetne ideje so bile za otroško igrišče, a ker je takšnih v neposredni bližini kar nekaj, je obveljalo pri kolesarskem parku, ki bi bil primeren tudi za starejše otroke. Tu je še lokal, od koder jih lahko opazujejo starši,« pojasnjuje arhitektka Špela Kokalj, ki se je podpisala pod zasnovo.

Urejen je (bil) kot travnata površina s poligonom, tako imenovanim pumptrackom ali kolesarsko stezo za otroke, sestavljeno iz zaobljenih grbin in zavojev, povezanih v krožno zanko. Razgibana steza omogoča zabavno, hkrati pa varno vožnjo. Primerna je za vse velikosti koles, rolke, rolerje in skiroje, kolesarjem celo ni treba vrteti pedal, saj se gibajo s premikanjem telesa navzgor in navzdol. »Tu je priložnost za učenje spretnostne vožnje na neravnih površinah. Iz prvotne ideje tamkajšnjega lastnika lokala Žige Födransperga - Fedra, da bi uredili samopostrežno popravljalnico koles, smo dosegli ureditev Koloparka, in to zgolj v devetih mesecih, pa še to bi hitreje, če ne bi bilo treba parcele, ki leži na območju arheološkega najdišča Antični vodovod pod Šišenskim hribom, arheološko sondirati. Park, za katerega ni treba imeti gradbenega dovoljenja, je v manj kot letu dni postal tako priljubljen in obljuden, da je na njem pogosto celo prevelika gneča. Ko otroci odidejo, ga zavzamejo mladi očki – prav tako na kolesih,« pripoveduje sogovornica. Ta šišenski primer je spodbudil ureditve takih parkov tudi v Rušah, Medvodah in Ivančni Gorici.

Prenova enodružinske hiše V,
Visoko pri Kranju, Petra Hudobivnik, 2017

 


 



Hiša V je bila tipska medetažna hiša iz 70. let, ki je bila potrebna temeljite prenove. »To je bila hiša mojih starih staršev, in čeprav sem jo obiskovala vrsto let, sem o tem, kakšen je njen potencial, začela razmišljati šele, ko se je sestra z družino odločila za njeno prenovo. Konstrukcijsko je bila dobro ohranjena, a je imela veliko majhnih sob in temno osrednje stopnišče, značilno za čas, v katerem je nastala. Hiša z medetažami je bila zanimiva zlasti po prerezu, zato smo se odločili, da podremo stene in strop pritličja ter tako dobimo velik in zračen osrednji bivalni prostor, kjer so zdaj dnevna soba, kuhinja in jedilnica. Bivalni del je prek galerije povezan s stopniščem, ki smo ga osvetlili z okenskimi odprtinami na strehi,« na kratko pojasnjuje zasnovo arhitektka Petra Hudobivnik. Stavbni ovoj so izolirali, z večjimi okenskimi odprtinami in teraso pa hišo bolje povezali z vrtom. Po izdelavi dokumentacije je prenova trajala šest mesecev, skupaj z ureditvijo okolice pa bo dokončana še letos. Kot je še dodala sogovornica, je bila prav svetloba pomemben, če ne osrednji del te prenove, ki je hišo prilagodila sodobnim bivalnim potrebam mlade tričlanske družine.

Osnovna šola Alojzija Šuštarja, Ljubljana, Studio UR.A.D., 2014

 


 



Novi objekt Osnovne šole Alojzija Šuštarja v Ljubljani, ki obsega osnovno šolo s telovadnico, vrtec, zaklonišče, kletni povezovalni in servisni del, je prizidan k Zavodu sv. Stanislava, zgrajenem po načrtih arhitekta Josipa Vancaša pred dobrimi sto leti. Njegovi dominantni vlogi je oblikovno in barvno podrejen tudi novi del, ki se ponaša z naravno dobro osvetljenimi prostori in neposredno povezavo z zunanjostjo.

Prav med staro in novo stavbo – ta ima kapacitete za približno 500 šolarjev, 70 vrtčevskih otrok in okoli 60 zaposlenih – je oblikovan nov zunanji prostor, ki je zaradi odmaknjenosti od prometnih površin postal osrednji zunanji prireditveni prostor kompleksa Zavoda sv. Stanislava.

»Prav urbanistična umestitev projekta ter ureditev prometa je bila najtežja naloga, ki smo jo rešili tako, da smo servisne poti, tudi za dostavo in ekološki otok, speljali pod zemljo. Obe stavbi sta podzemno povezani. Pri snovanju te šole smo imeli več ustvarjalne svobode, saj se ni bilo treba držati normativov, ki veljajo za državne šole, posebnost pa je bila seveda tudi šolska kapela,« je med drugim povedal Klemen Pavlin. Pri zasnovi so se ravnali po sodobnejših pedagoških procesih in zato predvideli svobodnejše oblikovanje razredov ter spremembe namembnosti prostorov. V pritličju so organizirane avla, garderoba, jedilnica z razdelilno kuhinjo, tehnična učilnica, učilnica gospodinjstva in zobna ambulanta, nadstropje višje pa vse učilnice in upravni prostori, ki zahtevajo več miru.

V avli, ki se po potrebi spremeni v prostor za različne šolske dejavnosti in manjše prireditve, se pogled odpira prek osrednjega atrija na centralni objekt Zavoda sv. Stanislava ter šolsko kapelo, ki je umeščena nasproti stopnišča in že s svojo centralno umestitvijo in obliko razkriva posebnost šole. Vsi servisni prostori (razen razdelilne kuhinje in prostora za čistila) pa so v kleti in rabijo tudi osrednji stavbi.

Čeprav je vrtec v pritličju na jugozahodni strani objekta, da igra mlajših otrok na igrišču ne moti pouka starejših v šoli, pa je s šolo povezan z več skupnimi prostori: jedilnico, prostorom za gimnastiko ter umetniškimi in likovnimi sobami. Igralnice, ki so orientirane proti jugu, so še dodatno osvetljene prek strešnega svetlobnika, vrtec pa ima v nadstropju tudi ločen skupni prostor – atrij za različne dejavnosti.

Prenova domačije Vrlovčnik, Solčava, Medprostor, 2015

 


 



Nekdanjo visokogorsko domačijo Vrlovčnik v Matkovem kotu sestavljajo tri stavbe – domačija, kašča in marof ter kovačija, ki so bile z izjemo slednje v zelo slabem stanju in potrebne temeljite prenove. Te so se lotili z mislijo na to, da objekte prilagodijo občasnemu bivanju, hkrati pa ohranijo bogastvo tamkajšnje naravne in kulturne dediščine. »Zato smo uporabili ne samo tradicionalne lokalne materiale, temveč v obnovo vključili tudi lokalne izvajalce in ohranili nekdanjo rabo različnih stavb, ki šele skupaj tvorijo bivanjsko celoto. Čeprav ima vsaka od stavb v kleti avtonomen servis, pa med seboj niso povezane. Če želiš iz ene hiše v drugo, moraš tako kot nekoč – po zunanjih poteh, kar te po eni strani prisili, da v polni meri živiš z letnimi časi in jih tudi najbolj pristno doživiš. Namenoma nismo omogočili vsega udobja,« pojasnjuje arhitekt Rok Žnidaršič. Dodaja, da takšen projekt zahteva veliko potrpljenja (in tudi denarja), predvsem pa zaupanja v arhitekta, saj so se zamisli dokončno izoblikovale šele med obnovo.

Vse ohranjeno stavbno pohištvo so restavrirali. V hiši so deloma ohranjeno črno kuhinjo s krušno pečjo morali (deloma) rekonstruirati, ohranili so kamnit podest in uredili prostor za počitek v odprtem podstrešju. Vrhkletna kašča zdaj premore savno in prostor z ležiščem, pod kaščo pa je zajetje izvirske vode, ki je notranje-zunanji bazen savne. Marof v zgornjem, lesenem delu, ki je bil nekdaj senik, je toplotno tesen le tam, kjer je urejena spalnica. V pritličju, nekdanjem hlevu, je poslej delovni prostor z razgledom na Mrzlo goro. Kovačija v dolini bo po prenovi nastanitveni objekt za druženje, ki se v pritličju odpira proti potoku Jezera. Prenovljena domačija Vrlovčnik je bila (skupaj z zimsko sobo na Kaninu oziroma bivakom Slavka Svetičiča Slavca arhitektke Špele Videčnik) med 268 prijavljenimi projekti na natečaju za mednarodno nagrado za trajnostno prenovo stavb in gradnjo na območju Alp (constructive alps) izbrana med 30 najboljših. Nagrado bodo podelili 20. oktobra letos.

Zdravstvene ambulante
Gorenja vas, 3biro, 2015



Na letošnjem festivalu OHS bodo svoja vrata odprle tudi štiri zdravstvene ustanove, med njimi zdravstvene ambulante, ki so jih pred nedavnim zgradili na ravnem zemljišču v Gorenji vasi. Zgradba je kombinacija armiranobetonske ter lesene skeletne konstrukcije, fasada pa je lesena in na nekaterih delih ometana.

Arhitekti 3biroja so pri zasnovi sledili načelu, da so vsi prostori, predvsem pa zobozdravstvene in splošne zdravstvene ambulante, naravno osvetljeni in imajo možnost naravnega prezračevanja. Temu je sledila tudi konstrukcijska logika, ki omogoča prosto oziroma prilagodljivo pozicioniranje točno določenih dimenzij prostorov. Tudi fasada objekta je po eni strani konstrukcijski, po drugi strani pa instalacijski element, ki omogoča fleksibilno in naročnikom prilagojeno uporabo prostorov. •

 

Prijavi sovražni govor