Slovencem v obljubljeno deželo sledile – sestre

Na pregledni razstavi v NUK izseljensko zgodbo tokrat pripovedujejo ženske, pisateljice, javne delavke, kmetice in gospodinje, ki so v ZDA pustile svoj pečat.

Objavljeno
29. junij 2016 16.53
Razstava Slovenke v ZDA (V obljubljeno deželo) v Narodni in univerzitetni knjižnici - NUK. Avtorice Helena Janežič, Veronika Potočnik in Špela Velikonja z velikim kolažem fotografij. Ljubljana, Slovenija 28.junija 2016. [Slovenke v
Helena Peternel Pečauer
Helena Peternel Pečauer

V Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) vsako poletje pripravijo razstavo, povezano z izseljenci. Tokrat pozornost namenjajo Združenim državam Amerike, ki so v ljudski zavesti še danes obljubljena dežela. Prve Slovenke so se na dolgo pot čez ocean odpravile že na začetku 19. stoletja, zanimivo pa je, da so tja sledile svojim bratom.

Zgodba razstave se je v glavi avtorice Helene Janežič začela vrteti že pred letom dni. Pri uresničitvi ideje so ji pomagali soavtorici Veronika Potočnik in Špela Velikonja ter arhitekt Matej Zorec, ki je skupaj z njo oblikoval obsežen katalog. Razstavo bodo odprli danes, brezplačno bo na ogled do 26. novembra, nas pa je Helena Janežič po njej popeljala, ko je še nastajala.

»V NUK imamo že od leta 1945 zbirko tiskov Slovencev, ki živijo zunaj meja Republike Slovenije. Takrat so jo imenovali D-fond, ker je bilo to prepovedano gradivo, skrito pa je bilo v direktorjevi pisarni. No, v vseh teh letih se ga je nabralo precej, zbirko pa, seveda, še vedno dopolnjujemo. S takšnimi razstavami si želimo ljudem pokazati, kako bogato slovensko je življenje naših ljudi daleč od doma, hkrati pa pridobiti dodatno gradivo, ki se morda komu valja po kleti ali podstrešju,« pripoveduje Janežičeva. »Saj veste, tisto, kar je bilo za deda neprecenljive vrednosti, je lahko za vnuka navadna šara in vrže stran. Vsaj ponavadi je tako. Za nas je vsak takšen kos izredno dragocen, tudi za raziskovalce, študente in druge uporabnike. Poleg slovenske literature in glasil iz tujine zbiramo koncertne liste, na primer, celo jedilni so lahko zelo zanimivi. Tako izvemo, kaj so naši ljudje jedli na nekem pikniku v Minnesoti, denimo. Prav ti drobni tiski so za nas ponavadi najbolj povedno gradivo.«

Micka postane Mary

Letos so v ospredje izseljenstva postavili zgodbe žensk, ki so svojo priložnost iskale v ZDA in se tam tudi uveljavile. »Z namenom, da ne bomo pozabili njihovega poguma, drznosti in boja s predsodki, predvsem pa njihove vloge pri ohranjanju slovenstva v daljni deželi,« pripomni avtorica razstave. »Tudi onstran luže so, tako kot tiste doma, vzdrževale 'ognjišče' ter skrbele za to, da se je družina zbirala, ohranjala slovenski jezik in kulturo. Kot tipična izseljenska zgodba se je kar sama od sebe izpostavila zgodba Micke iz Poljanske doline nad Škofjo Loko, ki je po pristanku na Ellis Islandu postala Mary.«

Marija Krek, ki so ji pravili Micka, je hodila v šolo v Malenskem Vrhu ter pomagala pri delu na polju in v hlevu pri živini. »Preden je dopolnila deset let, je oče Jernej odšel v Ameriko za boljšim zaslužkom. Kmetija je slabo nesla, iz obljubljene dežele so prihajala spodbudna pisma, kar mu je olajšalo odločitev. Micka se je bala, da ne bo nikoli več videla očeta,« pove Janežičeva.

»Leta so minevala, septembra 1920 pa je prišlo pismo, v katerem je Jernej ženi naročil, naj proda živino in orodje, kmetijo pa odda v najem. Očitno je verjel, da se bodo nekoč vrnili. Leto pozneje se je Micka z mamo ter bratom in sestro v Trstu vkrcala na ladjo Belvedere.«

Po dobrih treh tednih plovbe so zagledali kopno, pred njihovimi očmi je iz morja zrasel kip svobode. »Postali so del milijonske množice emigrantov. Prestali so vse preglede, tudi zdravstvene, izpraševanja. Mnogi jih niso, zato so Ellis Islandu pravili tudi Otok solza. Ko so jim spremenili še imena, so se z vlakom odpravili v notranjost dežele, k možu in očetu. Rudarska naselbina Yankee je postala njihov dom. Ko je Mary postala polnoletna, se je poročila z Ivanom Bizyakom, ki je v Ameriko prišel iz Ospa. Rodila je hčerko, ta je pri treh mesecih umrla, kar jo je strlo. Naslednjega otroka je povila po več kot dvajsetih letih, ko jih je štela že štirideset. Sin John je bil pravo presenečenje in blagoslov. Mati ga je dobro naučila slovenščine. Danes je star sedemdeset let in bo govoril na odprtju razstave,« ponosno pove Helena Janežič, »Micka pa je umrla leta 2000, stara 94 let. Pokopana je v Ratonu, in čeprav je že vrsto let pokojna, John še vedno trdi, da je pekla najboljše buhteljne na svetu.«

Po tednih plovbe so prispeli v New York. Foto: REUTERS Pictures

Antonija prva čez lužo

Nič manj zanimive in vznemirljive niso zgodbe slovenskih pisateljic, žurnalistk, javnih delavk, kmetic in gospodinj, ki so prav vse pustile svoj pečat v slovenski izseljenski zgodovini. »Najprej so se na pot odpravili slovenski misijonarji, redki krošnjarji, zanimivo pa je, da so kmalu za njimi odpotovale njihove sestre. Prva se je na takšno pot odpravila Antonija Baraga, sestra škofa Friderika Barage. Zelo izobražena je bila, tako kot njen brat,« pripoveduje sogovornica.

Antonija, klicali so jo Toni, je bila najmlajša od Baragovih otrok. Ko so jim umrli starši, ji je bilo komaj pet let. S Friderikom sta odraščala v hiši profesorja Jurija Dolinarja, ki ju je zelo dobro izobrazil. »Antonijo je zaročil z bančnim uradnikom, da bi bila preskrbljena. Po šestih letih zakona, ko ji je mož umrl, je bila še hudo mlada. Nekaj časa je veljala za zaročenko Matije Čopa. Ko je tudi ta umrl, se je odločila s svojim bratom oditi v Ameriko ter mu pomagati kot gospodinja, kuharica, perica in učiteljica. Odplula sta leta 1837. Bila je vajena salonskega življenja, zelo načitana gospa, tekoče je govorila pet jezikov, zato ni dolgo zdržala v divjini med Indijanci. Tudi zdravje jo je izdalo, zato se je preselila v Philadelphio in tam ustanovila dekliški inštitut. Nečesa podobnega se je pozneje lotila še v Rimu, na stara leta pa se je vrnila v Ljubljano in umrla sama, ubožna, od vseh pozabljena.«

Tudi za mnoge druge Slovenke so ZDA poosebljale svobodo in jim v domišljiji predstavljale skoraj neomejene možnosti za življenje. »Mit Amerike kot dežele, kjer se cedita med in mleko, zeleni dolarji pa ležijo na vsakem koraku, je v času množičnega izseljevanja bledel, a kljub temu so v to obljubljeno deželo vabili zagotovljena delovna mesta in obet višje plače.«

Slovensko dekle, čuvaj se

Največja referenca so bili povratniki, ki so s sabo prinašali reklamni material in poročali o življenju v novem svetu. »Ameriko so imenovali raj za ženske. Tja so v večini prihajali le moški, zato so imele dame poseben status,« pripoveduje. »V drugi polovici 19. stoletja pa je v povezavi z izseljevanjem prevladala miselnost 'nikar ne hodi od doma brez potrebe'. Na temo izseljevanja je izšla povest slovenskega pisatelja in novinarja Jakoba Alešovca Ne v Ameriko!. Svaril je pred odhajanjem v to deželo, enako so po časnikih počeli država, Cerkev in mnogi posamezniki. Še zlasti ženske so opozarjali, da so v tujini bolj izpostavljene nevarnostim. 'Slovensko dekle, čuvaj se! Bodi previdna! Bodi pametna,' so pisali časopisi.«

Tega se je gotovo držala tudi Apolonija Pirc, poročena Noč, ki je kot pred njo Baragova v Ameriko sledila bratu, misijonarju Francu Pircu. »Velja za prvo Slovenko, ki se je tja odpravila z vso družino,« opozori avtorica razstave. »Njen odhod je sprožil burne odzive, predvsem v Bleiweisovih Novicah. Sam urednik je bil nad tem naravnost zgrožen. Zanimivo je, da Polona ob odhodu ni bila več mlado dekle, štela jih je skoraj 50 in imela napol odrasle otroke.«

Tudi Marija Trobec je šla v novi svet za bratom misijonarjem. Helena Janežič: »O njej vemo, da se je rodila pri Polhovem Gradcu. Njenega brata Jakoba je za misijone nagovoril prav prej omenjeni misionar Pirc, čez dobrih pet let pa mu je sledila sestra Marija. Kako je potovala v Ameriko in kakšni so njeni vtisi o novem svetu, izvemo iz pisem, ki jih je pošiljala v domovino. Pri bratu se je zaposlila kot gospodinja, pomagala je pri verskih obredih, pela in igrala na orgle.«

Spomenik junakinjam

Čeprav so se po prelomu stoletja življenjske razmere v Sloveniji izboljšale, so ženske še vedno potovale v obljubljeno deželo. V različnih obdobjih so se tja odpravile Katka Zupančič, ki se je v Chicagu hitro vključila v delovanje slovenskih organizacij, predana učiteljica Angela Gospodarič, ki je v svet zbežala pred politiko, in Josephine Janežič, doma so jo klicali Pepca, ki je svojo življenjsko zgodbo opisala v knjigi Pepcin boj.

Življenjsko zgodbo o uspehu pa je onkraj luže spisala Marie Prisland. »Staršev se je komaj spominjala, saj so  odšli v Brazilijo, ko je bila otrok. Mama je kmalu umrla, oče se je znova poročil in pozabil na svoje dete v domovini. Marijo je vzgajala babica, a denarja za šolanje ni bilo. Petnajstletna se je odpravila v Ameriko, da bi si zaslužila denar za šolnino,« pripoveduje Janežičeva, »a v treh letih ji to ni uspelo in tudi o vrnitvi domov ni več razmišljala. Poročila se je s Slovencem Johnom Prislandom, po triletnem večernem tečaju angleščine končala še poklicno šolo in postala knjigovodkinja. Hitro se je vključila v delo slovenske skupnosti. Zavzemala se je za ohranitev slovenske kulture in tradicije. Najbolj si je prizadevala za pravice in boljši položaj žensk. Ustanovila je Slovensko žensko zvezo, ki deluje še danes.«

Za razstavo je avtorice najbolj navdihnil prav stavek Marie Prisland iz knjige Ameriška Slovenka. Takole je napisala: »In vendar: ali stoji kje le najmanjši spomenik tem največjim junakinjam? Po celem svetu se postavljajo krasni spomeniki padlim vojakom in junakom največjega klanja, kar ga pomni zgodovina – a od matere, od njenega trpljenja, od njenega žrtvovanja, pa ni nič omenjenega nikjer … Naša zgodovina je le zgodovina mož.«