Tiskane izdaje
V pariškem razstavišču Grand Palais so pred dnevi odprli razstavo z naslovom Picassomanija. Postavitev se kronološko in tematsko osredotoča na vrhunce v karieri španskega slikarja Pabla Picassa in mit, ki se je z leti spletel okoli njegovega imena. Picasso velja za najslavnejšega slikarja 20. stoletja.
Skupaj z Georgesom Braquom je osnoval novo smer v sodobni umetnosti, kubizem, ki je temeljila na prevladujočih oblikah, ki so kot nekakšen kolaž tvorile podobe na slikah kubusih. Kubizem podira pravila slikanja, ki so veljala v preteklosti; kubistično telo je sestavljeno iz enolično strukturiranih površin geometrijskih likov. Podobe razpadejo na posamezne like, ki jih mora gledalec sam sestaviti v homogeno celoto. To novo smer v umetnosti je bilo mogoče razumeti tudi kot novo vizijo sveta, kot estetsko spoznanje in oblikovanje modernega sveta, ki sta ga ustvarjala naravoslovje in filozofija. Na razstavi v Grand Palais so ob Picassovih izvirnih delih predstavljena dela njegovih sodobnikov, kot so Roy Lichtenstein, Andy Warhol in drugih, ter dela modernih umetnikov, kot sta Maurizio Cattelan in Thomas Houseago, ki se poskušajo navezati na nekatere njegove umetnine, izražena v najrazličnejših medijih in tehnikah.
Na pop art umetnika Roya Lichtensteina je največji vtis naredila Picassova ženska s klobukom z rožo. V njegovi interpretaciji je ženska na sliki postala nekakšna striparska relikvija v Royevih značilnih barvah – rdeči, rumeni in modri na beli podlagi in s črnim obrisom. Pop art in kubizem sta, kot lahko zlahka ugotovimo v Royevih igrarijah s čopičem, odlična sopotnika, le nekoliko manj jasno je, v kateri kot slike bi bilo smiselno vstaviti oblaček z besedilom, kajti vsa čutila na obrazu ženske (usta, nos, ušesa) so narisana z enakim znakom pentlje.
Pop art in kubizem izhajata iz enakega »rentgenskega« koncepta umanjkanja čustev in analitičnega pristopa k slikanju. Roy Lichtenstein je pop art poimenoval industrijska umetnost, s čimer je pojasnil odsotnost »izvirnosti«, ki so mu jo pogosto očitali, česar pa za njegovo žensko s klobukom ni mogoče tako zlahka reči. Če je kubizem začel analitično slikanje posameznih »pogledov« oziroma kubusov v umetnosti, je pop art z reprodukcijami oglaševalskih grafik poskušal v umetnost vnesti kritičen pristop do družbe, ki jo je treba zlasti obravnavati s humorjem.
Andy Warhol, najbolj razvpiti pop art umetnik, je imel tako kot Picasso izrazit smisel za javno nastopanje in spektakel – oba mojstra šovbiznisa sta vedno znala pritegniti pozornost javnosti. Njegova štiristranska glava (Head), ki jo je sestavil s pomočjo Picassovih originalov, je celo videti kot najbolj izvirno in raznoliko Warholovo delo. Picasso je naslikal vrsto ženskih portretov, v tem žanru pa se je najbolje znašel tudi Warhol, ki pri nadaljevanju tradicije posnemanja Picassa ni okleval. Njegova umetnost je običajno temeljila na »barvanju« fotografij, ki jih je projiciral na platno, medtem ko se je pri kopiranju Picassa barvam odpovedal – drugače tudi ni šlo, kajti barve je na debelo mazal na platno že sam Picasso. Warhol je moral iti v drugo smer – odločil se je za črno-beli kolaž štirih značilno zlomljenih Picassovih obrazov.
Italijanski kipar Maurizio Cattelan je v Picassov dosje prispeval humoristično podobo umetnika v podobi voščene lutke, kakršno si slavni slikar nedvomno zasluži. Njegov Picasso je takšen, kot mora biti: v značilni mornarski majici in črnih hlačah, z opankami na nogah in močno povečano glavo z značilno plešo – glavo je največkrat upodabljal in jo nedvomno znal tudi uspešno uporabljati. Tako kot njegovi kolegi je tudi Cattelan umetnost izrabljal za podajanje svojega kritičnega pogleda na družbo in svet, v katerem je zaznal številna neskladja. Njegov medij predstavlja črni humor, v svojih sprevrženih in pogosto morbidnih delih se poigrava s človekom in živaljo. Tako opozarja na številna sprevržena dejanja v zgodovini – v njegovem umetniškem portfelju izstopa podoba klečečega Hitlerja, ki se kesa za svoje grehe.
Triinštiridesetletni britanski kipar Thomas Houseago je eden iz vrste Picassovih naslednikov, znan po svojih kolosalnih obrazih iz betona, mavca in drugih poceni materialov s kubističnim predznakom. Njegov kip z naslovom Baby je napol dokončana surova kompozicija, s katero umetnik priča o pomanjkanju, ki ga občuti sodobni svet kljub očitnemu in vseprisotnemu »preobilju«. Houseago izhaja iz značilno lomljene estetike kubizma in futurizma, ki razkrivata značilno geometrijsko strukturo stvari, ki je v kiparskem jeziku zelo otipljiva in resnična.
Razstavo organizira združenje francoskih muzejev (Réunion des musées nationaux) s sodelovanjem muzejev Grand Palais, Centre Pompidou in Musée national Picasso. Na razstavi so zbrana dela iz Picassovega muzeja in državnega muzeja moderne umetnosti (Musée national d’art moderne) v Parizu ter dela, ki so v lasti njegove družine. Predstavljena so na način, ki spominja na umetnikov domači atelje in pretekle razstave, pri katerih je Picasso osebno sodeloval (denimo tiste v galeriji Georges Petit v Parizu leta 1932 ter v papeški palači v Avignonu leta 1970 in 1973).
