Tiskane izdaje
Priložnosti, da se človek po naključju znajde v Rotterdamu, ni tako malo. Lahko se, recimo med obiskom butičnega Amsterdama, odloči oddahniti od ljubkih strnjenih hišic, ki se nizajo ob kanalih, in si zaželi kaj bolj konkretnega, velemestnega in nebotičnega. Lahko pa ga v največje evropsko pristanišče privabijo številni festivali, ki se nizajo poleti.
Vsak dan lahko začnemo znova. Pustimo preteklost za sabo in nedolžni kot dete pogledamo v novo jutro. Vsaj tako so prepričani v Rotterdamu, kjer so se praznovanja 75. obletnice rekonstrukcije mesta, ki je bilo med drugo svetovno vojno porušeno do tal, lotili na drugačen ... no, Nizozemcem primeren način. Na ponovno rojstvo mesta in naslednjih prerojenih 75 let naj bi meščane in osuple obiskovalce opominjal gromozanski rožnati dojenček – pravzaprav doprsna lutka dojenček (meta baby), ki z dvignjenimi ročicami vznika iz ploščadi Schouwburgplein med gledališčem, koncertnim prizoriščem in kinom. Njegovo precej strašljivo obličje zre tudi iz nekaterih fasad starejših hiš, ki so bile prve deležne prenove. Umetniški projekt Studia RAP (robotske in arhitekturne produkcije), naslovljen tudi Žarometi, tako povezuje pomembne arhitekturne točke mesta, katerega silhueta se nenehno spreminja.
Vsak dan se na novo rodimo, sporoča veliki dojenček. Foto: Tina Lešničar
Najbolj zanimivo je, da se veliki rožnati dojenček tako staplja s preostalo umetnostjo v javnem prostoru, da ga nekateri meščani, dokler jih nismo mi opozorili nanj, niti opazili niso. Umetniška dela, ki krasijo ulice Rotterdama, so – v pomanjkanju primernejšega izraza – navdihnjena. Skupaj tvorijo nekakšno nadrealistično eklektično razstavo bizarnosti. Od nagomilanih železnih sodov, iz katerih naftni pljuski odtekajo v obliki ljudi pred Pomorskim muzejem, do kipa transformerja v novem mestnem skate parku in bronastih medvedkov, ki se ravsata kot po naključju ravno pred trgovino Pull & Bear na prvi evropski pešconi Lijnbaan – sedanji nakupovalni aveniji –, pa vse do brezoblične gumijaste gmote na Eendrachtsplein, naslovljene Anita, dela umetnika Davida Badeja, ki v najboljšem primeru spominja na sladoledarski kombi, ki je imel hudo nesrečo.
Medvedka, ki se ravsata kot po naključju ravno pred trgovino Pull & Bear. Foto: Tina Lešničar
A v rotterdamski galeriji na prostem malo dlje po omenjeni ulici prvo mesto na lestvici absurdne umetnosti brez dvoma zasede ogromen bronasti vrtni palček. Po uradni razlagi ameriškega provokativnega umetnika Paula McCarthyja, ki je pred leti presenetil Parižane s podobno javno postavitvijo, gre v Rotterdamu za božička, ki v rokah drži božično drevesce – le da ima drevesce obliko spolnega pripomočka. A prebivalci mesta, kjer ima sex shop na zatemnjenih oknih nalepko z napisom: »To ni coffee shop, travo lahko kupite v sosednji prodajalni,« so palčka takoj vzeli za svojega.
Božiček, ki v rokah drži božično drevesce – le da ima drevesce obliko spolnega pripomočka. Foto: Tina Lešničar
Prostor brez načrta
Mesto, ki ga je z nekaj izjemami, med katerimi je tudi Bela hiša aka Witte Huis, ki je s svojimi 43 metri leta 1898 veljala za najvišjo zgradbo na stari celini, Hitlerju skoraj uspelo zradirati z obličja zemlje, je postalo raj za slovite nizozemske arhitekte. A po vselej spreminjajoči se mestni veduti in nebotičniških ekshibicijah sodeč je Rotterdam peskovnik, kjer vsak gradi, kar hoče in kjer hoče. »Mesto nima nekega urbanističnega načrta. Nekatere sodobne konstrukcije, kot je Erasmusov most, ki ga ljubkovalno imenujemo labod, so postale ponos in simbol mesta, ob drugih meščani zavijamo z očmi,« podobo svojega rodnega mesta komentira Angelique de Bruin, pedagoginja za otroke s posebnimi potrebami, z doktoratom iz psihologije. Ena od zgradb, s katero se lokalci ne morejo sprijazniti, turiste pa popolnoma očara, je Markthal – kolosalna sodobna pokrita tržnica.
Markthal, kolosalna sodobna pokrita tržnica s kulinaričnimi stojnicami. Foto: Tina Lesničar
Na zunanjem obodu je posuta z modernimi stanovanji, v notranjosti pa z neštetimi stojnicami, ki se šibijo nad kulinarično ponudbo z vsega sveta. »Prej je na tem mestu stala navadna tržnica, kjer si zares poceni lahko kupil najboljšo zelenjavo lokalnih kmetov. Zdaj pa so jih izrinile drage franšizne prodajalne za petičneže in turiste,« pripoveduje sogovornica.
Arhitekturna ekshibicija Markthal je na zunanjem obodu posuta z modernimi stanovanji. Foto: Tina Lešničar
Zaradi ekscentrične mešanice starih opečnatih hiš z velikimi okni brez zaves, da je življenje Rotterdamčanov vsem na očeh, in dvorcev v slogu art nouveau, ki trmasto kljubujejo slokim železo-steklenim nebotičnikom, ter zaradi večkulturnega vrveža, ki ga obiskovalec lahko občuti na vsakem koraku, psihologinja mesto opiše kot bipolarno. »Roterdam je mesto z multiplo osebnostjo. Ima več identitet, vsaka med njimi pa ima še manično-depresivno motnjo,« pravi Angelique. »Mesto je zelo dinamično, 24 ur na dan se nekaj dogaja. Vsak lahko najde kaj zase. Načeloma ima pozitivno energijo in zdi se, da je v njem vse mogoče. Pozimi, ko nenehno dežuje, pa postane precej depresivno. Takrat so socialne razlike med prebivalci še bolj opazne. Toplo odsvetujem obisk Rotterdama oktobra ali novembra.«
Erazem bi se namdrnil
V mestu, kjer v povprečju dežuje 15 dni v mesecu, sicer pa tudi v lepem vremenu oko slepi difuzna svetloba, ki laičnim fotografom povzroča preglavice, je čutiti tipično holandsko sproščenost. A meščani brezskrbenga turista radi posvarijo pred nevarnimi predeli mesta, ki naj se jim raje izognejo. Za takšnega velja južni del mesta, ki ga s središčem povezuje Erasmusov most. Tam je nekoč obratovalo staro pristanišče z vsemi pritiklinami, ki jih pristanišče ponavadi ima – beznicami, mamili, kriminalom in rdečo cono. Tja so se v socialna stanovanja naseljevali večinoma priseljenci z ekonomsko nižjim statusom, medtem ko so se bolje situirani meščani selili v hiše na mestno obrobje ali pa kupovali draga stanovanja v središču, kjer za 70 kvadratnih metrov lahko odšteješ tudi do 350.000 evrov. Seveda s pogledom na 139 metrov visokega »laboda«, ki pod določenim kotom bolj spominja na vzdignjene sloke noge kakšne brhke mladenke. A Erazem Rotterdamski, po katerem je most dobil ime, sicer človek modernejših nazorov, kljub temu pa zagovornik zmage razuma nad mesenostjo in zlemi strastmi, bi se ob takšni primeri mostu najbrž namrdnil.
»Mesto je z vsemi kulturami kakor talilini lonec. Iz njega lahko diši po začimbah in dobrotah z vsega sveta, lahko pa ga tudi raznese,« pripoveduje Angelique de Bruin. Za uravnoteženost je zdaj Rotterdam dobil še župana maroškega rodu, ki posveča večjo pozornost priseljencem. Večina med njimi je Turkov, Maročanov in tudi Balkancev. A vsaj poleti se zdi, da Rotterdam ponosno praznuje svojo večkulturno identiteto.
»Mesto je z vsemi kulturami kakor talilini lonec. Iz njega lahko diši po začimbah in dobrotah z vsega sveta, lahko pa ga tudi raznese.« Foto: Tina Lešničar
Pestro poletno dogajanje
Zadnje dni julija je potekal festival Rotterdam Unlimited, ki slavi kulturne razlike, na njem je mlado in rasno mešano občinstvo, ki se je zaradi dežja zateklo v koncertno dvorano De Doelen, popolnoma prevzel nastop ameriškega črnskega aktivističnega poeta Saula Williamsa v kvartetu saksofonista Davida Murraya (Saula Williamsa smo pred kratkim lahko slišali na naši Drugi godbi). Festival se je nekaj dni pozneje končal v velikem slogu z eksotično parado, ki je rotterdamske ulice preobrazilo v pravi južnoameriški karneval.
Rotterdamsko festivalsko poletje je pestro in nabito z dogajanjem. Lokalci raje obiskujejo enodnevne prireditve, kot je Rotterdam poje, nekakšen singalong dogodek, na katerem prepevanju besedil, usidranih v kolektivnem spominu, nastopajočim glasbenikom pod odrom pritegne staro in mlado. Ali pa enodnevni dogodek z zapovedjo crazy, sexy, cool, ki vabi meščane, ki živijo geslo dogodka in imajo afiniteto do urbane elektronske glasbe.
V Rotterdamu zabave potekajo v omenjenem starem pristanišču v južnem delu pa v številnih mestnih parkih in na betonskih ploščadih med stolpnicami. Poleti se Muzejski park spremeni v barvito šotorišče in letni kino. Predstave, ples, glasba in kulinarični dogodki potekajo na ulicah, zaprtih za avtomobile, v petičnih hotelih, v zapuščenih tovarnah, na umetno ustvarjenih rečnih otokih in na strehah. Da, žur na strehi je tema novega festivalčka, ki junija vabi na druženje na 40 javnih in zasebnih strehah rotterdamskih hiš in stolpnic. In, seveda, če so med dvema cestama že zgradili razpotegnjen skate park na Stadhuispleinu, zakaj ne bi tam, recimo vsako sredo v juliju, organizirali še nočnega rolkanja in skupinsko rolanje po mestu.
Skate park na Stadhuispleinu. Foto: Tina Lešničar
Jazzovska veselica
Za ljubitelje jazza je eden največjih dogodkov v Evropi gotovo julijski North Sea Jazz Festival v areni Ahoy, ki bo 6. novembra letos gostila tudi Evropske nagrade MTV. Na jazzovski veselici se med deseterico odrov v treh dneh preliva reka po trideset tisoč obiskovalcev na dan, čeprav zbranemu poslušalcu hektični dogodek ne bo ponudil izbranega doživetja.
Nizozemske znamke piva tečejo v potokih (ob tej priložnosti izdajo tudi posebno serijo steklenic z imenom vsakega izvajalca), kakor da bi šlo za poletno različico bavarskega oktoberfesta, in ne za petično manifestacijo, namenjeno obiskovalcem s pretanjenim glasbenim okusom. A tudi te posrka splošna evforija, da množično vstajajo sredi koncertov in v velikih gručah migrirajo z enega prizorišča, na katerem nastopa jazzovski zvezdnik, na drugo prizorišče, da bi ujeli vsaj pol ure nastopa še večjega jazzovskega zvezdnika. Potem si najbrž v zvezek odkljukajo imena, ki so jih videli v živo nastopiti, čeprav samo za pet minut.
Veseljačenje in brezbrižnost v Rotterdamu ne poneha do zimskih dni, ko mesto naenkrat zamenja svoj obraz.
