Pojdi nazaj in igraj

Je vrstnica Serene Williams in Rogerja Federerja, a se zdi, kot da pripada neki drugi, prejšnji teniški eri. Svoje je pač dosegla že do rosnega 22. leta, osvojila pet naslovov na najprestižnejših turnirjih, zasedala prvo mesto na svetovni lestvici. A tako hitro, kot je prišla, je tudi odšla. In se vračala. Pri 35 letih ima za seboj že dve upokojitvi. In dolgo, pestro kariero, polno presenetljivih zmag pa tudi (osebnih) porazov. Zasičena s slavo, (ne)uspehi in športno rutino s tenisom ni več mogla živeti, a tudi brez njega ne. Vse njeno življenje je bilo doslej kot teniška igra, žogica se je ves čas vračala k njej, ne glede na to, kako močno je odbijala. A kot veteranka je v njej znova našla iskrico, spet zablestela kot v starih časih, četudi le v dvojicah. Letošnje leto je končala s svežim naslovom z zaključnega turnirja WTA v Singapurju (osvojila ga je po 15 letih, tokrat v paru z Indijko Sanio Mirza), s še petimi zmagami na turnirjih za veliki slam, z okroglimi 50 turnirskimi zmagami in znova tudi na vrhu svetovne lestvice.

Ko je tako široko nasmejana, le da manj nedolžnih in okroglih lic, vitkejše postave in zrelejših potez, držala ta prestižni pokal, je spomnila na čase svojih senzacionalnih zmag in podvigov, ki jih je nizala vse od rane mladosti. Pravzaprav kot otrok nikdar ni poznala drugega kot tenis, takšno usodo sta ji ob rojstvu v Košicah na Slovaškem določila starša Melanie in Karol Hingis, oba nekdanja uspešna teniška igralca. Poimenovala sta jo po Martini Navratilovi, v naslednjih letih pa je zlasti mati naredila vse, da je šla njena hči v resnici po stopinjah slavne šampionke. Pri štirih letih je mala Martina že začela nastopati na turnirjih, pri šestih premagovala odrasle nasprotnike. Pri osmih se je družina ločila, Melanie je hčer z visokimi ambicijami in načrti odpeljala v Švico, v povsem novo okolje, kjer se je lahko še tesneje povezala z loparjem in žogicami. Pri komaj 12 letih je kot najmlajša v zgodovini osvojila mladinski grand slam v Parizu in podpisala pogodbo z opremljevalcem Sergiem Tacchinijem. Kot 14-letna rekorderka je že dobila tudi prvi dvoboj na OP Avstralije, dve leti pozneje je zmagala. In tako naprej.

Če bi v tem ritmu vztrajala še nekaj let, bi bila danes gotovo v vrhu igralk z največ trofejami, toda bliskoviti prodor med najboljše je terjal svoj davek. Telo ji ni moglo več slediti, začele so se poškodbe, prav tako glava ne. Otroštvo in mladost je preživela na igrišču, ob strogi in zahtevni materi, v soju žarometov, ob nenehnih naporih in pritiskih. Kot najstnica jim ni bila vedno kos, pogosto je dvignila prah z ne prav diplomatskimi izjavami o tekmicah in tako pri njih izgubila veliko točk. Prav tako pri navijačih. Kaj bi danes svetovala 14-letni sebi? »Morda, naj bom bolj sebična, naj bolj gledam nase. Ves čas potuješ in pri tem je težko poskrbeti za zasebno življenje, vzdrževati zvezo. Za moške je vse to lažje, dekleta jih spremljajo in to je to. Sama sem sprejemala preveč kompromisov, to je edino, kar obžalujem. Sicer pa te na ravnanje z mediji nihče ne more pripraviti, če si star 14 let. Vem, da sem se pogosto nerodno izražala. Kot najstnica sem dobila nekaj lekcij, a po drugi strani sem z neposrednimi odgovori vedno povedala to, kar sem mislila. To mi je dajalo posebno iskrico, takšna pač sem,« se je spominjala.

Tako mlado so jo pogosto zanimale tudi druge stvari, že kmalu je vzljubila konje, veliko je smučala in dejala, da je tedaj njena osredotočenost na tenis začela popuščati, da ni bila vedno z glavo na igrišču. Toda odločna in tekmovalna je ves čas rinila naprej. »Ko si postavim neki cilj, sem zelo nepotrpežljiva. Vedno hočem zmagati, poraze sovražim. Tudi v vsaki novi stvari, ki jo poskusim, hočem biti najboljša,« je priznala o svojem temperamentnem značaju, zaradi katerega je bilo pestro tudi njeno zasebno življenje. Kar nekaj propadlih ljubezenskih zvez je za njo, nazadnje burna ločitev od francoskega jahača Thibaulta Hutina. Tudi z mamo, pravi, se danes razumeta bolje kot v preteklosti. »Uboga mama. Zdaj vidim, koliko potrpljenja moraš imeti kot trener, motivirati igralca. Mama mi je bila trenerka in prijateljica hkrati. Tudi danes se vedno obrnem nanjo za kakšen nasvet, veliko več izkušenj ima kot jaz,« je dejala tudi o svojih trenerskih izkušnjah, v zadnjih letih je, denimo, delala z Aleksandro Pavljučenkovo pa s Sabine Lisicki ...

Preden so jo je naposled spet premamili dvoboji. Po prvem slovesu leta 2002 se je vrnila med najboljše igralke sveta (povzpela se je do šestega mesta na lestvici), po drugem leta 2007, ko ji je zaradi pozitivnega dopinškega testa sledila dveletna prepoved nastopanja (imena ji ni uspelo oprati, vseeno pa so se zaradi njenega primera spremenila nekatera pravila Mednarodne teniške zveze), se drži le dvojic. »Vem, da je to lažje zame, nastopati med posameznicami bi bilo telesno preveč naporno. Nisem več novinka, stara sem 35 let, regeneracija je zame precej daljša. Nisem več pripravljena na take napore,« je povedala od letos tudi članica hrama slavnih in dodala, da je njen urnik že tako dovolj natrpan. Igra v ženskih in mešanih dvojicah (z Indijcem Leanderjem Paesom sta letos osvojila kar tri grand slame), posveča se tudi trenerstvu in svoji liniji oblačil. »V tem trenutku ne bi zamenjala svojega življenja. Res sem srečna, da so se stvari tako razpletle. Lahko potujem, zdrava sem, uspešna in preprosto srečna. Moja partnerka na igrišču Sania me na to ves čas opominja, prav tako starši. Če jim kdaj potožim, da sem utrujena od napornega ritma, mi vedno rečejo: 'Si želiš biti doma? Kar spomni se, kako si se počutila, ko nisi igrala! Pojdi in igraj!'« •