Romantična herojka

Grace Coddington, Michelangelo iz Vogua, gre v pokoj.

pet, 29.01.2016, 14:00

Iz ozadja je krojila modne zgodbe britanskega in ameriškega Vogua in s tem vsebino omar milijonov bralk modne biblije med revijami. V ospredje je stopila le v času modnih tednov, na katerih vedno sedi v prvih vrstah, a so bile oči novinarjev in fotografov kljub bujnemu oranžno-rdečemu slapu njenih las vedno uprte v žensko poleg nje s paževsko pričesko, črnimi sončnimi očali in zamrznjenim izrazom na obrazu – njeno šefinjo in dolgoletno urednico ameriške revije Vogue, Anno Wintour.

Skoraj tri desetletja sta bili Grace Coddington in Anna Wintour zmagovalna kombinacija ameriškega Vogua. »Če je (Anna) Wintour papež, je Coddingtonova Michelangelo, ki si 12-krat na leto prizadeva sveže poslikati Sikstinsko kapelo,« je zapisal Times. Wintourjeva na položaju še kar vztraja, 74-letna Coddingtonova pa se je prejšnji teden upokojila – ne sicer povsem, da se ne bi začelo šušljati o kakšni bolezni. Sestopila je z mesta kreativne direktorice revije; zdaj je le še kreativna direktorica s posebnimi nalogami, kar pomeni, da modnih editorialov ne bo pripravljala vsak mesec, ampak le štirikrat na leto, vmes pa se bo posvečala drugim projektom. Za zdaj je znan le eden: sodelovanje pri snovanju nove dišave za japonsko znamko Comme des Garçons.

Toda v modnih krogih je vseeno završalo. Ali njeno slovo pomeni nepreklicni konec obdobja, ko je moda bila še vsaj malo romantična, idealistična, umetniška, ne pa neizprosni biznis? Modna kritičarka New York Timesa Vanessa Friedman je upokojitev Grace Coddington označila za »premik tektonskih plošč«, ki pomeni, da se je stara modna garda dokončno umaknila novi, bolj digitalno ozaveščeni. Coddingtonova je kreacije na revijah še vedno skicirala ročno, medtem ko so jih mlajše kolegice in zvezdnice lovile s pametnimi telefoni in jih v trenutku delile z več milijoni svojih sledilcev. Ameriški Vogue ima sicer od začetka urednikovanja Wintourjeve leta 1988 bolj ali manj enako naklado, vendar ne presega milijona dvesto tisoč izvodov.

Zlasti grenko pa je slovo Coddingtonove po mnenju Vanesse Friedman zato, ker je utelešala dobre stare čase mode. »Tisto, kar jo resnično loči od drugih v njenem poklicu, je odločenost za ustvarjanje čudovitih podob, ne glede na vse – tako na komercialne zahteve kakor na tveganje poslabšanja odnosov med državami.« Slednjega bi Coddingtonova lahko povzročila leta 1976, ko si je zamislila, da bo Jerry Hall, oblečena zgolj v kopalke, pozirala na vrhu komunističnega spomenika v Sovjetski zvezi.

Razkošni, 20-stranski modni editoriali, ki jih je Grace Coddington pripravljala za Vogue, so vedno pripovedovali zgodbo, ne zgolj oglaševali oblačil in modnih znamk. Toda to je zahtevalo veliko denarja, tega pa je bilo vse manj tudi v takšnih institucijah, kot je Vogue. »Včasih smo za dva tedna odšli snemat v Afriko. Danes gremo za dva dneva, a ne v Afriko, temveč v Miami, kjer poskušamo narediti vse, da bi bilo prizorišče čim bolj podobno Afriki,« se je spremenjene realnosti zavedala tudi sama. Toda stara garda modne industrije njene modne eseje še vedno jemlje smrtno resno, piše Guardian. »Uredniki in nabavniki o njih še vedno razpravljajo na modnih revijah, fotografi in stilisti jih navajajo med priporočili za nova sodelovanja. So merilo moči, kreativnosti in kulturnega vpliva. Povezujejo oddaljena svetova umetnosti in fotografije.«

Coddingtonova je občutek za stiliranje kazala že kot mlada manekenka, ki je fotografom svetovala, kako jo postaviti, da bo na fotografiji videti čim bolje. Pridobila ga je tudi s prakso, saj so morale manekenke na snemanjih same poskrbeti za ličenje in modne dodatke. Bila je ena najuspešnejših britanskih manekenk svingovskih 60. let; enako dobro je znala nositi kreacije visoke mode in futuristična oblačila. Bila je obraz kratke paževske pričeske Vidala Sassoona, nosila je mini krila oblikovalke Mary Quant in večkrat pozirala na naslovnicah Vogua. Iz podeželskega Angleseyja v Walesu je v svet mode prišla z zmago na natečaju Vogua za mlade manekenke. Revijo je sicer občudovala že v zgodnji mladosti. Komaj je čakala dan, ko je dobila v roke izvod, četudi s trimesečno zamudo, saj so podobe v njem predstavljale edini stik z življenjem zunaj katoliškega internata.

Delala je kot natakarica, ko jo je opazil Norman Parkinson, ki ga je med modnimi fotografi najbolj občudovala. Na prvem snemanju je morala gola teči skozi gozd, vendar ji je dogodek ostal v lepem spominu. »Na snemanju je bila tudi Normanova žena,« je dodala. Že pri 26 letih pa se je morala posloviti z modnih stez. V prometni nesreči si je hudo poškodovala obraz in izgubila levo veko, ki so ji jo zatem sicer kirurško rekonstruirali.

Dve leti po nesreči ji je takratna urednica britanskega Vogua Beatrix Miller ponudila položaj mlajše modne urednice za veliko nižjo plačo, kot je je bila vajena kot manekenka, a se je začela hitro vzpenjati po poklicni lestvici in leta 1976 zasedla položaj starejše modne urednice. V obdobju 1980–1986 je ustvarila serijo obsežnih modnih fotoesejev v slogu reportaž iz revije National Geographic, v katere so bila oblačila vključena tako nepretenciozno, da bi jih komaj še štel med modne fotografije, je zapisal modni publicist Michael Roberts. Decembra 1986 je Coddingtonova dala odpoved, marca istega leta pa je urednica ameriškega Vogua postala Anna Wintour.

Coddingtonova Amerike ni odkrila kot Krištof Kolumb. Že kot modna urednica britanskega Vogua se je udeleževala modnih revij v New Yorku, po selitvi čez lužo pa je postala direktorica oblikovanja pri Calvinu Kleinu. Ta je nekoč izjavil, da je bila Coddingtonova prva evropska modna urednica, ki je resnično cenila ameriške modne oblikovalce. Anna Wintour jo je k urednikovanju ameriške izdaje Vogua povabila leta 1988 in bila ob njeni privolitvi v »sedmih nebesih«. Coddingtonova je pri snemanju editorialov za revijo sodelovala z najslavnejšimi fotografi tistega časa (Annie Leibovitz, Stevenom Kleinom, Stevenom Meislom, Davidom Simsom, Mariom Testinom in Petrom Lindberghom), Brucea Webra pa je spravila na zemljevid teh, ter najslavnejšimi manekenkami, tudi z Naomi Cambpell in Christy Turlington.

Leta 2009 je bolj po naključju tudi sama postala zvezdnica. Takrat je namreč izšel dokumentarec The September Issue o nastajanju Vogua za september 2007, ki je bil do leta 2012 najobsežnejša izdaja te revije. V njem so prikazane dnevne bitke med Coddingtonovo in Wintourjevo, ki prvo prikazujejo kot osebo, ki daje prednost poetičnosti, ekscentričnosti in umetnosti, Wintourjevo pa kot pragmatično in komercialno usmerjeno. Bitke para za izbor kreacij v editorialih in paginacijo so postale vrhunec dokumentarca.

Knjiga spominov Grace: A Memoir, ki je izšla leta 2012, je polna zanimivih drobcev iz njenega dela in življenja, od tega, kako je princu Charlesu napudrala nos, fotografu Guyu Bourdinu pomagala morje obarvati še bolj modro in romance z Mickom Jaggerjem s konca 60. let, do temačnejših zgodb, denimo o pobegu Romanu Polanskemu, ki ji je ponudil vožnjo domov, namesto tega pa jo je odpeljal k sebi domov in jo »poskušal zvleči noter«. Grace Coddington o modni industriji sicer javno nikoli ni spregovorila nič grdega, a bi vseeno marsikdo želel preživeti nekaj ur v njeni družbi.

Prijavi sovražni govor