Rog in Baldomir

Razstava o prvi slovenski čezoceanki in njenem kapitanu od danes tudi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani.

Thu, 24.03.2016, 18:00

Noč s 25. na 26. februar 1956 je bila ena tistih, ki se jih še tako prekaljeni mornarji bojijo. Tajfun ob obali Japonske je besnel z vso silo in kot peresce premetaval 134-metrsko jekleno ladjo. Toda kapitana Baldomirja Podgornika ni premagal. Svojo ladjo Rog je rešil iz pogubnih razmer in jo zjutraj zasidral v pristanišču Hakodate.

To je veljalo za takšen čudež, da so si naslednje dneve domačini spoštljivo hodili ogledovat ladjo in z njo tako rekoč povsem uničene rešilne čolne, ki so viseli na njej. Da je Baldomir Podgornik rešil prvo slovensko čezoceanko iz grozljivih razmer – tisto noč je namreč radiotelegrafist Ciril Derganc sprejel kar štiri klice SOS –, je mogoče pripisati tudi izkušnjam, ki jih je poveljnik pridobil v preteklosti. »Vso drugo svetovno vojno je plul kot oficir palube na prav takšnih ladjah. Tudi Rog je bil zgrajen kot oskrbovalna tovorna ladjo z oborožitvijo za lastno obrambo in plovbo v zavezniških konvojih. Takšne so med drugo svetovno vojno gradili v Kanadi in Združenih državah Amerike kot po tekočem traku; bile so bolje izdelane kot druge tovorne ladje, imele so dodatne ojačitve in posebno magnetno zaščito za odvračanje min,« je povedala Duška Žitko, kustosinja v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« Piran. Muzej je razstavo o znameniti ladji in njenem poveljniku pripravil že lani, od nocoj do 8. maja pa je na ogled tudi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. v Ljubljani.

Najprej je bil Martin Krpan


Opisani dogodek je le drobec iz življenja te ladje, ki pa seveda ni edina pomembna v floti Splošne plovbe Portorož. Njena prva jeklena ladja je bil Martin Krpan (prej Sirob), toda ta je bila zgolj simboličen nakup. Aprila 1954 je namreč s prvo slovensko posadko izplula iz Pirana po Sredozemlju. »Z Rogom pa je Splošna plovba naredila zrelostni izpit, pridobila mednarodni ugled ter večje število tovornih ladij iz tako imenovane decentralizacije stare jugoslovanske flote,« je opozorila Duška Žitko, tudi avtorica razstave. »Ustanovitev lastnega podjetja za mednarodni pomorski tovorni promet je bila korajžna in samozavestna odločitev Slovenije, kajti le tako je bila upravičena do dela omenjene flote.«

Parno ladjo Rog, ki jo je Splošna plovba kupila samo dan po ustanovitvi, so zgradili leta 1944 v Kanadi kot serijsko ladjo tipa liberty za konvojske transporte. Dolga je bila dobrih 134 metrov, široka nekaj več kot 17, njena nosilnost je bila več kot 10.000 ton, poganjal jo je motor z močjo 1600 konjskih sil, ki je porabil 25 ton mazuta na dan. Po vojni sta si jo šla v londonsko pristanišče ogledat kapitan dolge plovbe Branimir Velkavrh in izkušeni pomorščak Joško Rotter. Prvi je takole poročal: »Na veliko veselje menda vseh slovenskih pomorščakov smo se v podjetju odločili za nakup čezoceanske ladje. Vrnil sem se v London s pooblastilom, da kupim to, za naše takratne razmere, velikansko ladjo.«

Ladjo je 23. oktobra 1954 v Londonu prevzel Baldomir Podgornik, ki je do tedaj poveljeval Martinu Krpanu, in z 31-člansko posadko zaplul čez Atlantik. Kapitan, rojen leta 1913 na Tolminskem, se je med mornarje zapisal leta 1934 po končani Državni pomorski akademiji v Kotorju. Konec tridesetih let je plul na tovornih parnih ladjah Trsat in Supetar; to so leta 1942 torpedirali ob vzhodni obali Afrike. Del posadke, ki se ji je pod njegovim vodstvom uspelo rešiti, je nato srečno pripeljal do New Yorka. Od januarja 1943 do konca vojne je plul v zavezniških konvojih, kjer si je pridobil izkušnje z ladjami, kakršna je bila Rog.

Tudi šolska ladja

Kapitan Podgornik je umrl leta 1989, a za njim so vendarle ostali spomini na prvo srečanje s to čezoceansko ladjo: »Takoj ko smo na novo poslikali dimnik, smo zapustili Anglijo in se usmerili v Ameriko, v Združene države Amerike. Nismo vedeli, kaj bi peljali, pa smo pluli prazni. Šele v Ameriki se nam je posrečilo dobiti tovor za Evropo, nakrcali smo premog za Benetke. Dogajalo se nam je vse, kar se ladji sploh lahko zgodi. Toda ko so bile začetne težave mimo, smo dobro pluli leta in leta. Na ladji je bila zelo mlada posadka, na Rogu je bilo vkrcanih toliko kadetov in asistentov kot na nobeni drugi ladji. Pri drugih podjetjih so štedili s posadko, mi pa smo jih vkrcali, kolikor je bilo mogoče. Zato, da si naberejo izkušenj in čim prej sami prevzamejo najodgovornejša mesta v pomorstvu. To so bili resnično odlični pomorci.« Tovorna parna ladja Rog je bila pravzaprav tudi šolska ladja, kot je dodala Duška Žitko. Tega in mladih mornarjev se je slikovito spomnil prvi upravitelj Roga Karel Čapregi: »Fantje, ki so prišli na Rog, so prišli na morje naravnost iz šole. V njih je bilo veliko ljubezni do pomorskega poklica. Nič niso izbirali, ko so prišli na ladjo. Delali so prav vse, bili so zaposleni kot kurjači in kot mazači in šele kasneje so se lotili drugih del, pa čeprav so prišli iz Pomorske šole.«

Že leto po prvem potovanju je šel Rog na svojo najdaljšo pot: od 15. junija 1955 do 9. maja 1956 je obplul svet. V tem času je prevozil 28.000 milj, preživel tajfun – v njem so izgubili člana posadke, krmarja Joška D'Aliseja Urbančiča – in kot prva jugoslovanska ladja (marca 1956) pristal v pristanišču Tsingtao na Kitajskem. Tudi o tem največ povedo kapitanovi spomini. »Saj so nas v mnogih pristaniščih, kjer smo pristali prvič, lepo sprejeli. Toda tako slovesno kot v Tsingtau pa nikjer.« Na krov so najprej prišli najvišji partijski predstavniki, nato predstavniki delovnega ljudstva, socialistične mladine in morda še kateri drugi. »Potlej so nam priredili kulturni spored, ki je trajal kar tri ure. Pred nami so se vrstili ples za plesom, zdaj v teh, zdaj v onih maskah. Nekakšna folklorna kulturna predstava je trajala in trajala, jaz pa sem ves čas razmišljal, s čim naj jim povrnem to izredno gostoljubnost,« so v pomorskem muzeju zapisali besede Baldomirja Podgornika.

Dragoceni spomini

Rogu je poveljeval štiri leta, torej do 1958. Še osem let po tem je ladja prevažala tovor za Splošno plovbo, potem pa so jo prodali in naposled je konec storila leta 1969 na Tajvanu, kjer so jo razrezali in pretopili v jeklo za morda kakšno novo ladjo ... Za ladjami tako po razrezu ne ostane prav veliko, morda kakšen ladijski inštrument ali delčki opreme, več je pisnih virov in spominov mornarjev, ti pa učinkovito oživljajo razstave, kakršna je pričujoča o Rogu in njegovem kapitanu.

Razstava je sicer druga v vrsti, ki jo je pripravil pomorski muzej v Piranu, ideja pa se je porodila po odločitvi Pošte Slovenije o tem, da bo izdala serijo znamk s podobami pomembnih slovenskih ladij. Prva znamka z motorno ladjo Martin Krpan je izšla pred dvema letoma, druga z Rogom lani, naslednja ladja na znamki pa bo Piran; izšla bo 27. maja letos. To prvo linijsko motorno ladjo so zgradili prav v tistem pristanišču na Japonskem, kjer je februarja 1954 po tajfunu okrevala prva slovenska čezoceanka. 

Prijavi sovražni govor