Tiskane izdaje
Z odprtjem 4. arhitekturnega trienala v Lizboni, ki bo trajal vse do 11. decembra, je portugalska prestolnica bogatejša za novo arhitekturno pridobitev – Muzej umetnosti, arhitekture in tehnologije (MAAT), ki naj bi revitaliziral jugozahodni zgodovinski predel mesta Bélem ob reki Tejo.
Nov muzejski kompleks, pod katerega se je podpisal britanski biro AL_A pod vodstvom arhitektke Amande Levete, so si zamislili kot sožitje nove stavbe organske oblike in tamkajšnje staroselke, nekdanje termoelektrarne Central Tejo, zaradi česar ga mnogi primerjajo s slavno londonsko galerijo Tate Modern.
Central Tejo je Lizbono zaznamovala že v začetku 20. stoletja, saj so ob njeni pomoči luči zasvetile ne samo v mestu, ampak tudi širše v regiji, zato šteje za pomembno dediščino tako z arhitekturnega kot tudi zgodovinskega in družbenega vidika. Uradno so jo zaprli leta 1975, enajst let zatem pa so jo razglasili kot javno dobro in jo leta 1990 spremenili v muzej elektrike in kulturni center sodobne umetnosti. Tudi po prenovi v njej še vedno ostaja na ogled njena stalna zbirka oziroma ohranjeni stroji in tehnologija kot edinstven primerek industrijske dediščine.
Pretakanje javnega prostora
Če je to morala ostati tudi stara zgradba sama, pa so se arhitekti ustvarjalni svobodi v polni meri lahko prepustili pri snovanju nove stavbe. Ta ne skuša le znova vzpostaviti zgodovinske povezanosti med mestom in vodo, med drugim s stopnicami, ki se spuščajo vse do reke, in s fasado iz 15.000 tridimenzionalnih keramičnih ploščic, v katerih se poleg vodne gladine zrcali tudi nenehno spreminjajoče se nebo. Nova zgradba je tudi svojevrstno sprehajališče in srečevališče, saj obiskovalcem omogoča, da se sprehodijo po njej, pod njo in tudi skozi njo ter se od tod razgledajo proti reki, dvižnemu mostu 25. aprila in mestni znamenitosti, velikemu Jezusovemu kipu. Od marca prihodnje leto se bo s strehe muzeja mogoče do mesta sprehoditi po elegantnem mostu, prav tako po načrtih biroja AL_A, napovedujejo pa tudi odprtje restavracije in ureditev parka, kakršnega so si za to obrečno okolje zamislili v biroju krajinskega arhitekta srbsko-libanonskih korenin Vladimirja Djurovica, ki ustvarja po vsem svetu.
Po besedah enega od štirih direktorjev biroja AL_A Maxa Arroceta, ki je bedel nad oblikovalskim vidikom muzeja, sta se v idejni zasnovi MAAT izkristalizirali dve zamisli: želeli so odgovoriti na orientacijo in lokacijo ter hkrati ustvariti čim bolj javno stavbo, kar je bila tudi želja naročnika. »Z arhitekturnega vidika nikoli nismo hoteli tekmovati z nekdanjo elektrarno, zato smo novo stavbo načrtovali nižjo in pri njej uporabili tudi povsem drugačen izrazni jezik. Njena organska oblika se nanaša na topografske značilnosti lokacije in tudi na koncept pretakanja javnega prostora iz zunanjosti v notranjost in obratno,« je Arrocet povedal v pogovoru za spletni portal Design Boom. Dodal je, da upajo, da bodo ta prostor, ki bo poslej povezan z mestom, posvojili in se sem zgrinjali tako domačini kot turisti.
Lokacija se je arhitektom pokazala kot edinstvena že med prvim ogledom pred šestimi leti. Bil je november in sonce je zahajalo, reka se je obarvala oranžno, pravzaprav zlato, zaradi česar so v hipu spoznali, da stojijo na mestu, kjer se zaradi vetra in valovanja vselej spreminjata nebo in reka. Prav to nenehno spreminjajočo se naravo kraja so želeli ujeti tudi v svoji arhitekturni rešitvi in se z njo poigrati, kot najprimernejše »zrcalo« pa so se ponujale ploščice, ki imajo na Portugalskem dolgo in bogato tradicijo. Ker na obrežju reke Tejo vladajo zelo različne vremenske razmere, je bilo treba razviti prav posebne, česar so se lotili v sodelovanju z družinskim podjetjem Cumella iz Barcelone v Španiji, ki slovi po tem, da je sodelovalo z najbolj znanim katalonskim arhitektom Antoniem Gaudíjem, pozneje pa tudi pri obnovi njegove arhitekture. Tokrat so se ubadali z bolj kot ne tehničnimi vprašanji: od tega, katera glina bi bila najprimernejša, do tega, pri kateri temperaturi jo je treba žgati, do končne rešitve pa so prišli šele po skoraj štirih letih. Po zaslugi ploščic kremaste bež barve se sončna svetloba od vodne gladine odbija tudi v notranjost glavne galerije, zaradi svetleče se luskaste »kože« pa se spreminja tudi podoba same stavbe, v kateri domujejo štiri galerije.
Le za umetnike velikega formata
Glavna sega 70 metrov v dolžino in 40 metrov v širino in v sredini nima podpornih stebrov, vanjo pa se odpira pogled takoj po vstopu v muzej. Težavna je bila zlasti njena izvedba, a so se zanjo odločili iz več vzrokov, pojasnjujejo arhitekti; tako zaradi njene zanimive oblike kot zato, ker za dostopanje omogoča dolgo klančino, pa tudi, ker je elipsasta oblika zelo trdna, kar je bila na tem potresnem območju pomembna vrlina. Da bi bila osvetlitev razstavljenega kar najbolj prilagodljiva, so se odločili za tako imenovani tehnični strop, s kakršnim se ponašajo gledališča. Po prepričanju direktorja MAAT Pedra Gadanha, portugalskega arhitekta, profesorja in pisatelja, ki je delal kot kustos v slavnem newyorškem muzeju MoMA, pa bodo temu osrednjemu razstavnemu prostoru kos le tisti umetniki, ki so dovolj tankočutni do prostora in so se že ukvarjali s postavitvami velikega formata. Zato v njem napoveduje postavitve mednarodno priznanih ustvarjalcev, za katere verjame, da bodo k ogledu pritegnili tudi številne tuje obiskovalce, ki ustvarjajo in povečujejo lizbonski turistični razcvet.
Gadanho je kraju samemu in stavbi prilagodil tudi program; razstave naj bi delovale komplementarno ter izkoriščale prednosti obeh stavb. Tudi staro poslopje elektrarne, ki obsega 1200 kvadratnih metrov, se deli v dve galeriji; v eni bo na ogled tradicionalno postavljena zbirka portugalske umetnosti od leta 1968, ki obsega mnogo slik, fotografij in predmetov, v drugi galeriji pa bodo gostili potujoče razstave. »Muzej je velika pridobitev za Lizbono, saj prebivalci v zadnjih petnajstih do dvajsetih letih niso videli mnogih razstav, ki so jih gostili v kakšnem drugem evropskem mestu. Že zdaj si lahko ogledajo razstavo muzeja Vitra in razstavo o zakoncih Eames iz Centra Barbican iz Londona. Nadaljevali bomo z razstavami, za katere menimo, da so pomembne tako s pedagoškega kot tudi ekonomskega vidika, saj si vsak Portugalec ne more privoščiti, da bi šel na razstavo v London. Muzej bo zadovoljil njihovo znanje o sodobni umetnosti in svetovno znanih imenih. Zato je bila za nas zelo pomembna izbira Dominique Gonzalez-Foerster, umetnice, znane po poseganju v prostor oziroma arhitekturo. To pa je tudi osrednja tema našega muzeja,« je svoja prepričanja in napovedi prav tako za Design Boom razgrnil direktor Pedro Gadanho. •
