Tiskane izdaje
Zaslovel je kot mož, ki uporabne predmete spreminja v umetnost. Piero Fornasetti v svetu oblikovanja in umetnosti velja za vizionarja s talentom, ki bi zlahka konkuriral celo velikim renesančnim mojstrom. On je Leonardo da Vinci dvajsetega stoletja, ambiciozni čarovnik vsakdanje estetike, ki smo ga izbrali za enega najbolj genialnih in univerzalnih umov 20. stoletja. Izumil je izviren in prepoznaven slog in ga poimenoval elegantno in jasno – Fornasettijev slog. Njegovo jedro se skriva v poslikavi; Fornasetti pravzaprav ni oblikovalec, je slikar.
Slika na mize, stole, skodelice, vaze, krožnike, klobuke, klavirje in celo na ladje. Njegove priljubljene besede so vedno bile, da ustvarja modo, ki nikoli ne bo prišla iz mode. Črno-bela risba je osnova njegovih magičnih poslikav in prav v tej navidez skromni barvni podlagi se skriva bistvo Fornasettijeve nesmrtnosti.
Lahko ga postaviš kamorkoli, v barok, klasicizem ali modernizem (zgodovinskih obdobij v umetnosti sicer ne priznava), vedno bo delovalo, predvsem pa Fornasettija ne moreš spregledati in ga ne zamenjati za koga drugega. Po skoraj četrt stoletja, ki je minilo od njegove smrti, se izdelki s podpisom PF še vedno ponašajo z enako svežino in pravljičnostjo, kot bi bili ustvarjeni včeraj.
Izvirnost njegovega sloga izhaja iz nenavadnih kombinacij iluzionizma, arhitekturne perspektive in simboličnih motivov, kot so sonce, igralne karte, ribe, sončnice... Fornasettijev slog hitro prepoznaš, saj je mojster zanj izbral samo nekaj osnovnih motivov, s katerimi pa se je igral v neskončnost, kot bi se šel nekajdnevno partijo šaha. Ustvarjal je vedno bolj zapletene kompozicije, njegovo predmetno slikarstvo pa se je spremenilo v sijajni labirint, iz katerega izhod pozna samo on.
Rodil se je v Milanu leta 1913. Risati je začel, ko je bil star deset let, učil se je iz knjig. Vpisal se je na akademijo Brera, da bi študiral risanje, vendar so ga po dveh letih izključili iz šole zaradi nepokorščine.
Sam je rekel, da ga niso hoteli naučiti tistega, kar je želel – slikati golo človeško telo namreč. Za vsakega oblikovalca je pomembno, da zna naslikati golo telo, to je osnova za vse, je bil prepričan. Potem lahko narišeš motor, avtomobil, hišo, karkoli. Če ne znaš naslikati telesa, ne moreš biti oblikovalec.
Piero je nadaljeval z risanjem. Potem ko so ga izključili iz šole, je razstavil serijo poslikanih svilenih šalov na milanskem trienalu. Lotil se je še kiparstva in na trienalu spet razstavil nekaj dekorativnih kipov v bronu ter keramični friz v antičnem slogu.
Leta 1940 je srečal oblikovalca Gia Pontija in zanj poslikal serijo rokovnikov. Leta 1942 je naslikal freske za palačo Bo v Padovi, ker je vmes izbruhnila vojna, pa je zavetje poiskal v Švici. Leta 1950 je poslikal interjer igralnice v San Remu. Ni ga materiala, s katerim se Fornasetti ne bi spopadel – steklo, keramika, kovina, les, marmor... Lotil se je vsega, kar prenese njegov dotik. Njegovo delo nikoli ni imelo urnika. Delal je podnevi ali ponoči, svoje sanje je poskušal materializirati v resničnost.
Besede, kot so renesansa in klasicizem, zanj ne obstajajo. Ne verjame v nekakšne dobe. Vrednosti izdelka ne moreš določiti na podlagi časa, v katerem je bil ustvarjen. Poimenovanja in poskusi opredelitve različnih umetniških smeri ga samo zmedejo, to so invencije, novosti, zanj je pomembno samo, kako dobra je risba. Ustvarjanja glasbe se ne moreš naučiti ob poslušanju plošč.
Učiti se moraš note, solfeggio, lestvice, tehniko. Enako velja za slikarstvo. Čeprav je Italijan, se je vedno počutil Evropejca. Tako kot ni maral opredeljevanja obdobij v umetnosti, ni maral nacionalizma, regionalizma. Italijani niso Italijani, so Toskanci, Benečani, Rimljani... Fornasettija pa je vedno zanimal svet.
»Kaj me je spodbudilo, da sem ustvaril več kot 350 razlilčnih izrazov na obrazu ženske? Ne vem. Začel sem in nikoli nisem nehal. Čutim, da moram nekaj narediti, in potem delam po svojih najboljših močeh.« Fornasetti je imel sposobnost, da je lahko v nedogled repliciral in na novo izumljal eno samo podobo.
Najraje se je igral s podobo sonca, z igralnimi kartami, likom Harlekina, dlanmi in avtoportretom. Najbolj slavna podoba, ki jo je ustvaril, pa je bil enigmatični obraz ženske, operne pevke, ki jo zgodovina zapisuje pod imenom Lina Cavalieri.
Na njen obraz je naletel med listanjem neke francoske revije iz 19. stoletja. Lina je postala njegova muza, podoba, ki ga je fascinirala in navdihovala. Z njo je počel, kar je hotel, postala je njegova šablona, arhetip klasične lepote, obraz, kot bi ga vzel iz grške mitologije, z enigmatičnim pogledom, ki se ga ni nikoli naveličal.
Lina Cavalieri je bila njegova Mona Lisa, njegova Gioconda, obraz, ki ga je lahko v okviru kolekcije Tema e Variazioni spravil v katerokoli obliko. Njegov prijatelj, oblikovalec Gio Ponti, je o Fornasettiju dejal: »On naredi, da predmeti spregovorijo.«
Očetovo delo danes nadaljuje sin Barnaba, ki v delavnici v Milanu replicira forme (okrog 3000 jih je, Fornasetti je sicer ustvaril okrog 11.000 podob na različnih predmetih), ki jih je ustvaril oče, na podlagi izvirnih modelov ali skic, ki jih je našel v njegovih arhivih. Barnaba je skrbnik, ki reproducira in oživlja očetovo zapuščino. Ko se je sin odločil, da bi se lotil istega poklica kot oče, je Piero poskrbel, da je imel kar najboljši trening.
Poslal ga je na teren, da je pomagal pri obnovi neke hiše v Toskani. Za oblikovalca je nujno, da razume tehniko gradnje, konstrukcijo, plast za plastjo, da se nauči vseh tehnik obrti, od zidarstva, tesarstva do polaganja električnih kablov. Hiše ne moreš narisati v biroju – če je na nekem mestu veliko oziroma preveč svetlobe, ne potrebuješ velikih oken...
Kabinetna omarica Trumeau je Fornasettijev najreprezentativnejši kos pohištva in najbolj francoski, tako po imenu kot strukturi. To je omarica, ki je nekakšen križanec med kredenco, barsko omarico in pisalno mizo ter je zraven še umetniško delo in tečaj iz zgodovine arhitekture.
Omarica v tej obliki sicer ni izvirno Fornasettijevo delo, izmislil si jo je ravno Gio Ponti leta 1949; Fornasetti pa je vzel osnovno konstrukcijo, odstranil sledi sloga petdesetih, koničaste noge nadomestil s podaljšanjem omarnega trupa in površine poslikal v svojem znamenitem črno-belem slogu z renesančnimi arhitekturnimi skicami.
