Tiskane izdaje
Te dni se je Japonska poslovila od enega svojih pionirjev sodobnega povojnega oblikovanja Kenjija Ekuana, ki je v svoji šestdeset let dolgi oblikovalski karieri najbolj zaslovel z na videz nepomembnim vsakdanjim predmetom – stekleničko za sojino omako Kikkoman.
Predstavili so jo leta 1961 in vse od takrat ta japonski prehrambni gigant, menda največji proizvajalec sojine omake na svetu, vanjo toči svoj sloviti izdelek. Tradicionalno elegantna po obliki in hkrati sodobna po materialih šteje med oblikovalsko klasiko, uvrščeno tudi v stalno zbirko slovitega newyorškega muzeja sodobne umetnosti MoMA, in je primerljiva, denimo, s stekleničko za kokakolo, ki ji je brezčasnost vdihnil Raymond Loewy.
Kot je nekoč razkril Kenji Ekuan, si je stekleničko za sojino omako želel oblikovati zaradi otroških spominov na mamo, ki je ta na japonski mizi nepogrešljivi dodatek nalivala iz velike, skoraj dvolitrske steklenice. Tri leta je trajalo, da so Ekuan in njegovi kolegi, s katerimi je v Tokiu leta 1957 ustanovil lasten studio GK Industrial Design Associates, izdelali končno, kapljično obliko stekleničke, ki je menda nastala po vzoru čajnika. Testirali so več kot sto prototipov tega predmeta, ki je bil prelomen predvsem zaradi inovativnega zamaška, iz katerega ni kapljalo. In zaradi vsega naštetega se je v naslednjih desetletjih izkazal za idealnega ambasadorja razširjanja brezčasnega japonskega oblikovanja – njegove elegance, preprostosti in izpopolnjene funkcionalnosti – po kuhinjah po vsem svetu. Kikkoman je, denimo, leta 2007, ob 50-letnici prisotnosti v Združenih državah Amerike, predstavil tudi različico z zlatim zamaškom ter delil priložnostne spominske stekleničke s podobami Miki Miške skupinam šolskih otrok, ki so obiskale njihovo tovarno.
Bridko razdejanje atomske bombe
Ekuanova oblikovalska kariera je vzniknila predvsem iz izkušnje z bridkim razdejanjem po atomski bombi. Ko se je kot 16-letni mladenič vračal s pomorske akademije proti domu, ga je med vožnjo z vlakom dohitela novica o jedrskem opustošenju na Hirošimi. »Soočen z ničem sem čutil veliko nostalgijo po človeški kulturi,« se je pozneje spominjal. »Potreboval sem nekaj, kar bi prijel, otipal in pogledal,« je dejal. »Prav takrat sem se odločil, da postanem stvaritelj reči.«
Atomska bomba je vzela življenje njegovi mlajši sestri, leto zatem je zaradi posledic radioaktivnega sevanja klonil še njegov oče, budistični menih. Da bi ga nasledil, se je kratek čas uril za budističnega meniha, toda kmalu se je odrekel meniški halji in se vpisal na nacionalno univerzo za lepe umetnosti in glasbo v Tokiu, kjer je tudi kolege spodbujal, naj svoje prizadevanje usmerijo v oblikovanje sodobnega japonskega življenjskega sloga. Vključil se je v program študentske izmenjave na umetniškem centru kalifornijskega kolidža za oblikovanje in tam leta 1955 tudi diplomiral.
Dve leti zatem je ustanovil svoj oblikovalski studio GK Industrial Design Associates, pozneje preimenovan v GK Design Group, ki je danes z 250 zaposlenimi ena največjih družb za svetovanje na področju oblikovanja na Japonskem.
Ekuan je pri oblikovanju upošteval načelo demokratizacije dobrin in lepote ter dostopnosti za vse. Njegove zamisli, med katere med drugim sodijo še motor Yamaha VMAS, hitri vlak, ki vozi po omrežju Šinkansen, ter vlaki Narita Expressa, avdiooprema in logotipi različnih znamk in podjetij, so sooblikovale mednarodne oblikovalske smernice.
Oblikovanje kot sredstvo za izboljšanje življenja
Oblikovanje je razumel kot sredstvo za izboljšanje življenja. »Zame je oblikovanje vedno pomenilo razveseljevati ljudi; razveseljevati z ustvarjanjem predmetov, ki prinašajo ugodje, primernost, funkcionalnost, estetiko in etiko. Veliko sem raziskoval in poizvedoval na terenu, da bi bolje razumel psihologijo človekovih potreb in odzivanja nanje,« je pred časom izjavil za časnik Japan Times.
Razliko med japonskim oblikovanjem in tistim, ki so ga sočasno ustvarjali njegovi stanovski kolegi na Zahodu, je pojasnjeval z razliko pri skrbi za druge. »Japonski oblikovalci običajno želijo upoštevati vse želje, ki bi jih uporabniki nekega izdelka utegnili imeti. K temu se nagibajo tudi proizvajalci, samo da bi dovolj dobro poskrbeli za uporabnika. Zato so japonski izdelki ponavadi opremljeni z dodatnimi funkcijami, ki jih morajo oblikovalci zapakirati v preprosto obliko, četudi jih ljudje zelo redko uporabijo,« je razložil tudi svojo vlogo.
Leta 1970 je stopil na čelo japonskega združenja industrijskih oblikovalcev, vse od leta 1971 pa se je vzpenjal tudi po funkcionarskih klinih v Mednarodnem svetu društev za industrijsko oblikovanje ICSID; med letoma 1975 in 1977 je bil tudi njegov predsednik, še lani pa je bil dejaven kot senator tega združenja.
Od leta 1998 je bil tudi predsednik humanitarne organizacije Design for the World, ki se trudi povezati poklicne oblikovalce z družbeno pomembnimi projekti po svetu. Tudi sam je bil prepričan, da je poglavitni namen industrijskega oblikovanja služiti ljudem, ne glede na to, ali so bogati ali revni. »Prav tako ne moremo zanikati pomembnosti trajnostnega razvoja in ohranjanja virov. Moramo videti mater naravo kot naš edini vir ter se do nje vesti spoštljivo,« je poudarjal.
Kenji Ekuan je prejel številne nagrade, med njimi leta 1979 veliko nagrado Colina Kinga Mednarodnega sveta društev za industrijsko oblikovanje (ICSID), leta 1997 je bil odlikovan z redom francoske vlade za zasluge v umetnosti (Officier de L'Ordre des Arts et des Lettres) in tri leta pozneje z japonskim redom vzhajajočega sonca, lani pa je za življenjske dosežke dobil še prestižno italijansko nagrado za industrijsko oblikovanje zlati kompas. Ob njenem prejetju je izjavil, da je zelo počaščen, ponosen in hvaležen, saj ta pomembna nagrada kaže, da so prepoznali njegovo vlogo pri vzpostavitvi oblikovanja kot profesije. •
