Tiskane izdaje
Italijanske Firence veljajo za mesto, v katerem se kaj spremeni le vsakih petsto let. In letos je nastopil ta trenutek. Trg v središču mesta, Piazza della Signoria, pred znamenito mestno hišo Palazzo Vecchio je bogatejši za (nov) kip ameriškega umetnika Jeffa Koonsa. Delo z naslovom Hades in Perzefona je izdelano iz poliranega nerjavečega jekla, prevlečenega s pozlato, postavili pa so ga med uradno kopijo Michelangelovega Davida in kopijo Donatellove skulpture Judita in Holofern.
Da gre za izjemen dogodek, pove dejstvo, da je po skoraj pol stoletja prvič, da so na trg postavili novo originalno monumentalno kiparsko delo, ki v višino meri več kot tri metre, čeravno je v primeru Jeffa Koonsa pridevnik originalen treba jemati nekoliko z rezervo. Zadnja »nova« umetnina, ki so jo postavili na trg, je bil namreč leta 1534 Herkulov kip, ki ga je izdelal florentinski kipar Baccio Bandinelli.
Ameriškemu sodobnemu umetniku Jeffu Koonsu, ki ima v umetnosti varljiv sloves poustvarjalca pisanih balonov, saj je zaslovel z orjaškimi posnetki otroških igrač, je pripadla čast, da preseka s skoraj poltisočletnim spancem in Firence zbudi iz renesančnega opoja. Postavitev skulpture Hades in Perzefona sodi v sklop razstave Jeff Koons v Firencah, ta pa raziskuje odnos med brezčasno renesančno lepoto in sodobnim umetniškim izražanjem. Župan Dario Nardella, ki je umetniku ob tej priložnosti simbolično izročil ključe mesta, je povedal, so renesančni umetniki mesto zavzeli kot vihar, vendar ga spreminjajo in bogatijo tudi sodobniki. »Če nam uspe v mimoidočih zanetiti iskrico radovednosti, potem smo naredili nekaj dobrega za naše mesto.« Koonsova razstava je na ogled v dvorani lilij v mestni hiši Palazzo Vecchio, že omenjeni osrednji kos pa stoji pred palačo na Piazzi della Signoria.
Pozlačena Hades in Perzefona (Hades je bog podzemlja, Perzefona pa njegova žena, boginja podzemlja) z bleščanjem pritegujeta poglede na trgu Piazza della Signoria. Pozlata deluje po principu zrcalne krogle – lika iz podzemlja se zaradi nje svetlikata pri dnevni svetlobi, medtem ko bodo čez noč kip umetno osvetlili. S to dramatično pozo ustvarjata kričeče nasprotje z drugimi umetninami iz marmorja in brona, ki stojijo na trgu. Koons se tudi tokrat ni izneveril svoji tradiciji kopiranja; kip je v resnici odlitek, kopija antične umetnine slovitega italijanskega baročnega kiparja Berninija, enega največjih mojstrov v zgodovini kiparstva, ki je izvirno delo Ugrabitev Perzefone ustvaril v letih 1621 in 1622, star 23 let.
V množici Koonsovih odlitkov so to delo pred mestno hišo postavili tudi zato, ker se s tematiko navezuje na podoben kip italijanskega kiparja Giambologne Ugrabitev Sabink v nasproti stoječi pokriti loži Loggia dei Lanzi, na katerega se je pri obdelavi motiva oziral tudi sam Bernini. Na kipu je pokazal mojstrsko obvladovanje marmorja, kar se kaže zlasti v detajlih, kot je ugrez v marmorno kožo ob Hadovem prijemu nog Perzefone (original je del zbirke Galerije Borghese v Rimu). Pozlačeni kip po principu zrcalne krogle s slepečim svetlikanjem srka in slika prostor ter dogajanje v neposredni bližini. Had, bog podzemlja, in njegova bodoča žena Perzefona predstavljata senzualni dvojec, ožarjen s tipično baročno morfologijo, ki se s Hadovim oprijemom telesa Perzepone spoji v eno samo telo.
Koons pravi, da želi s prevratniškim posegom v klasična dela preusmeriti pozornost opazovalca in ustvariti popolno mojstrovino.
V mestni hiši je na ogled še ena Koonsova »umetnina« iz kolekcije Gazing Ball – kopija kipa pijanega satirja, znanega pod imenom Barberini Faun. To je delo neznanega umetnika iz helenističnega obdobja, katerega »original«, ki je lahko tudi zelo dobra rimska kopija, hranijo v münchenski Gliptoteki. Antičnega satira so našli v Rimu v trdnjavskem jarku, ki obdaja grajsko trdnjavo Sant’Angelo okrog leta 1624, štiri leta pozneje pa je postal del zbirke umetnin kardinala Francesca Barberinija. Delo je zelo verjetno restavriral sam Gian Lorenzo Bernini (1598–1680) ali kateri od njegovih pomočnikov. V začetku 19. stoletja je kip postal del Gliptoteke v Münchnu.
Koons se pri svojih kreacijah zanaša na zapeljivost odlitkov, narejenih iz tako zelo profanega materiala, kot je mavec, ki z brezmadežno in prečiščeno belino porcelana stremi k perfekciji. Serijo Gazing Ball sestavljajo mavčni odlitki slavnih del iz grško-rimskega obdobja in različni vsakdanji objekti, na Koonsov način »križani« z zrcalno kroglo iz modrega stekla, ki daje celotni kompoziciji avro skrivnostnosti. Koons je leta razmišljal o zrcalni krogli: »Hotel sem pokazati občutek za prostor, plemenitost in veselje, ki jih krogla simbolizira.« Z njo opozarja na transcendenco, na prehod iz sedanjosti v nesmrtnost, za kar si je izbral nesmrtna umetniška dela. Kroglo je položil nad Favnovo levo koleno, v njej se zrcali večno spreminjajoči se svet, ki obdaja umetnino. Okolje, v katero je delo postavljeno, z umestitvijo zrcalne krogle postane logično nadaljevanje oziroma del umetnine.
V zgodovini se je zrcalna krogla prvič pojavila v Benetkah v 13. stoletju, kjer so jo izdelali sloviti muranski mojstri stekla, za njeno priljubljenost pa je poskrbel bavarski kralj Ludvik drugi v 19. stoletju, ko je dal takšne krogle razstaviti v vrtu svoje palače. Krogla pa ponazarja filozofsko stremljenje (ang. gaze) k večnosti, h kateri nas vodijo čiste oblike in v njih materializirane naše ideje. Z zrcalno sliko, ki jo krogle ustvarjajo, simbolizirajo prostranost, obenem pa tudi minljivost življenja. Koonsova razstava v Firencah bo odprta vse do 28. decembra.
