Tiskane izdaje
Telefonske govorilnice v opazovalcu hitro zbudijo nostalgijo, spomin na neki bolj intimen čas, ko posameznik ni bil dosegljiv 24 ur na dan, sedem dni v tednu, ko je bilo oglašanje na telefon prepuščeno naključju, predvsem pa je bilo stvar svobodne volje. Če si želel z nekom navezati stik, si moral poiskati stacionarni telefon ali najbližjo govorilnico.
Zaradi vse večjega zlitja dela in prostega časa si je kaj takega danes težko predstavljati. Mnogi v svojih pametnih napravah uživajo in se od njih težko ločijo. Z njimi zgradijo tako rekoč partnerski odnos.
Govorilnice so, po drugi strani, rabile predvsem praktičnemu namenu. Toda sočasno so obogatile javne površine in v njih vnesle element modernosti. Z leti so postale njihov integralen, v redkih primerih pa tudi najbolj prepoznaven del. V Združenem kraljestvu, deželi rdečih telefonskih govorilnic, so postale malodane nacionalni simbol, tako britanske kot Big Ben, dvonadstropni avtobus ali kraljeva družina. Za njihov dizajn je zaslužen Giles Gilbert Scott, ki je leta 1924, dve leti pred postavitvijo prvega rdečega kioska, zmagal na natečaju kraljeve komisije za visoko umetnost, v katerem so iskali podobo nove nacionalne govorilnice. Osnovni dizajn, znan pod imenom K2, je sir Giles v kasnejših letih še večkrat obnovil. Med letoma 1926 in 1983, kot navaja spletna stran The Telephone Box, je bilo na britanskih ulicah postavljenih osem različic znamenitega kioska. Najbolj popularna se imenuje K6 in je bila prvič proizvedena leta 1935, v obeležitev srebrnega jubileja kronanja britanskega kralja Jurija V., dedka kraljice Elizabete II. Proizvedenih je bilo več kot 60.000 enot, od teh jih je do danes preživelo le kakih 11.000. V večini od tistih, ki še stojijo, ni več možno opraviti klica. Toda to ne pomeni, da so obsojene na propad. Z napredkom časa in menjavo lastnikov so doživele renesanso in dobile novo priložnost, da služijo skupnosti ter njenim prebivalcem.
Vse od začetka programa Posvojite kiosk (Adopt a Kiosk), s katerim je podjetje British Telecom leta 2008 našlo način, kako se z najmanjšo količino stroškov rešiti teh litoželeznih ostankov preteklosti, se je več kot 3500 skupnosti po vsem britanskem otočju odločilo, da prevzamejo vzdrževanje lokalnih govorilnic, ki bi v nasprotnem primeru najverjetneje končale na bližnjem odpadu ali v zasebni lasti. Simbolična cena posvojitve znaša natanko en britanski funt, od vsake skupnosti pa je nato odvisno, kaj želi storiti s svojim kioskom. Edino, kar jih pri tem omejuje, je človeška domišljija. Tako so se v zadnjih letih po vsej Britaniji pojavile govorilnice, ki so jih spremenili v miniaturne izmenjevalnice knjig, umetniške galerije, vrtnarije, informacijske centre, internetne kavarne in tako imenovane brezžične dostopne točke. Vse od Londona do Edinburga so skupnosti in inovativni posamezniki našli načine, kako kioske znova narediti uporabne in jih prilagoditi življenju v 21. stoletju. V veliko primerih je šlo za unikatne projekte prenove, ki jih je navdahnila predvsem želja po ohranjanju arhitekturne dediščine in delovanju v dobro lokalne skupnosti. V drugih so govorilnice postale temelj poslovnih modelov, iz katerih so zrasla uspešna podjetja.
Dober primer je Red Box Coffee, veriga kavarn, ki sta jo ustanovila poslovneža Eddie Ottewell in Steve Beeken. Leta 2014 sta s pomočjo programa Posvojite kiosk prevzela upravljanje dveh opuščenih rdečih govorilnic v letovišču Brigthon na jugu Anglije in jima dala novo priložnost. Poleg kave, pražene na Škotskem, v njih danes ponujata čaj, lokalno pridelane prigrizke in sladoled. Ustanovila sta tudi podjetje Red Kiosk Company, ki se ukvarja z oddajanjem rdečih govorilnic posameznikom, ki želijo voditi svojo lastno kavarno ali prodajalno spominkov iz približno kvadratni meter velikega prostora. Njihovi kioski se nahajajo v kar 42 britanskih mestih. Podjetje znaten del zaslužka da v dobrodelne namene. Osredotočeno je predvsem na pomaganje ljudem, da prekinejo cikle brezdomstva, odvisnosti in brezposelnosti.
Telefonska govorilnica, ki so jo prebivalci kraja Marton cum Grafton v Angliji, posvojili in jo spremenili v izmenjevalnico knjig. Foto: Nigel Roddis/Reuters
Telefonski klic je od nekdaj reševal življenja. Skoraj 3000 rdečih govorilnic je še vedno namenjenih temu, a ne tako, kot bi si mislili. Dobrodelna ustanova Community Heartbeat Trust (CHT) v sodelovanju z BT spodbuja skupnosti, da v opuščene kioske namestijo srčne defibrilatorje. Ideja se je po poročanju BBC prvič porodila enemu od prebivalcev vasi Ovington, v pokrajini Northumberland, in zmagala na lokalnem natečaju. V nekaj letih je postala izjemno popularna po vsej državi, zahvaljujoč prostovoljcem CHT. Pri srčnem napadu je čas po besedah Martina Fagana, predsednika ustanove, ključnega pomena. »Pogosto se na žalost zgodi, da reševalna vozila v bolj oddaljenih vaseh ne morejo pravočasno priti na cilj. Nameščanje defibrilatorjev v opuščene telefonske govorilnice je idealno, saj so pogosto v središču vasi, hkrati pa to pomeni, da lahko za skupnost ostanejo življenjsko pomembna stvar,« je strnil razmišljanje, na katerem temelji popularna kampanja.
Rdeče telefonske govorilnice se seveda da tudi kupiti za postavitev v lastnem domu ali na vrtu. Na voljo so v enem kosu ali po delih. Podjetja, ki odkupujejo stare kioske, za njihovo obnovo porabijo tudi več kot sto ur. Toda s finančnega vidika se jim visok časovni vložek izplača. Cene obnovljenih modelov K6 se pri uradnih prodajalcih začenjajo pri 2750 funtih, brez vključenega davka in stroškov dostave. Za tiste, ki so pripravljeni za svojo govorilnico odšteti še skoraj 2000 funtov več, pa je na voljo tudi kiosk v barvah britanske zastave. Na internetnih dražbah se najlepše ohranjene govorilnice prodajajo tudi po 10.000 funtov in več. Dejstvo, da so ljudje zanje pripravljeni odšteti toliko denarja, je dokaz vrednosti njihovega brezčasnega dizajna. Po besedah Nigela Lingea in Andyja Suttona, avtorjev knjige The British Phonebox (Britanska govorilnica), so rdeči kioski »kosi telekomunikacijskega pohištva, ki Britanijo delajo Britanijo«. Dosegli so ikoničen status, tudi pri mladi generaciji uporabnikov mobilnih telefonov, ki ji je koncept telefonske govorilnice praviloma povsem tuj.
