Robotizirani dizajn mladega oblikovalca Dirka Vander Kooija

V začetku lanskega leta je odprl svoj oblikovalski biro v Zaandamu blizu Amsterdama, kar mu je vzelo toliko časa in energije, da se je moral odpovedati udeležbi na mednarodnem sejmu oblikovanja pohištva v Milanu, prvič po letu 2009, odkar svoje izdelke predstavlja na tem najpomembnejšem mednarodnem sejmu dizajna. Seveda si tega letos nikakor ne bo privoščil, zlasti ker je njegova oblikovalska filozofija izrazito eko – njegov oblikovalski kredo namreč temelji na recikliranju. Trajnost in ekologija pa bosta v središču pozornosti tudi na letošnji svetovni razstavi, ki jo bodo 10. maja, torej slab mesec po zaključku Salona, odprli prav v Milanu.

Mladi nizozemski oblikovalec Dirk Vander Kooij je inovator v oblikovanju. Najbolj ga vznemirjajo nove tehnike in procesi, ki omogočajo kreacije novih oblikovalskih stvaritev. Pravzaprav se mu zdi tehnologija, ki omogoča razvoj nekega izdelka, še veliko bolj zanimiva kot izdelek sam. Vedno je treba nekaj prilagajati in spreminjati, dokler se ne pokaže izdelek, ki ga je imel oblikovalec v mislih; lahko pa je to tudi povsem drugačna, vendar prav tako zanimiva forma, ki nastane nekako po pomoti, kar je v ustvarjanju nekaj običajnega in naravnega, skratka način, kako se rojevajo ideje. Oblikovalski proces, ki nekatere utruja, se zdi Dirku strašansko zanimiv. Sebe in svojo vlogo zato najraje vidi nekje vmes – med oblikovanjem, obrtjo in produkcijo.

Dirk Vander Kooij je v oblikovanju skoraj novinec. Končal je oblikovalsko akademijo v Eindhovnu, kjer je študiral v letih 2005–2010. Njegovo diplomsko nalogo je navdihnil 3D-tiskalnik. Slaba stran večine takšnih tiskalnikov je, da z njimi ni mogoče »natisniti« večjih predmetov, kot se denimo kosi pohištva, vendar je prav Dirk Vander Kooij tisti srečnež, ki mu je to uspelo. »Če sprejmete nizko resolucijsko strukturo in je ne poskušate prikriti, temveč izpostaviti, ste nad rezultatom lahko presenečeni,« pravi Dirk, ki je tako izumil nenavaden in čudaški način proizvodnje pohištva, ki navdušuje mlade.

Da ima oblikovalske sposobnosti, je opazil že v srednji šoli. Opravljal je prakso v biroju nemškega oblikovalca luči Inga Maurerja. Na sejmu pohištva v Milanu leta 2011 je predstavil mizo in stole, katerih površina je spominjala na slonovo kožo. Model slonove kože je razvil s procesom žganja 100-odstotno reciklirane plastike. Tako je nastala motna, nagubana tekstura, ki spominja na slonovo kožo. Pozornost obiskovalcev sejma je pritegnil s talno lučjo satellite, ki s svojo krožno površino spominja na svitek vrvi ali navoj kablov, pri njeni proizvodnji pa so uporabili robota. Z njo je potem osvetlil kolekcijo »slonovega« pohištva, ki so jo sestavljali jedilni stol, gugalnik in klubska mizica. Videz slonove kože mu je zelo prirasel k srcu in danes vse, kar pride iz njegove delavnice, nosi takšen slonji pečat.

Ta nenavadna kolekcija je hitro naredila vtis na predstavnike različnih muzejev. Muzej moderne umetnosti Stedelijk v Amsterdamu, Vitrin muzej oblikovanja v Nemčiji in Moma (muzej moderne umetnosti iz New Yorka) so vsi želeli imeti njegova dela, da bi jih razstavili v svojih zbirkah. Medtem je Dirk pobral še nekaj nagrad, med njimi prestižno nizozemsko oblikovalsko nagrado in nagrado za najboljšega novega oblikovalca leta 2013 na mednarodnem sejmu sodobnega pohištva (International Contemporary Furniture Fair) v New Yorku. Med njegovimi kreacijami je zelo priljubljen chubby chair iz leta 2012, ki z napihnjenimi formami upravičuje svoje ime (chubby – debelušen). Na neki način spominja na lego kocke, saj je za stole v kolekciji Chubby izbral osnovne barve in jih od nog do naslonjala v celoti prebarval z njimi.

Rad uporablja reciklirane materiale, pravi, da tako bolj mirno spi. Zdaj so vrvi iz reciklirane plastike starih hladilnikov postale osnovni material, ki ga uporablja pri svojem delu. Pohištvo, ki tako nastaja, je videti, kot bi bilo sestavljeno iz različnih plasti, obenem pa ni nikjer vidnih spojev, saj je material, s katerim dela Dirk, fluiden že sam po sebi. Za polaganje oziroma brizganje plastičnih vrvi v več slojev, kot predvideva oblika, uporablja roko robota, kar je hitreje in enostavneje kot s 3D-tiskalnikom – ta bi za izdelavo stola potreboval sedem dni. Zaradi fluidnosti forme in načina izdelave se zdi, da gre za izdelek, ki se nikoli ne konča, zato ga je imenoval endless chair (stol brez konca).

Njegovi stoli iz reciklirane plastike so narejeni na način »okraševanja tort«. Kljub robotski produkciji (robot pri izdelavi stola uporablja neskončno dolgo plastično vrvico) njegovim izdelkom ni mogoče očitati, da jim manjka izvirnosti in posebnosti.