Tiskane izdaje
V podeželski idili v neposredni okolici Verone, natančneje v dvanajst kilometrov oddaljeni Valpolicelli, kjer se vinske trte zlagajo v terase, se bohoti razkošna vila Amistà, ki na prvi pogled tudi zaradi vhodnega špalirja in vodnjaka ter pripadajočega parka, v katerem bodo kmalu znova zacvetele glicinije in vrtnice, daje vtis historičnega domovanja. Toda pod njeno bledo rumeno fasado se skriva sodoben butični hotel s 60 sobami in suitami, ki je nedavno prejel svetovno nagrado za prestižni hotel (world luxury hotel awards) v kategoriji prestižnih letoviških vil v Italiji (Best Luxury Villa Resort Italy). A petzvezdnični hotel, ki deluje od leta 2005, je že pred desetletjem osvojil več pomembnih nagrad.
Stavbo iz 16. stoletja so tedaj popolnoma prenovili pod taktirko znanega italijanskega arhitekta in oblikovalca Alessandra Mendinija in njegovega manj znanega brata Francesca. Pri tem sta sodelovala tudi z drugimi oblikovalci in umetniki: Anno Gili, Brunom Gregorijem, Annaliso Margarini in Emanuelo Morra, Beatriz Millar. S pikolovsko izbranimi ikoničnimi kosi pohištva ne samo Alessandra (Mendinija), ampak tudi njegovih sodobnikov Rona Arada, Philippa Starcka, Marcela Wandersa, Ettoreja Sottsassa, Eera Saarinena in Eera Aarnia, ter mnogimi umetninami sta vilo spremenila v galerijo sodobne umetnosti in oblikovanja. Zato deluje kot nekakšna stalna umetniška razstava, ki je v stanju nenehnega razvoja, saj gosti pomembne sodobne umetnike in izpostavlja dela že pokojnih. V naboru 45 slavnih imen je med drugim najti tudi Damiena Hirsta, Toma Wesselmanna, Marino Abramović, Marca Quinna, Takašija Murakamija ...
Novo štetje od leta 2002
Ker sta se umetnost in unikatnost zalezli v vse kote, je vsaka soba unikatna. Navdušujejo pa tudi skupni prostori, kjer se zdi, da vse prekipeva od nekakšne živobarvne vznesenosti, ki jo simbolizirata velik pisan muranski lestenec v lobiju pa tudi DNK znane italijanske znamke Byblos, v portfoljo katere tudi v resnici spada.
Za znamko Byblos se je novo štetje začelo, ko sta jo leta 2002 kupila Dino in Lili Facchini, lastnika tekstilnega podjetja Swinger International Co., in jo znova oživila, k ustvarjanju okoli 100 milijonov evrov prometa na leto pa jo usmerjata tudi njuna sinova Mathias (kot izvršni direktor družbe Swinger International) in Manuel (kot umetniški direktor Byblosa). Toda za znamko je v resnici že 43 let živahnega življenja. Leta 1973 jo je ustanovila skupina oblikovalcev kot hčerinsko družbo Genny SpA italijanske družine Girombelli, ime pa so povzeli po slavnem hotelu Byblos v Saint Tropezu na francoski rivieri, kjer se je vse od izgradnje sredi 60. let prejšnjega stoletja zbirala svetovna družbena smetana. Znamka je hitro postala magnet za mnoge mlade oblikovalce z vsega sveta, med katerimi so bili Gianni Versace (1975–1976), Guy Paulin (1979–1982) in njegov pomočnik Christian Lacroix ter dvojec Alan Cleaver in Keith Varty, ki sta znamko močno zaznamovala med letoma 1981 in 1996, ko sta vpeljala mladosten slog sproščene informalnosti, ki se je zatekel k živahnim barvam. Byblos je v 80. letih postal samostojen, njihova ciljna skupina pa mladi med 20. in 30. letom, ki so iskali svež in mladosten videz. Imperij Byblos danes poleg moške in ženske kolekcije obsega tudi modne dodatke, parfume, kolekcijo očal, torb in čevljev, opremo in dodatke za dom pa tudi istoimenski klub z restavracijo v Milanu. A kot razglašajo, se Byblosova povezava z umetnostjo najbolj izraža prav v hotelu, ki v sebi skriva zgodovino, merjeno v stoletjih.
Sijaj se kaže tudi v parku
Osrednji del vile je bil zgrajen že v 15. stoletju na ruševinah rimske utrdbe, potem pa je nekakšni obrambni koči, ki je bila obdana z jarkom, prvo bolj dovršeno podobo vdahnil znan veronski arhitekt Michele Sanmicheli, ki se je opredelil za beneški slog (kot arhitekt Beneške republike je gradil tudi v Zadru in Šibeniku). Osrednji del hiše je povečal in dvignil, fasado pa razdelil na tri dele z zunanjim stopniščem. Pozneje sta bili dodani stranski stopnišči, s čimer je stavba postala podobna bolj slavnim Palladijevim vilam.
Potem ko se je v naslednjem obdobju zamenjalo nekaj lastnikov – drugo večjo prenovo so izpeljali v 18. stoletju –, je vilo leta 1850 prevzela plemiška družina Amistà iz Piemonta. Med drugo svetovno vojno so jo zajeli nemški vojaki, od konca vojne pa do konca 90. let pa je bila povsem zapuščena. Iz dolgega sna jo je zbudil šele Dino Facchini, ki ni vedel, kaj naj z njo naredi, a se je kljub njenemu slabemu stanju v hipu zaljubil vanjo. Pozneje se je odločil kupiti tudi pripadajoča kmečka poslopja. »Sprva sem jo nameraval pokloniti mojim trem otrokom, toda ti so imeli zelo drugačne potrebe, zato smo se odločili, da v njej s prenovo združimo vse svoje strasti in ji povrnemo prvotni sijaj,« je dejal.
Njen sijaj se kaže tudi v parku, ki se razprostira na 20.000 kvadratnih metrih in je dovršeno podobo dobil z veščo roko znanega italijanskega krajinskega arhitekta Gianfranca Paghere. Ta je namreč poskrbel, da so mnoga stoletna drevesa in druge rastline zaščitili in primerno obrezali. Pri oblikovanju parka je sledil tradiciji italijanskih vrtov poznega 18. stoletja, navdahnila pa ga je predvsem igra arhitektonskega plastenja. Goste do vhoda pripelje tlakovana pot iz belega kamna, ki jo uokvirjata dva niza cvetličnih korit, izdelanih po starih risbah, tik pred vhodom pa prišleke z vodometom pozdravi še fontana iz rdečega veronskega marmorja. Razkošje tega butičnega hotela, v katerem tako zelo naravno sobivata staro in sodobno, pa zaokrožujeta zunanji in notranji bazen s centrom dobrega počutja, fitnesom in vinsko kletjo iz 15. stoletja. Tudi brez omamnih učinkov žlahtne kapljice pa se vse skupaj zdi kot svojevrstna počitniška nebesa. •
