Tiskane izdaje
Temnolase lepotice v frfotajočih dolgih oblekah, deklice v kratkih belih, s šolenčki in dokolenkah na nogah, (potiskano) eksotično rastlinje in kolonialno pleteno pohištvo za scenografijo ter moški v dolgem belem telovniku kot nekakšen »modni dodatek« množici predstavnic nežnejšega spola so glavni vtisi s sveže kolekcije haute couture francoskega modnega oblikovalca Francka Sorbierja. V nasprotju z denimo debitantsko kolekcijo visoke mode v slogu grških boginj Pierpaola Picciolija, ki je komaj pred meseci prevzel mesto kreativnega direktorja pri Valentinu, ali Gaultierjevimi jedkimi barvami iz 80. let se je Sorbierjeva modna sestavljanka zdela kot podoba s platna v realistični maniri 19. stoletja ali fotografija z lepimi pozdravi iz katere od (nekdanjih) francoskih kolonij.
Toda tudi Franck Sorbier osebno, ki letos obhaja 30. obletnico samostojnega delovanja, je kot iz nekih drugih časov. Je eden zadnjih pariških modnih oblikovalcev starega formata, ki vse – od skic do zadnjega prišitega dodatka na svoji kreaciji – naredi sam oziroma s svojo žepno ekipo. V modni industriji 21. stoletja, ki jo poganjajo zvezdniki in ji dominirajo korporacije prestiža z LVMH in Keringom na čelu, je Sorbierjev atelje poslednji otoček ekscentrične neodvisnosti. V njem ustvarja v družbi svoje domače ljubljenke, papige Lady, ki mu pod škarje in prste gleda z ramena ali s svojega droga blizu njegovega šivalnega stroja.
Od leta 2010 umetniški mojster
Star način dela ima seveda tudi drugačne časovne koordinate. Za tistimi desetimi minutami slave njegove kolekcije, ki je tudi s papirnatimi ogrinjali in pod brado zavezanimi klobuki občinstvo popeljala v romantizirano zgodovino, je bilo štiri mesece mukotrpnega dela; krojenja, šivanja, pomerjanja ter nalivanja s kavo in kajenja. V vse to pa se je spuščal navdahnjen s tistim, kar je videl v arhivu muzeja potiskanih tkanin v Mulhousu na vzhodu Francije, kjer je brskal za fotografijami in risbami iz 19. stoletja. Mulhouse je namreč tedaj zaslovel kot središče tiskanih tkanin in že leta 1833 je skupina tekstilnih proizvajalcev v kraju in okolici ustanovila združenje, ki se je zavezalo, da bo shranjevalo vzorce, ki so jih proizvajali. Tovarniške zbirke so dopolnili še z zbirkami iz drugih dežel in obdobij, tako pa so pripomogli k eni najslavnejših, če ne celo najslavnejši zbirki tiskanega tekstila na svetu. Že njihov prvotni namen je bil, da bi se v teh zbirkah navdihovali umetniki in oblikovalci, današnji muzej pa se ponaša s kar šestimi milijoni vzorcev, od tega 50.000 na tekstilu.
Kot meni Sorbier, so kosi iz te kolekcije pomlad-poletje 2017 tako historični kot skrajno sodobni, saj so se stoletje stari motivi na organco tiskali s sodobnimi tiskalniki.
Franck Sorbier je svojo prvo eksperimentalno kolekcijo predstavil leta 1987, po njegovi prvi, bolj tržno zasnovani liniji oblačil leta 1991 pa so ga opazile nekatere prestižnejše veleblagovnice: Bergdorf Goodman v ZDA, Seibu na Japonskem in Galeries Lafayette v Parizu. Leta 2005 so ga pri francoskem ministrstvu za gospodarstvo in industrijo za njegovo delo odlikovali z nazivom grand coutier, kar je njegovo ustvarjanje premaknilo v orbito visoke mode. Še več pa mu pomeni naziv umetniškega mojstra (Maître d’Art), ki ga je dobil leta 2010. Z njim ministrstvo za kulturo nagrajuje in počaščuje vse vrste tehnik in poudarja njihovo edinstvenost in odličnost ter tako skuša ohraniti rokodelsko dediščino modnih ateljejev starega kova. Ob prejetju naziva je izjavil, da je na ta naziv bolj ponosen kot na status oblikovalca visoke mode, saj je s tem stopil v družbo Raymoda Massara, slavnega pariškega čevljarja, in legendarnega mojstra vezenin Françoisa Lesagea, ki sta se ponašala s prav takšnim priznanjem. Toda Massaro, ki je že z očetom izdeloval čevlje za Coco Chanel in ustvaril njene ikonične črno-bele sandale, ki so jih na veliko kopirali, za Chanel pa izdeloval čevlje tudi po smrti ustanoviteljice hiše in je imel med strankami člane svetovne družbene smetane, tako družino Kennedy, filmsko divo Elizabeth Taylor kot vojvodinjo windsorsko, je svojo obrt naposled, ker ni imel naslednika, prodal Chanelu. Isto usodo je doživela delavnica vezenin po smrti mojstra Françoisa Lesagea leta 2011. Danes sta del Paraffection, Chanelove »zbirke« enajstih rokodelskih delavnic, ki so nekdaj sodelovale s Coco Chanel in ki naj bi jim ona sama zagotovila, da bo v primeru pomanjkanja naslednikov ali krize za njih poskrbela njena modna hiša. Prvi je takšno usodo doživel atelje gumbov in okrasja Desrues, ki ga je Chanel kupil leta 1985. V ateljeju, ki je nekoč zaposloval 400 ljudi, jih je leta 1980 sedelo le še pet.
Iz teh laboratorijev raziskovanja, ki so se iz starih in temnih delavnic pred štirimi leti preselili v skupne prostore Chanelove izpostave v sodobni zgradbi v Pantinu na obrobju Pariza, pa drobni, a nadvse pomembni detajli romajo v Chanelov atelje na rue Cambon v središče Pariza, kjer dobijo svoje častno mesto na pregrešno dragih kosih oblačil, pokrival in drugih modnih dodatkov, podpisanih s prekrižanima C. Kreativni direktor Chanela Karl Lagerfeld je prav zato, da bi pokazal na vse nakopičeno rokodelsko znanje, ki ga še vedno ohranjajo, leta 2002 začel snovati kolekcije Métiers d’Art. Zanjo menda vsako leto namenijo 1,86 milijona evrov.Srečen, ko šiva obleko
In če se vrnemo k Sorbierju. Visoke mode vseeno ne hrani le za izbrane, saj svoje umetniške modne revije financira tudi s prodajo sedežev navadnim smrtnikom oziroma širši javnosti, namesto da bi nanje vabil izbrane goste iz sveta slavnih in bogatih. Ustanovil je tudi poseben sklad, v katerem zbira prispevke za svoje delovanje in kolekcije. Po njegovem prepričanju je visoka moda najboljši način, kako izobraziti ljudi in osvetliti izjemnost in specifičnost te zvrsti skrajno butičnega in edinstvenega modnega kreiranja. »Svoje delo osredotočam na ustvarjalnost in odkrivanje novih tehnik, s čimer sledim temu posebnemu procesu visoke mode: nekakšen laboratorij, kjer ima ustvarjalnost vse zmožnosti in priložnosti, da ustvarja brez meja in omejitev,« je izjavil pred časom, svoj slog pa opredelil kot paradoksalen, kot raziskovanje med tradicijo in predrznostjo. Ko so ga vprašali, kaj šteje za svoj največji osebni dosežek, pa je odgovoril, da ko šiva obleko, je več kot srečen, in da to vsakokrat znova čuti kot velik osebni dosežek. »Ustvarjalnost je pot do mojega notranjega miru,« je opisal svojo nirvano.
Kot je pred časom razkril v pogovoru za Global Herald, je vselej imel občutek, da bo postal modni oblikovalec, ne da bi vedel, kako mu bo to zares uspelo. Moda se mu je zdela področje, na katerem lahko utemelji svojo usodo, vedno pa so ga fascinirali ljudje; resnične osebe s svojimi službami in položaji v družbi, s svojim pravim videzom in skrivnostmi. Prepričan je, da so dandanes oblikovalci, kar zadeva njihov položaj, v Franciji izgubili pridevnik Grand (velik, pisan z veliko začetnico).
Za najbolj odločilen korak v karieri šteje trenutek, ko se je odločil, da bo predstavil svojo prvo kolekcijo, saj je do tedaj delal za različna podjetja oziroma agencije, ki so spremljale trende. Drugi korak pa je bila ustanovitev lastnega podjetja. Vstop v visoko modo je bil seveda ključen, saj je pripomogel k nazivu umetniškega mojstra, s katerim je izpolnil, kot je prepričan, svojo usodo.
Če gre verjeti odgovoru, ki ga je zaupal pred tremi leti, so njegove najljubše stranke ženske, ki se zavedajo, kaj pomeni kos haute couture z vidika vloženega dela. »To so ženske, ki premorejo in živijo kulturo visoke mode. Ženska, ki ni kapriciozna in postane prijateljica, podpornica, redna stranka oziroma pokroviteljica.« Skratka, ženska in podpornica – tisto, brez česar bi njegova umetnost stežka preživela. •
