Pol stoletja muzeja moderne umetnosti fundacije Maeght na francoski rivieri

»Svoje življenje sem razdelil na poglavja, ki se imenujejo po različnih mestih, kjer sem bival in deloval: Barcelona, Pariz, New York in Boston. To je bilo nomadsko življenje s preveč spremembami, v katerem pa ni bilo dolgočasnih trenutkov.« V Sertovem francoskem poglavju je tudi podpoglavje, ki se imenuje Saint-Paul de Vence v južni Franciji, le 27 kilometrov oddaljen od elitnega Cannesa, oziroma muzej moderne umetnosti, ki predstavlja eno njegovih najbolj slikovitih del. Muzej fundacije Maeght, ki sta jo ustanovila in v celoti financirala zbiratelja Marguerite in Aimé Maeght, je v čudovitem naravnem okolju in hrani eno izmed najbolj zanimivih in izjemnih umetniških zbirk v Evropi. Ustanovljen je bil julija 1964 in letos slavi prvih 50 let.

Vsako leto muzej fundacije na Azurni obali obišče več kot 200.000 ljudi. Med deli, ki jih muzej hrani, so slike, risbe in grafike moderne umetnosti 20. stoletja, katerih avtorji so Miró, Bonnard, Braque, Calder, Chagall, Chillida, Giacometti, Léger, Ubac, ter skulpture kiparjev, kot so Adami, Calzolari, Caro, Del Re, Dietman, Kelly, Mitchell, Monory, Oh Sufan, Takis, Tàpies ... Fundacija Maeght svoja dela posoja tudi drugim muzejem in galerijam po svetu – od včeraj so v Umetniškem paviljonu v Zagrebu na ogled dela Joana Mirója, umetnika, ki je poleg Picassa najbolj zaznamoval 20. stoletje.

Poslopje fundacije Maeght v Saint-Paul de Venceu je načrtoval španski arhitekt in urbanist Josep Lluís Sert i López (1902–1983). Fundacija pa ni zgolj Sertovo delo, saj je arhitekt k sodelovanju povabil tudi druge umetnike. Tako je švicarski kipar Alberto Giacometti zasnoval t. i. Giacomettijevo dvorišče s svojim znamenitim hodečim možem s podaljšanimi udi v sredini, omeniti pa velja še Mirójev labirint kipov in keramike, mozaike in freske Marca Chagalla in Pierra Tal-Coata, vodnjak kiparja Pola Buryja in vitraž Georgesa Braqua. Vse to skupaj s Sertovo arhitekturo tvori izvirno umetniško delo.

Josep Lluís Sert je bil rojen v začetku 20. stoletja v Barceloni, v času, ki ga je zaznamoval eden najbolj kultnih arhitektov s preloma stoletja, Lópezov rojak Antoni Gaudí. Kot otrok je pokazal veliko zanimanje za dela svojega strica, slikarja Josepa Marie Serta (njegove freske krasijo avlo Rockefellerjevega centra v New Yorku), in seveda Gaudíja. Študiral je arhitekturo na univerzi Escola Superior d'Arquitectura v Barceloni, kjer je leta 1929 odprl svoj arhitekturni biro. Še istega leta se je preselil v Pariz, kamor ga je povabil znameniti Le Corbusier, da bi leto dni delal v njegovem biroju kot pomočnik, vendar brez plačila. Sert se je uveljavil kot eden najuspešnejših učencev in naslednikov Le Corbusiera, ki mu je uspelo vzpostaviti lasten slog, pri čemer se je zlasti opiral na svojo mediteransko dušo in nadrealistični katalonski pedigre.

V tridesetih letih je soustanovil skupino GATCPAC (Grup d'Artistes i Tècnics Catalans per al Progrés de l'Arquitectura Contemporània), združenje katalonskih arhitektov in inženirjev, katerih osnovni cilj je bil prispevati k napredku moderne arhitekture. Skupini so se pozneje pridružili še arhitekti iz drugih španskih pokrajin, zato so se preimenovali v GATEPAC (Grupo de Artistas y Técnicos Españoles para el Progreso de l'Arquitectura Contemporánea), ki je nazadnje postal španska veja mednarodnega kongresa moderne arhitekture (CIAM – Congrès International d'Architecture Moderne). Sert je pozneje (v letih 1947–56) postal predsednik omenjene organizacije.

Ko je v letih 1937 do 1939 živel v Parizu, je načrtoval španski paviljon na svetovni razstavi leta 1937 v Parizu. Postavili so ga nasproti nacističnega nemškega paviljona, in to leto dni po nemškem bombardiranju baskovskega mesta Guernica in v času trajanja španske državljanske vojne. Za umetniški del projekta je Sert k sodelovanju povabil svoje prijatelje – paviljon so z umetninami opremili Pablo Picasso, Joan Miró in Alexander Calder. Picassov prispevek je bila znamenita slika Guernica, ki je predstavljala umetniški odgovor na nemško bombardiranje tega mesta in je postala osrednja atrakcija paviljona. Po kolapsu španske vlade leta 1939, ko se je začela dolgoletna diktatura generala Franca, je bil Sert prisiljen zapustiti domovino in oditi čez lužo v Ameriko, kjer je živel skoraj 40 let. Tu se je dobro znašel in se uveljavil kot eden najbolj plodovitih arhitektov v predvojni in povojni Ameriki.

Leta 1952 je podpisal pogodbo za enoletni profesorski angažma na univerzi Yale, vendar je že naslednje leto postal dekan oddelka za oblikovanje na univerzi Harvard (1953–1969). To je bilo njegovo zelo plodno in uspešno obdobje, ki se meri predvsem s tem, da mu je uspelo na Harvard pripeljati umetnost. Pod njegovim vodstvom so na tej šoli kot prvi v svetu vzpostavili diplomski študij urbanizma. Sert je programsko združil arhitekturo, krajinarstvo in urbanizem, ker je menil, da so to soodvisna področja. Učil je mnoge pozneje v svetu vodilne arhitekte.

Leta 1955 je ustanovil biro v Cambridgeu v Massachusettsu. Biro Sert, Jackson & Associates je načrtoval veliko odmevnih projektov, med njimi je bila tudi umetniška fundacija Maeght na francoski Azurni obali (1959–64), Mirójeva fundacija v Barceloni (1975), vrsta poslopij v okviru harvardske univerze (center Holyoke 1958–65, središče znanosti 1969–72, stanovanjsko apartmajsko naselje Peabody za poročene študente 1962–64 in središče za študij svetovnih religij na oddelku za teologijo). Poleg harvardskega kompleksa je biro načrtoval tudi kompleks univerze v Bostonu (pravno fakulteto, poslopje zveze študentov in osrednjo knjižnico). Njegova moderna arhitektura je veliko prispevala k razvoju arhitekture v Ameriki nasploh. Leta 1980 je prejel zlato medaljo ameriškega inštituta arhitektov, ki pomeni najvišje priznanje stroke, ki ga lahko prejme arhitekt v Ameriki.

Leta 1961 je Sert v Ameriko pripeljal svojega slavnega mentorja Le Corbusiera, da bi v Cambridgeu zgradil svoj edini ameriški projekt – center za vizualne umetnosti na Harvardu z galerijo, ki v Sertovo čast nosi njegovo ime. Vendar Sert ni znan zgolj po svojih univerzitetnih projektih v Ameriki; rad je načrtoval tudi manj kompleksne arhitekture, kot so atelje slikarja Joana Mirója na Palmi de Mallorci ali hiša slikarja Georgesa Braqua v Saint-Paul-de-Vence – prav na podlagi slednjega so ga povabili, da načrtuje tako fundacijo Maeght v tem čudovitem mestu kot Mirójev muzej. Obe arhitekturi predstavljata živahni in nenavadni mozaični sestavljanki iz betona, kamna in opeke. Sert je imel pri načrtovanju v mislih predvsem okus in vonj mediteranske kulture ter tradicionalne gradnje na tem območju, vse skupaj pa je nekoliko pomešal s čistim in ostrim jezikom modernizma. V njegovem načrtovanju fundacije ni šlo zgolj za konvencionalno arhitekturo, temveč predvsem za raziskovanje moderne umetnosti v živem dialogu s preteklostjo.