Polet brez konca

Namesto čelade čepica ali zgolj veter v laseh, namesto smučarskih očal brezmejen, prodoren pogled, namesto dresov pleteni puloverji in hlače, ki jih je po meri sešil krojač. Takšen je bil pred več kot osmimi desetletji videti smučarski skakalec v planiški smučini. Po odskoku je roke iztegnil visoko v zrak, naprej proti dnu skakalnice. Razvoj opreme in skakalnega sloga je šel naprej in dosegel nove razsežnosti, v vsej planiški tradiciji pa je eno ostalo isto – prešerno navijaško razpoloženje v izteku.

Sredi 30. let prejšnjega stoletja se je pod Poncami začelo novo obdobje. To je bil tisti romantični čas, ko so junaki daljav začeli pisati novo poglavje v zgodovini smučarskih skokov – utirali so pot novi disciplini: poletom. Le da takrat še niso poznali tovrstnega poimenovanja.

Zgodba se je začela na prvi planiški velikanki, tedaj največji skakalnici na svetu, 80-metrski napravi, katere projektant je bil gradbeni tehnik in podjetnik Ivan Rožman. Pod pokroviteljstvom Josa Gorca se je pozneje njene prve povečave lotil inženir Stanko Bloudek. Ravnal se je po svojih pogledih in teoretičnih predvidevanjih, bil je prepričan, da prihodnost skokov sega daleč prek magične meje 100 m, razkriva knjiga Na krilih smučarskih letalcev.

Na mednarodni tekmi marca 1935 so prireditelji v Planico vabili na ogled rekordnega poleta čez 100 m. A zaradi poznega prihoda vlakov se je prireditev zavlekla, sonce je zmehčalo skakalnico in smučina je bila prepočasna za magično daljavo, pripoveduje zapis v knjigi. Prav s te prireditve, na kateri se je zbralo 10.000 gledalcev, izvira mnenje, da so Planici športne dosežke dolga leta v prihodnost krivično zavidali vsi, predvsem smučarski izumitelji Norvežani. Ti so imeli vpliv na Mednarodno smučarsko zvezo (FIS), ki ni bila naklonjena dolgim daljavam; prireditev je najprej celo prepovedala. Norveška zveza je zavirala željo po magični stotici v Planici, svoje skakalne zvezdnike je obdržala doma, »vikingom« na tekmi ni dovolila nastopati.

Ob koncu istega leta sta Bloudek in stavbenik Ivan Bricelj začela novo povečavo skakalnice. Bloudek in Gorec sta namreč poudarjala, da je treba narediti varnejšo in trajnejšo napravo. Z ustanovitvijo Združenja smučarjev Planica, ki je povezovalo vplivne športne, turistične, politične in vojaške osebnosti, so učinkovito pridobivali denarna sredstva za uresničevanje planiške ideje. Naprava s kritično točko 106 m je bila končana v začetku marca 1936, pripravljena za želeno rekordno stotico.

Norveška zveza je svojim skakalcem v Planici spet prepovedala nastopati, a se nato omehčala, vendar z nemogočimi zahtevami – češ da noben njen tekmovalec ne sme skočiti čez 80 m. FIS je namreč velikost skakalnic omejila, spodbujala je običajno skakanje, lova na rekorde ni podpirala. »Vikingi« so bili prepričani, da so edini, ki so sposobni poleteti čez 100 m, in se nastopu odpovedali. A so se motili. V prvi plan je stopil 18-letni Avstrijec Sepp Bradl. Po zmagi na tekmi je na popoldanski ekshibiciji pred 15.000 navijači kot prvi človek preskočil stotico. Pristal je pri 101,5 metra. Planica je kipela od ponosa. »To je bil eden izmed prvih 'naj' dni Planice, rojstvo smučarskih poletov in začetek dolgotrajnega boja za njihovo priznanje,« je Delov novinar Henrik Übeleis zapisal v članku, v katerem je obujal spomine konec 70. let prejšnjega stoletja.

Takole so Bradlov zgodovinski skok pospremili v Jutru: »V rdečem puloverju švigne kakor podlasica po strmini, s počepi poveča brzino, kakor krogla iz topa švigne z mosta, da smo skoraj v strahu, divno zaplava nad strmino, v krasnem predklonu in mogočno krili z rokami. Zdi se nam, da skoka ne bo konec, naposled obstane in gladko izvozi. Vsi slutimo, vemo ali vidimo, da je okrog 100 m, in zvočnik nam potrdi, da je 101,5 m. Val razburjenja in presenečenja na sodniškem stolpu, orkan navdušenja med publiko. Avstrijci se objemajo in poljubljajo od navdušenja. Imamo nov najdaljši skok na svetu! Planiška skakalnica je upravičila svoj sloves, da je prva in najboljša na svetu. Bradla napadejo fotografi, okrog 50 ali več se jih drenja okrog njega, in tudi filmski operaterji imajo mnogo dela.« Na Dunaju so pisali o pogumnem mladcu, ki je »po zraku poletel preko 100 m«.

Junak Bradl je žarel od sreče. »Občutek jadranja po zraku je bil veličasten, imel sem le eno željo: vedno tako leteti! Za stotinko sekunde sem bil odtrgan od resničnosti. Žvižgajoči vzgornik me je kmalu vrnil v resničnost ... Polet se je zdel brez konca. Nenadoma se mi je doskočišče bliskovito približalo ... Tako sem pristal v zanesljivem telemarku. V istem trenutku sem zaznal glasne vzklike gledalcev ...« je Avstrijec v spominih v svoji knjigi opisal prvi zgodovinski skok čez 100 m.

Na eni strani nadzemeljski dosežek, na drugi naelektreno ozračje zaradi norveškega bojkota tekme. FIS je protestirala, zmotila jih je tudi razpisana nagrada za najdaljši skok, odredila je zaporo planiške velikanke in prepovedala celo skoke za trening, razkriva knjiga Na krilih smučarskih letalcev: »Bilo je očitno, da tedaj edini skakalni velesili, ki je imela odločilen vpliv tudi na FIS, ni bilo prav, da so se na sceni pojavili drugi igralci z zelo smelimi idejami in vizijami. Pri tem pa norveška zveza in FIS nista ravnali dosledno.« Sočasno s planiško tekmo leta 1936 so namreč Norvežani priredili skoke na velikih napravah v Reni in Narekollnu, razkriva knjiga. Čeprav je FIS omejevala skakalnice, so na severu Evrope zabeležili celo stotico s padcem. V vseh primerih (Ponte di Legno, Garmisch, Vikersund) so skakali dlje, kot so to zahtevali od Planice. Po svetu o teh skakalnicah niso vedeli ničesar, Josu Gorcu je osnovne podatke zaupal norveški skakalec Sigmund Ruud.

Gorec je skoke na velikih napravah poimenoval smučarski poleti. Predlog o ločnici med skoki in poleti so posredovali FIS za kongres leta 1937, na katerem so umaknili zaporo v Planici, leto pozneje pa dosegli, da je FIS privolila v študijske polete. Zanimivo – inženir Stanko Bloudek je verjel, da bo nekega dne mogoče na smučeh pristati pri 150 m. Njegove napovedi so v tistem obdobju veljale za utopične, a so se uresničile osem let po njegovi smrti. In tudi njegove sanje so postale resničnost. Tudi tedaj, ko je svetovni rekord dosegel to utopično daljavo, ni nihče slutil, da se bo ta znamka v prihodnosti povečala še za stotico – za celo Bradlovo magično stotico, s katero so se zgodovinski premiki sploh začeli. •