Dekor v sodobni arhitekturi

Mark Foster Gage, arhitekt iz New Yorka, predstavlja digitalno podobo 102-nadstropnega, z gotskimi elementi okrašenega nebotičnika na Manhattnu, ki je njegov, za zdaj sicer zgolj virtualni, odgovor na obstoječo sliko dolgočasnih in oblikovno revnih visokih stavb v velemestu. Gage prisega na dekorativnost, ki je v sodobni, minimalistično naravnani arhitekturi prej izjema kot pravilo. Vtis ima, da arhitekturo zadnja leta zaznamuje nekakšna tišina – hiša je hiši enaka, arhitekti tekmujejo, kdo bo zgradil najvišjo stolpnico, to pa je tudi vse. Sprašuje se, zakaj je nekoč dominantno stavbno okrasje, ki je zaznamovalo podobo starih mest po Evropi, ki danes veljajo za spomeniško zaščiteno arhitekturo, izginilo iz sodobnega gradbeništva.

Arhitekturi današnjega časa, vsaj pri visokih stolpnicah, manjka izvirnosti, je prepričan Gage, in to bi rad popravil. Vznemirja ga dejstvo, da je sodobna arhitektura tako enoznačna in brez domišljije, stolpnice so z vseh strani videti enako, kar ponuja malo arhitekturnega vznemirjenja. Svoj idejni projekt je postavil na 57. ulico med druge konvencionalne nebotičnike, upajoč, da bo kdo opazil, da New York nujno potrebuje gotski obrazni lifting, oziroma obratno, na tako rekoč povsem zglajeni koži njujorških visokih stavb je treba narisati nekaj gubic in kakšno lepotno (črno) piko.

Ljubkovalno ga je poimenoval »kaleši« (kaleši je kalova žena, to je lik iz fantazijskega romana Igra prestolov). Kaleši bo imela razkošne balkone, kar je nenavadno za visoko stolpnico, ti pa bodo podprti s klesanimi kamnitimi krili, kar bi lahko spominjalo na estetiko gotskih katedral. Te so primerljiva arhitekturna oblika, podobno kot današnji nebotičniki so vrhove stegovale proti nebu že pred 500 leti. V nasprotju z današnjimi visokimi stavbami se je katedralam iz srednjega veka na poti navzgor še kaj zgodilo, to, kar imamo priložnost izkusiti danes, pa je bolj kot ne dolgčas. »Oblikovalci bi morali razmišljati o podrobnostih, denimo o tem, da bi vsako nadstropje zasnovali drugače, in ne da po liniji najmanjšega odpora po celotni višini stavbe potegnejo ravno črto,« je kritičen Gage, ki investitorjem ponuja izrazito kiparsko nebotičniško alternativo.

Namenjen bo stanovanjski rabi. V 64. nadstropju je Gage predvidel »nebeško« kavarno, restavracijo in plesno dvorano v dveh nadstropjih. Pri načrtovanju nove stolpnice je izbral kiparski pristop – vsako nadstropje naj bi imelo drugače izklesano podobo, česar v New Yorku tako rekoč ni. V arhitekturno podobo njujorškega neba bi namreč rad vnesel več elementov krajine in dinamiko. Nenavadna vizualna podoba nebotičnika, ki jo predlaga, je nastala kot posledica recikliranja neuporabljenih digitalnih arhitekturnih zapisov. »Nismo iskali simbolnih pomenov ali zgodbe, temveč smo zgolj zložili zanimive detajle v novo celoto. Merilo ni bilo iskanje arhitekture, ki bi imela kaj povedati, zanimala nas je predvsem estetika okraševanja, ki je v sodobni arhitekturi spregledana,« na svoji spletni strani pojasnjuje Gage.

Pravzaprav je šlo za drzen poskus odkriti nekaj novega v arhitekturi, preveriti, ali bi se prijelo. Gre za drugačno razmišljanje o kompleksnosti oblike v arhitekturi. Sodobni človek je obremenjen z minimalizmom v oblikovanju, ko vsak nepotreben detajl pomeni trošenje sredstev, energije ali prostora, zato so okraski odveč. Če arhitekt išče nekaj »več«, ga imata stroka in javnost takoj na sumu, da poskuša z materijo nekaj povedati, da ti okraski niso sami sebi namen, temveč nekaj pomembnega poosebljajo, utelešajo ... Da bi bilo okraševanje v arhitekturi sprejemljivo, ga je treba upravičiti z nekakšnimi »višjimi cilji«, da bi ga uporabljali zgolj zaradi uživanja v obliki, pa se zdi skoraj bogokletno in potratno.

Pri okrašeni stavbi se zgodba tako ali tako razvije sama po sebi, ljudje hitro začno napletati in razmišljati, zakaj je nekaj tako, kot je. Nekaterim obiskovalcem Gageeve spletne strani se je zdelo, da bi arhitekturni slog čudaškega nebotičnika lahko poimenovali punkerski art deco, drugi so menili, da bi to digitalno projekcijo lahko podpisal Michaelangelo. Lahko bi šlo tudi za scenografijo kakšnega novega nadaljevanja filmske uspešnice Izganjalci duhov iz osemdesetih prejšnjega stoletja ali morda za novo filmsko podobo dežele Mordor iz Tolkienove mitologije ali zgolj za arhitekturno simboliko ameriškega orla. »Zanimivo je poslušati, kaj si ljudje predstavljajo ob ne povsem jasni podobi, če jim to dopustimo,« prvi Gage. Seveda pa je treba upoštevati tudi njihovo kritičnost – ker bi bil Gageev nebotičnik zelo visok, je pričakovati, da bi se ljudje pritoževali, da jim kvari razgled na Centralni park, kar se dogaja.

»Najbolj privlačne se mi zdijo stavbe, ki ne povedo vsega naravnost, ki vzbujajo radovednost,« pravi arhitekt. Ljudje so pozabili, da je arhitektura lahko tudi raznolika, drugačna, bogatejša, predvsem pa nekaj drugega od visokih steklenih škatel, ki jih New York poln. Pričakuje, da se bo v prihodnjih letih trend obrnil v prid bolj zanimivi arhitekturi. Preseneča ga, koliko arhitektov je prepričanih, da je škatla, ki so ji nadeli nekakšen ovoj in morebiti odsekali katerega od vogalov za vhod, arhitektura. Občuduje arhitekte, ki razmišljajo drugače, kot so Frank Gehry, Greg Lynn, Zaha Hadid, Peter Eisenman, Richard Rogers ...

Skulpturni okraski na fasadi so mešanica gotskih elementov z vampirskimi gargojli na čelu in futuristične estetike strojev iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Z materiali Gage ne bi rad skoparil, za dekoracijo na fasadi je predvidel tudi bron in medenino. Prepričan je, da so ljudje utrujeni od starih form, da si želijo nekaj novega oziroma sodobno reinterpretacijo starega. Arhitekti morajo še zlasti imeti oči odprte za novosti ali pa pokazati nekaj starega v novi embalaži. »Visoke škatle, ovite v steklo in jeklo, so dediščina 20. stoletja, ljudi pa zanima, ali ima 21. stoletje ponuditi kaj drugega,« pravi Gage, ki sicer predava arhitekturo na arhitekturnem oddelku univerze Yale. Računalniki in robotski sistemi ponujajo arhitektom dostop do kompleksnih oblik in množice lepih in posebnih detajlov, ki jih je treba le še preliti v prakso. •