Tiskane izdaje
Iggy & The Stooges so imeli na voljo tri orožja. Glas, boben, brenkalo. In tri akorde. A, E in D. Včasih še kak C. Zvok Detroita, kjer so začeli, je bil enostaven. Tako kot je enostaven zvok fabrike, v kateri sestavljajo avtomobile. Da bi Ron Asheton, kitarist, sestavil mojstrovino, je potreboval tri, štiri elemente. Tako kot DNK evolucijske mojstrovine sestavlja iz štirih nukleotidov, je Ron Asheton iz treh, štirih akordov sestavljal zvočni zid, na katerega je Iggy Pop pleskal svoja besedila. Vmes se je še poigraval s pripomočki, ki so zvok popačili. Kot da bi iz kosa mesa delal pašteto.
Avgusta 1969, pred 45 leti, so bili natisnjeni prvi izvodi albuma The Stooges. Mulci, ki so mojstrovino posneli, so bili stari med 20, 21 in 22 leti. Za mešalno mizo je stal John Cale, ki se je zdel veteran. Star je bil 27 let. Glasbeni svet se je spremenil. Če so štirje nukleotidi dovolj, da iz njih sestaviš zebro, pikapolonico, dinozavra, ščurka, hrošča ali Boruta Pahorja, krono stvarstva, so štirje akordi dovolj, da z njimi poveš vse, kar želiš povedati. Ron Asheton je znal z A-jem, E-jem in D-jem povedati, da je jezen, vesel, žalosten, besen, razposajen, objesten, zaljubljen, razočaran, obupan, vdan v usodo, odločen, da bo spremenil svet ...
Nikdar ni bil kakšna velika zvezda, tako kot Iggy Pop. Ni se metal z odra, kot Iggy Pop. Ni se navlekel na heroin, kot Iggy Pop. In mnogi drugi. Ni razbijal steklenic in si z njimi rezal razgaljenega telesa, kot Iggy Pop. Ni bil razvpit, kot Iggy Pop. Ron Asheton je stal v ozadju in delal zvok. Bolj kot na zvezdo rocka je v zrelih letih spominjal na zdolgočasenega skladiščnika, ki v neuglednem bifeju čaka, da čas mine. Drgnil je svojih šest strun in nanje preigraval svoje tri akorde. Tako kot so v Michiganu v nekih drugih časih iz enostavnih elementov sestavljali avtomobile, tako je Asheton sestavljal pesmi. Nihče pred njim si ni drznil igrati tako, kot je igral Ron. In veliko jih je bilo, ki so si pozneje želeli, da bi igrali kot on. Primitivno? Ne. Minimalistično? Več kot to. Skrajno minimalistično.
Pod Šišenskim hribom, v Hali Tivoli, je Ron Asheton žgal po kitari, ki so jo v delavnici Reverender naredili posebej zanj (model Volcano 390), Iggy pa je skakal po odru, razkazoval dobrih 60 let star, a še vedno vitalen organizem. Pri tem je Iggy težko skril, da ima z nogami težave. Šepal je, in ko je skočil, se je odrinil z eno nogo ter pazil, da ne bi pristal na napačno.
Potem so šli z odra. Luči so se prižgale. In ugasnile.
Ron Asheton je v Ljubljani zadnjič stal na odru. Pod Šišenskim hribom so Iggy & Stooges končali potepanje po svetu. Ron se je vrnil v Michigan. In umrl. Ob smrti ni bilo kakšne velike zgodbe. Zastoj srca. Njegov pomočnik je poklical policijo, ker ga nekaj dni ni dobil na telefon. Ljubljana je zadnji kraj na zemljevidu sveta, kjer so Iggy in njegove Marionete zadnjič igrali v popolni postavi. Iggy je ekipo sicer zakrpal z rezervnimi igralci. A rezervni igralci fines ne morejo ponoviti.
Ljubljana ima svoj Chelsea hotel. Chelsea hotel? Chelsea stoji v New Yorku, na 23. ulici, med 7. in 8. avenijo. In v hotelu Chelsea so živeli in umirali največji umetniški duhovi New Yorka. In sveta. Chelsea v Ljubljani? No, ni hotel. Ljubljanska točka je povezana z zadnjim, mitskim nastopom. Hala Tivoli. Pod gozdom Šišenskega hriba je zadnjič v polni postavi in dobri kondiciji nastopala Nirvana. Ter Iggy & The Stooges.
