Sapramišjih 40 poletij

Slikanica Svetlane Makarovič z ilustracijami Marije Lucije Stupica je prvič prišla iz tiskarne 21. avgusta 1976.

Objavljeno
25. avgust 2016 15.30
Saša Bojc
Saša Bojc

Po najslavnejšem slovenskem medvedku Pikiju Jakobu (2013) in najslavnejšem mačku Muriju (2015) okrogli 40. rojstni dan zdaj praznuje še najslavnejša slovenska miška, čeprav je bilo že od začetka v uvodu njene slavne zgodbe brati, da v mišji luknji z napisom SAPRA, MIŠ, živi »čedna miška srednje starosti«.

Slikanica Svetlane Makarovič z ilustracijami Marije Lucije Stupica (to je bila tudi prva ilustratorkina slikanica) je iz tiskarne prišla povsem sveža 21. avgusta 1976, priča zapis v internem zvezku Založbe Mladinska knjiga, od tedaj pa je zaživela več življenj hkrati. Izšla je že v štirih različnih slikaniških izdajah različnih založb, leta 1986 tudi z ilustracijami njene literarne mame Svetlane Makarovič. To je bilo tudi leto, ko so jo ubesedili kot radijsko igro, iz nje pa so v Lutkovnem gledališču Ljubljana ustvarili še lutkovno igro, ki z odra noče že celih 30 let. Prav za to okroglo obletnico jo bodo letos osvežili ter ji skupaj z Založbo Mladinska knjiga, pri kateri so priložnostno izdali med drugim miniaturko, pobarvanko in škatlico za mlečne zobke, oktobra priredili tudi veliko rojstnodnevno praznovanje. Sicer pa so Sapramiško na oder prvič postavili že dve leti po izidu knjige v tedanjem Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica, nazadnje pa leta 2000 v Prešernovem gledališču Kranj (ter leta 2011 v Mini teatru, če štejemo predstavo Sapramiška 2 – Sapramišja sreča).


Po pomoč v širni svet

Sapramiška je vse od tedaj, ko se ji je nalomil zob in je morala, da bi prišla do slastnih lešnikovih jedrc, po pomoč v širni svet, pomagala premagati strah pred zobozdravnikom otrokom različnih generacij, mnogo njenih besed in besed drugih likov pa se jim je vtisnilo v spomin za vse življenje. Od tistega »O, imeti pod pazduho tri prelepe lešnike, pa še prihranjene od prejšnjega dne! O, in jih ne moreš pojesti! O, in zob te boli! O, kako hudo je to!« do najlegendarnejše veveričine izjave, da njen »rep ni občinski«. Vzrok za ponarodelost Sapramiške je zagotovo iskati v večplastnosti te pravljice, ki se tako kot druge Svetlanine pripovedi ponaša z izjemnim dramaturškim lokom ter premore značilno morfologijo in ritem klasične pravljice, kot sta jo razdelala teoretika Vladimir Propp in Bruno Bettelheim. Ali kot se je izrazil Boris A. Novak, posrečeno kombinirajo tradicionalno pravljičarstvo in osebno, izvirno, moderno poetiko, zato jo obožujejo tako otroci kot odrasli.



Ko se Sapramiški zgodi velika krivica, odide iz varnega doma v grozeči in neprijazen svet podobno kot Janko in Metka, tam pa doživi nova razočaranja – zaradi hinavske veverice in nerodne žabice je ob večino svojega dragocenega imetja, naposled, ko premaga strah in obišče Doktorja Detla, ki ji popravi »zlomljeni vob«, pa jo za nagrado doleti še nesreča vseh nesreč – poslednji »[l]ešnik je bil prazen. Prazen!«. »O jebelacesta, je na glas zajokala miška in besno zacepetala s tenkimi nožicami, o tristo sapramišjih vragov! O gorje, gorje meni!« Toda konec je srečen, saj se dogodi čudež z mišjim strahcem in velikanskim grmom lešnikov. Zato je, kot priča poslednjih pet besed v knjigi – Sapramiška, najsrečnejša miš na svetu.

Zmes življenja v različnih medijih

»Pravljica je podobno kot klasične ljudske usmerjena v prihodnost in otroka – čeprav nobena Svetlanina pravljica ni bila napisana le za otroke – ter tako kot vsaka velika umetnina večplastno in simbolno sporoča marsikaj. Od tega, da Sapramiškin odhod simbolizira odraščanje, do tega, kako se zoperstaviti lumpom in zlobnežem, kot je veverica, predvsem pa, da se na koncu vse uredi, če najdeš oporo bližnjega,« poudarja Irena Matko Lukan, urednica otroškega leposlovja pri Založbi Mladinska knjiga. Dodaja, da je mojstrstvo prav v tem, da tudi najmlajšemu bralcu predstaviš svet, kakršen je, in ga ne želiš le obvarovati pred vsem, kar ni samo dobro. Otrok s takimi pravljicami vstopa v svet domišljije in igre, hkrati pa z njimi spoznava sebe in svet, ki ga obkroža, kako se spoprijeti z izzivi in težavami, kako premagati nevarnosti, kaj je dobro in kaj zlo ... »Sapramiška nedvomno sodi med najbolj priljubljene živalske junake poleg, denimo, Muce copatarice, Pikija Jakoba in mačka Murija. Zelo priljubljena je Sapramiška z ilustracijami Gorazda Vahna, podobno kot Muri pa živi oziroma ima podporo tudi v drugih medijih. Prav ta zmes življenja na kasetah, zgoščenkah in v lutkovni igrici ter songih Svetlane Makarovič ji poklanja še večjo priljubljenost in uspešnost. Lahko smo ponosni na naše legendarne pravljične junake – tako dobre in priljubljene. Verjamem, da bodo živeli še stoletja in izražali našo identiteto,« je prepričana sogovornica. Najslavnejšo slovensko miško pa vidi podobno medvedku Puju ali Muminom, saj zelo jasno izraža svoj odnos do sveta ter neguje vrednote, kot so prijateljstvo, sočutje, poštenje ..., skratka, je kritičen pravljični lik, ki bralce različnih starosti nagovarja različno.


Na odru neprekinjeno od leta 1986

Zato se ni čuditi, da Sapramiška šteje tudi za največjo slovensko lutkovno uspešnico in je najbolj znana gledališka uprizoritev Lutkovnega gledališča Ljubljana; ponovili so jo že 1768-krat, ogledalo pa si jo je kar 287.595 gledalcev. V režiji Naceta Simončiča in likovni podobi Jake Judniča je premiero doživela leta 1986. Od tedaj je neprekinjeno na sporedu in vselej razprodana.

Kot je pred časom povedala animatorka Breda Vintar Hrovatin, ki je Sapramiški pred gledalci vdihnila življenje največkrat med vsemi, je bila to nekakšna priložnostna predstava, ki so si jo zamislili v prednovoletnem času leta 1986, ko so se ravno dobro vselili v hišo na Krekovem trgu. Ker je bil režiser Nace Simončič zaseden še drugje, so se odločili, da bodo predstavo zasnovali kar na posnetku. Tudi naštudirati so jo morali v izjemno kratkem času, komaj dveh tednih. Toda predstava je vzbudila nepopisno navdušenje, in četudi so jo nameravali imeti na programu kakšna dva tedna pred novim letom, so jo samo od premiere 17. oktobra do konca leta odigrali kar stokrat in se v tem času tudi dobro uigrali. Že v prvi sezoni so odigrali približno dvesto predstav, začeli so jih vabiti na gostovanja, tako so s Sapramiško prepotovali vse konce sveta.

Nov posnetek

Režijo njene zdajšnje osvežitve so zaupali Branetu Vižintinu, ki razkriva, da pri obnovi te lutkotečne predstave ostaja zvest Simončiču. Tudi avtor likovne podobe Jaka Judnič je sledil prvotnim lutkam, ki jih je zasnoval v slogu svojih risanih filmov iz sredine 80. let prejšnjega stoletja, zato je novim omogočil le več animacijskih možnosti, avtorica Svetlana Makarovič pa je skupaj s skladateljem Milkom Lazarjem pripravila nove glasbene aranžmaje. Na osveženem zvočnem posnetku predstave bo v naslovni vlogi poleg Svetlane Makarovič slišati še Ivanko Mežan kot veverico, Ljerko Belak kot Regico, Alojza Sveteta kot Doktorja Detla in Braneta Vižintina kot mišjega strahca. »Na tem novem posnetku prvotnega, izvirnega teksta bomo na novo postavili animacijo. Ker imajo lutke nekoliko daljše noge in roke, pa mislim, da bomo lahko ubrali tudi drugačen ritem. Lutke bodo animirali mladi igralci in animatorji, nekateri so pravkar končali akademijo. Toliko pozitivne energije, kot se je je ustvarilo pri tem projektu, že dolgo nisem doživel,« razkriva Vižintin, ki je sodeloval pri najmanj šestih predstavah Svetlane Makarovič. Njeni teksti so mu zelo pri srcu, pa ne zato, ker sta prijatelja, doda, ampak zato, ker so tako dramaturško dodelani, da že sami po sebi funkcionirajo tudi na odru. Zato je treba poudariti Svetlanin prispevek tudi k razvoju slovenskega lutkovnega gledališča.


Tudi pesnik Boris A. Novak, ki je k antologiji Svetlaninih pravljic Zlati mačji preji napisal spremno besedo, priznava osebno naklonjenost do Svetlaninih pravljic. »Pomagajo mi, da se bolje znajdem v svetu, v katerem se sicer čutim izgubljenega. Da se nasmejem samemu sebi in mi smeh da korajžo. Da se razjezim na hudobijo in mi jeza pokaže, kaj je prav in kaj je narobe. Da me lepota gane. Da se zganem in da grem na pot,« iskreno priznava. Tem besedam pa bi prikimal marsikateri bralec, poslušalec in gledalec. •