Prvi heroji kozmosa

Na današnji dan pred šestdesetimi leti so objavili novico o Lajkini smrti. Sovjeti so v vesoljsko raketo posadili vsaj sto psičkov.

pet, 10.11.2017, 10:00

Ko je Jurij Gagarin na svoji svetovni turneji obiskal London in Manchester, se je na ulicah trlo ljudi. Vsi so hoteli videti moža, ki je aprila 1961 kot prvi Zemljan poletel v vesolje. Tedanji britanski premier Harold Macmillan nad tovrstnim navdušenjem rojakov ni bil presenečen. »Če bi Sovjeti k nam poslali psa, bi bilo ljudi na ulicah gotovo vsaj še dvakrat toliko …« je menda takrat malce zlobno siknil v svojem kabinetu.

Toda Harold Macmillan je imel kljub tovrstnemu črnemu humorju vendarle prav. Psička Lajka, ki jo je imel v mislih, je bila v svetu takrat v resnici vsaj tako slavna kot Jurij Gagarin. Prav Lajka je namreč kot prvo živo bitje, ki je poletelo v vesolje, utirala pot človeškim odpravam v Zemljino orbito. Brez Lajke ne bi bilo Gagarina. To je priznal tudi sam kozmonavt. Ko se je po zgodovinskem poletu aprila 1961 uspešno vrnil na Zemljo, naj bi namreč ves nasmejan dejal: »Pravzaprav ne vem več, kaj sem: prvi človek ali zadnji pes v vesolju …«

Mit že pred Gagarinom

Dejstvo je, da je Lajka postala mit že slaba štiri leta pred Jurijem Gagarinom. V vesolje je poletela 3. novembra 1957. In tam, žal, tudi ostala. Poginila je že nekaj ur po izstrelitvi Sputnika 2, toda tega takrat niso takoj priznali. Novica o njeni smrti je bila objavljena šele teden kasneje. Na današnji dan, 10. novembra, pred natanko šestimi desetletji. Sputnik 2 z mrtvo Lajko na krovu je kajpak ostal v vesolju. Okrog Zemlje se je vrtel vse do aprila 1958. Naš planet je obkrožil 2570-krat in nato zgorel v Zemljinem ozračju.

Lajka ni bila prva sovjetska psička, ki so jo posadili v vesoljsko raketo. »Takšnih poskusnih poletov je bilo pred Gagarinom veliko. Z vsaj sto psi, a povsem točnih podatkov o tem nima nihče, saj je bila to svojčas strogo varovana skrivnost. In mnogih dokumentov o tem ni več. Podrobnosti, tudi o poletu Lajke, so prišle na dan šele po razpadu Sovjetske zveze, za časa perestrojke. Toda mit o teh pogumnih štirinožcih je kljub razpadu države živel naprej. Lajka in vsi drugi njeni štirinožni prijatelji so ostali heroji kozmosa, čeprav nekdanje države ni bilo več,« mi v Sankt Peterburgu pripoveduje Olesja Turkina, doktorica znanosti, zaposlena v tamkajšnjem Ruskem muzeju, in avtorica izjemne knjige z naslovom Sovjetski vesoljski psi. Knjige, polne neverjetno zanimivih detajlov o sovjetskem vesoljskem programu, ki doslej niso bili še nikjer objavljeni.

Pasja pokojnina

Kot prva sta z raketo poletela Dezik in Cigan. Bilo je 22. julija 1951 na kozmodromu Kapustin Jar. Raketne motorje so prižgali deset minut pred sončnim vzhodom. To je bil suborbitalni polet, saj raketa ni dosegla roba vesolja. Toda psa sta se živa in zdrava vrnila na Zemljo. Teden dni kasneje je Dezik, tokrat skupaj s psičko Liso, znova poletel proti vesolju, a psa nista preživela. Zato s Ciganom po tej nesreči niso več eksperimentirali. Akademik Anatolij Blagonravov, sicer velik ljubitelj psov, ga je vzel k sebi domov in mu priskrbel državno pokojnino, ki jo je psiček prejemal, dokler ni poginil.

Prvi vesoljski poskusi so se v Sovjetski zvezi začeli že takoj po drugi svetovni vojni. Glavni konstruktor, genialni Sergej Koroljov (ime je bilo objavljeno šele po njegovi smrti), je že med vojno dobil nalogo, naj skonstruira raketo, ki bo boljša od nemške V2, tega znamenitega izdelka Wernerja von Brauna. Kot vrhunski raketni inženir je že takrat sanjal o vesoljskih poletih s človeško posadko. Toda začeti je bilo treba s psi. Zakaj prav z njimi? Na odločitev je deloma vplival fiziolog in nobelovec Ivan Pavlov, izvrsten poznavalec psov (refleks Pavlova). Sprva so namreč razmišljali, da bi v vesolje najprej poslali opice, toda izkazalo se je, da je delo z njimi nadvse dolgotrajno in veliko zahtevnejše. Opice so bile namreč emocionalno zelo nestabilne in muhaste, kar so izkusili tudi Američani, zato so se Sovjeti raje odločili za pse.

Potepuhi

Ti prvi pasji vesoljski potniki so bili vsi po vrsti potepuhi. Ljudmila Radkevič, sodelavka Inštituta za letalsko in vesoljsko medicino, kjer se je začela vsa ta pasja vesoljska zgodba, se spominja, kako je z merilnimi napravami tekala po moskovskih dvoriščih in skupaj z vojaki lovila potepuške pse, primerne za eksperimente. Psi so namreč morali biti lažji od šest kilogramov in ne višji od 35 centimetrov, saj jih sicer ne bi spravili v majhno vesoljsko kapsulo. In zakaj prav potepuški psi? Za to se niso odločili iz ideoloških razlogov, ampak predvsem zato, ker so bili ti psi veliko vzdržljivejši, odpornejši in močnejši od vrstnikov, ki so se udobno valjali po toplih stanovanjih in kavčih.

Takšna je bila tudi psička Lajka, ki se je sprva imenovala Kudrjavka (Skodranka). Za pot v vesolje jo je določil Vladimir Jazdovski. Lajko, ki je bila takrat stara dve leti, je izbral med desetimi kandidati. V finale se je poleg nje uvrstila še Albina, ki je že dvakrat letela z raketo in so jo vsi imeli zelo radi. Toda Jazdovski se je odločil za Lajko, ki je bila mirnejša in močnejša od tekmice Albine. In povrh vsega je bila to izjemno lepa psička, svetle dlake s temnimi lisami na gobčku, kar jo je delalo še bolj fotogenično.

Sovjetska zveza je 4. oktobra 1957 poslala v vesolje prvi umetni satelit Sputnik 1. Vsa država in njen partijski vrh so žareli od ponosa. Zato je takratni sovjetski voditelj Nikita Hruščov raketnim strokovnjakom ukazal, naj za bližajočo se 40. obletnico oktobrske revolucije (7. oktobra 1957) poskrbijo za nov vesoljski podvig. Sergej Koroljov je zato na hitro skonstruiral Sputnik 2, toda prav ta naglica je potem v bistvu pokopala Lajko. Raketa ni bila tehnično dodelana. Lajko so vanjo namestili že 1. novembra, toda zaradi vrste napak je psička v svoji kapsuli na izstrelitev čakala kar tri dni. Tretjega novembra je raketa ob 5.30 zjutraj po moskovskem času vendarle poletela. Z novega poligona Tjuratam, ki so ga kasneje preimenovali v Bajkonur.

Raketa je dosegla vesolje in Lajka je postala prvo živo bitje, ki je obkrožilo Zemljo. Ob vzletu se je njen srčni utrip povzpel na 260 udarcev na minuto. Kasneje, na orbiti, se je normaliziral. Toda kmalu so se začele druge težave. Zaradi prevelikega segrevanja kapsule (hladilni sistem ni deloval) in stresa se je Lajka zadušila že po nekaj urah poleta. A uradna Moskva tega ni priznala. V svet so pošiljali sporočila, da je Lajka živa, da kroži okrog Zemlje in da je svet z njeno pomočjo dobil vrsto koristnih informacij o življenju v vesolju.

Ogorčenje javnosti

Da je poginila, so tako sporočili šele teden dni po izstrelitvi, desetega novembra 1957. Ker je zmanjkalo kisika, so jo morali evtanizirati, je pisalo v uradnem sporočilu Moskve. Toda resnica je bila povsem drugačna. Vsa dejstva o poletu nesrečne, a herojske Lajke so prišla na dan šele v času perestrojke. Natančneje: leta 2002.

Svet je bil seveda navdušen nad Lajko, prvim živim bitjem, ki je poletelo v vesolje, in hkrati ogorčen nad njeno smrtjo in nad mučenjem živali v Sovjetski zvezi. »Zakaj niste namesto nje v vesolje raje poslali Nikito Hruščova?« so spraševali nekateri zahodni časniki. Še dlje je šla skupina (belih) ameriških žensk iz države Mississippi in je v pismu uradni Moskvi svetovala, da bi bilo veliko bolje, če bi v vesolje poslali črnske otroke, ki jih je pri njih zelo veliko, ne pa tega ubogega psa …

Lajka je s svojim poletom v vesolje in s tragično smrtjo v hipu postala heroj Sovjetske zveze in vsega sveta. O njej so pisali knjige. Njena podoba se je pojavljala na ovitkih čokolade, na vžigalicah, cigaretah, igračah. Postavljati so ji začeli spomenike. Najprej v Parizu leta 1958, leto dni po njeni smrti. Pred sedežem Združenja za zaščito psov, v spomin vsem živalim, ki so dale življenje za razvoj znanosti. Po njej so se imenovale mnoge glasbene skupine. Finci so leta 1990 denimo ustanovili band Lajka in kozmonavti, tri leta kasneje pa so svojo glasbeno skupino Laika dobili tudi Britanci.

Poklonili so se ji tudi Jurij Gagarin in vsi drugi sovjetski kozmonavti, ki so v vesolje vstopili po njegovem zgodovinskem poletu. A Valerij Bikovski je šel še korak dlje. Dejal je namreč, da pes ni le najboljši človekov prijatelj, saj je Lajka dokazala, da je lahko tudi najboljši kozmonavtov prijatelj …

Povezane novice

60 let, odkar je Lajka poletela v vesolje
3. november ob 10:29
Psička, ki so jo v vesolje poslali Sovjeti, je bila prvo živo bitje, ki je obkrožilo ...
Prijavi sovražni govor