Tiskane izdaje
Mode, kakršna je iz sezone v sezono krojila prevladujoč okus, ni več. Ni ne tekstilnih tovarn ne njihovih prospektov, v katerih so manekenke predstavljale najnovejše kolekcije in vabile k nakupu, iz časopisov so izginile rubrike z modnimi nasveti. A potep v te čase naše polpretekle zgodovine in k znanim in neznanim obrazom, ki so poosebljali tedanje lepotne ideale, je (vsaj dober mesec dni) mogoč – na pravkar odprti razstavi fotografij pionirja slovenske modne fotografije Staneta Jerka v Mali galeriji Cankarjevega doma.
V šestdesetih podobah, ki jih je od konca 50. do konca 90. let ujel v odtenke črno-bele in vseh drugih barv, lahko obiskovalci občutijo potek naše mode skozi desetletja, podobno kot ga je doživel sam za fotografskim objektivom. Kljub temu da so z Branetom Kovičem, Francijem Virantom in Nino Pirnat izbrali in skupaj postavili fotografije iz različnih obdobij, pa Jerko v njih izpostavlja skupno nit – ta se kaže tako v načinu fotografiranja kot v spreminjanju mode in lepotic. »Spreminjanje je stalnica, medtem ko se sam počutim enako, saj za fotoaparatom ostajaš isti: trudiš se narediti najboljše, kar je v tistem trenutku mogoče,« dodaja. Težko je bilo narediti izbor, pa ne le zato, ker se je v šestih desetletjih njegovega poklicnega dela nabralo na tisoče fotografij, temveč tudi zato, ker so se mu določeni posnetki izpred desetletij v spomin vtisnili kot krasne fotografije, ko pa jih je vnovič pogledal, so se mu, gledane z današnjimi očmi, zazdele premalo dobre za razstavo.
Večinoma studijski posnetki
Naposled so bile izbrane tiste, ki so bile večinoma objavljene v modni reviji Maneken, pa tudi v revijah Naša žena, Jana, Lady, Modna Jana in Gloss, v oglasih in katalogih za tekstilne tovarne pa tudi v reviji za bodibilding Herkules. Večina so studijski posnetki, oblikovani z lučjo, ki jih označuje za klasiko, podobno tisti, ki velja v filmski industriji. Danes se zdijo zelo statične, toda tudi ta lastnost je odraz časa: fotografiralo se je z lučmi oziroma nitrafot žarnicami, s katerimi pa ni bilo mogoče toliko osvetliti, da bi nastal dober posnetek v gibanju; svetlobo in sence na obrazu je bilo mogoče doseči le s primerno postavitvijo luči, barvno fotografijo retuširati le tako, da si s čopičem zamešal barvo za vsak odtenek posebej in jo nanesel, danes pa je vse to možno z nekaj kliki v fotošopu. »V 60. letih je trajalo eno uro, da si lahko pogledal barve na fotografiji, danes pa je to mogoče že v naslednjem hipu. Takrat smo morali tudi veliko bolj premisliti, kakšna bo fotografija, saj smo za eno fotografijo naredili po dva ali tri posnetke, zdaj pa jih lahko po sto ali dvesto. Toda mislim, da tudi danes, če samo pritiskaš na sprožilec in upaš, da bo nekaj že nastalo, težko uspe kaj dobrega. Sam še zdaj premislim, kako posneti prizor, in ne 'streljam' vsepovprek,« razkriva. Prav zato, ker v postprodukciji ni bilo mogoče toliko popravljati pa tudi vizažisti in frizerji še niso tako razvili svojega posla, da bi nekoga lahko drastično spremenili, so pred objektiv bolj kot ne sodile lepotice. Svoje je dodalo še dojemanje modne fotografije. Naročniki, marketinški oddelki tekstilnih tovarn, so namreč želeli, da se kar najbolje vidi oblačilo in vsak detajl in šiv, zaradi česar fotografija ni bila preveč dinamična, bila je statična. »Pri kreacijah Yvesa Saint Laurenta ali Diorja, denimo, ni bilo treba, da se vse natanko vidi, saj je zadostovalo že tako prepoznavno ime kreatorja. Pri znamkah Rašica, Angora ali Almira pa se je moralo videti celo oblačilo, zlasti ker je vsaka modna oblikovalka imela svoj slog in si je želela, da se to vidi tudi na objavljeni fotografiji,« pripoveduje o nekdanjih časih.
Kreacije naših modnih oblikovalk so se v njegov spomin vtisnile kot zelo napredne in modne, le z modnih revij so redko zašle na ulico, saj so trgovski potniki prisegali bolj kot ne na preverjeno enoličnost. »Takrat si točno vedel, kaj je v modi tistega pol leta; mini, maksi, pop art, kroji na črko A ... Vselej je bilo nekaj novega, kar je zapovedovalo modno sceno sezone. Zdaj pa je lahko vse pomešano in hkrati reciklirano. Nič več zares novega,« poudarja.
Absolvent elektrotehnike
Stane Jerko je absolviral na fakulteti za elektrotehniko, a so ga razmere prisilile, da je moral hitro poprijeti za delo. Vsega v fotografiji se je naučil sam, za fotografiranje pa ga je navdušil oče Jože, pekovski mojster po poklicu, ki je fotoaparat vzel v roke, ko je kaj pritegnilo njegovo pozornost ali je želel kaj posneti za družinski album. Tudi Stane je začel s fotoaparatom na steklenih ploščah. »Najprej sem fotografiral sošolce in sošolke v šoli, na izletih, tako da so mi na gimnaziji pravili kar dvorni fotograf. Obiskoval sem tudi na plese po Ljubljani in kopališče na Savi in vse to so bile priložnosti, ko sem fotografiral. Tako sem spoznaval lepa in zanimiva dekleta. Najprej sem slikal samo zunaj, potem pa sem si v podstrešni sobi uredil studio,« pripoveduje. Za njegovo prvo objavljeno fotografijo šteje tista Ljubljanskega gradu leta 1954 v Slovenskem poročevalcu, ki je nastala za natečaj za najboljši posnetek Ljubljane, v svet mode pa je kot pionir slovenske modne fotografije vstopil s posnetki manekenke Alje Kristan (Košak) leta 1959 v modni reviji Maneken. »Srečal sem jo na plesu, naredil nekaj poskusnih posnetkov, in ko je pozneje modistka Bea Vakselj želela, da posnamem nekaj fotografij njenih klobukov, sem povabil Aljo. Poleg teh fotografij sem na revijo Maneken nesel še fotografije Pavle Türk in Bernarde Lorenz (Jeklin), nad katerimi so bili tako navdušeni, da smo se dogovorili za sodelovanje. Imel sem srečo, da so bila nekatera dekleta že prej manekenke, zato so vedele, kako se morajo postaviti, kar mi je pomagalo, da sem lahko posnel dobre fotografije,« še razkriva. V pomoč so mu bile tudi italijanske in francoske modne revije, ki so jih imeli naročene v uredništvu Manekena. Ko je videl kaj zanimivega, je to želel posnemati in zato naredil kar nekaj poskusnih posnetkov. Ko je prišlo naročilo, pa je tako pridobljeno znanje lahko uporabil in oplemenitil. Takrat namreč ni bilo šol za modno fotografijo, njegova predhodnika, znana fotografa Marjan Pfeifer in Dušan Škerlep, sta bila zelo dobra fotografa in sta se ukvarjala tudi z modno fotografijo, nista pa bila ravno njegova vzornika. Jerka so v začetku navduševale modne fotografije mojstrov, kakršna sta bila Helmut Newton in Richard Avedon.
Sveže fotomodele treba najti na ulici
Znanje je plemenitil tudi širše v takratni državi, v Zagrebu, Beogradu, na Ohridu …, kjer je snemal tudi za beograjsko oglaševalsko agencijo Vjesnik, ob pomoči katere so Jerkove fotografije na oglasih in v reklamnih prospektih zaokrožile po Jugoslaviji. Tako je pobliže spoznal, da so manekenke iz južnejših republik v primerjavi s slovenskimi malce bolj samozavestne, pri fotografiranju pa bolj sproščene in komunikativne, zato je bilo z njimi lažje delati. Toda če si hotel privlačne in sveže fotomodele in manekenke, si jih moral najti na cesti, pravi sogovornik, ki je vedno imel oko za to. Ena prvih manekenk, ki jo je odkril, je bila Bernarda Jeklin. Poznal je njenega fanta in ga vprašal, ali jo lahko fotografira. Ni bil pretirano navdušen, a nekaj posnetkov sta le naredila. Med poznejšimi odkritji so bile: Saša Zajc, Nina Gazibara, Anka Senčar, Bernarda Marovt, Martina Kajfež, Melanija Knavs (danes Trump) ... O vsaki od njih pa je imel v arhivu skrbno zapisane njihove telesne mere. »Ko so hoteli tako in tako dekle, sem hitro ugotovil, katera bi bila najprimernejša,« pojasni. Doda, da se je pri delu z ljudmi tudi sam zelo veliko naučil. »Spoznal sem veliko ljudi, mnogo manekenk in manekenov, ki so doštudirali in bili uspešni v svojih poklicih, med katerimi sta tudi aktualni predsednik Boris Pahor ter profesorica in zdravnica Andreja Kocijančič, tudi prva rektorica Univerze v Ljubljani. Jezi me, kadar kdo reče, da so manekenke ali blondinke trapaste. To absolutno ni res. Dober fotomodel mora znati misliti in razumeti, kaj želi fotograf doseči,« je prepričan.
Do leta 2005, ko so digitalni fotoaparati dosegli zanj zadovoljivo kakovost snemanja, se je le odločil kupiti primerek te vrste, do tedaj pa je vse fotografije, črno-bele in barvne, sam tudi razvijal. A kot poudarja, še danes ni spremenil svojega pogleda na fotografijo. »Mora me pritegniti in mi nekaj povedati. Vedno se potrudim, da so fotografije zanimive in lepe, ker je lepa fotografija skoraj vsakomur všeč. Vsaj zame sta lepota in skladnost v fotografiji pomembnejša kot karakter,« pravi Jerko. Fotografija je bila njegov hobi in njegova služba in že takrat, ko se ni zavedal, kaj bo postal, se ji je predajal z veseljem. To pa počne še danes. •
