Tiskane izdaje
Gotovo so številni Slovenci še iz otroških časov ohranili spomin na planinske gojzarje. Pravzaprav niti ni pomembno, ali so to res bili planinski gojzarji, zagotovo pa so bili težki in močni usnjeni čevlji z gumijastim podplatom. Robustni čevlji so dajali vtis, da so neuničljivi in večni.
Gojzarji so bili za otroške oči veliki. Kaj veliki, gromozanski so se zdeli. Gromozanski so bili tudi takrat, ko je gojzar namesto hribovskega obuvala v otroški igri predstavljal neuničljivo ladjo. Tako kot »ladji« do živega niso mogle niti najbolj ostre čeri v morju otroške domišljije, tako gojzarju do živega niso mogle niti ostre skale v hribih. Robustni usnjen gojzar (z rdečimi vezalkami) je dajal občutek varnosti, trdnosti, zagotavljal je zaščito pred zunanjimi vplivi, dober oprijem s podlago in je s tem hoji v gorah in po drugih poteh dajal stabilnost.
V zgodovini Slovenije sta ljubezen do planin in obiskovanje gora postala narodotvorna dejavnost, kar danes dokazuje več kot 55.000 članov najbolj množične organizacije pri nas – Planinske zveze Slovenije (PZS); še bolj kot množičnost PZS to narodotvornost planinstva dokazujejo oblegane planinske poti po vsej Sloveniji, pa tudi ugled, ki so si ga slovenski gorniki in alpinisti pridobili z osvajanji najvišjih vrhov v Himalaji in drugih gorstvih sveta. Ker je planinstvo tako priljubljeno in razširjeno, ne bomo veliko zgrešili s trditvijo, da je gojzar danes del nacionalne opreme slehernega Slovenca. Tako kot je, denimo, mogoče Prešernove poezije najti na polici vsakega slovenskega doma, je v vsaki omari za čevlje mogoče najti tudi – par gojzarjev.
Močan robusten čevelj, ki so ga ročno naredili v Alpini, sprva ni bil načrtovan oziroma narejen kot planinski čevelj, ampak je bil namenjen predvsem delavcem. Zaradi svojih lastnosti se je delavski čevelj izkazal tudi v drugih okoljih, ne le na delovnih mestih, kar je podjetju zagotovilo dodaten trg. Sprva so v Alpini izdelovali le delovne čevlje, kasneje so začeli izdelovati tudi modno in športno obutev; leta 1954 so izdelali prvi smučarski čevelj.
Razvoj materialov in tehnologije je z leti omogočal izdelavo lažjih, mehkejših, udobnejših gojzarjev, ki niso prepuščali vode in so tako nogi zagotovili primerno zaščito, dober oprijem na različnih podlagah. Hkrati je trg rasel, saj so imeli ljudje več prostega časa, ki so ga vse pogosteje preživljali v gorah. Do 80. let prejšnjega stoletja je bil razvoj gojzarja razmeroma počasen, kasneje pa so se začeli pojavljati novi, lažji, kakovostnejši materiali, kot so podplati vibram, posebne membrane, ki ne prepuščajo vode, usnje so nadomestili s sintetičnimi materiali in podobno, razlaga Boštjan Lukančič, direktor športnega programa v Alpini. Gojzar iz osemdesetih let prejšnjega stoletja je tako tehtal 1400 gramov, zadnji model, ki je na prvi pogled videti kot njegov predhodnik izpred 40 let, je »shujšal« na 800 gramov. »Teža čevlja je za izdelovalce eden večjih izzivov,« pravi Lukančič, ki prihodnost za Alpino vidi predvsem v lahki pohodni obutvi.
Močan robusten čevelj, ki so ga ročno naredili v Alpini, sprva ni bil načrtovan oziroma narejen kot planinski čevelj, ampak je bil namenjen predvsem delavcem. Foto: Promocijski material
Začetki v Alpini so bili skromni.
Danes gojzarje industrijsko izdelujejo v žirovski Alpini, kjer letos obeležujejo 70. obletnico delovanja tovarne. V vsej zgodovini so izdelali okoli 3,5 milijona parov gojzarjev. Še pred desetimi leti so na leto izdelali okoli 100.000 parov (različnih modelov) gojzarjev, zdaj jih izdelajo še enkrat več, kar pomeni, da jih izdelajo med 1000 in 1200 parov na dan, je povedal Lukančič in dodal, da želijo število izdelanih gojzarjev povečati na četrt milijona na leto.
O spominih na izdelavo prvih delavskih čevljev – gojzarjev v Alpini je Janez Tušek, ki je v Alpini delal od leta 1949 do 1982, v zborniku ob 60. obletnici Alpine zapisal: »V letih pred 1950 so se delali šivani čevlji. Delo je bilo ročno. Organizirani smo bili v brigade. To so bile delovne skupine (običajno) štirinajstih delavcev. Bil sem v brigadi, ki jo je vodil Stanko Likar. Vsak dan je moral o našem delu poročati upravi. Delo je potekalo po fazah. Eden je pripravil podlogo, drugi nacvikal podplat, tretji prišil okvir. Moje prvo delo je bilo šivanje okvirjev, ki je bilo najtežje. Le najboljši delavci so na dan prišili osem jermenov. Komur je to uspelo, je dobil tudi dobro plačo. Kolikor se je dalo, smo se potrudili.«
Očitno so se v Alpini zelo potrudili, saj je eden najbolj znanih slovenskih gornikov Viki Grošelj povedal, da so mu gojzarji zrasli kar na nogah. Takoj zatem se je dopolnil, da se je skoraj že rodil z gojzarji na nogah, in še dodal, da bodo verjetno gojzarji tudi zadnje obuvalo, ki ga bo obul. Z gojzarjem pa ni le veliko hodil, ampak se je z njim naučil tudi smučati. Doslej je v gorniški karieri zamenjal petnajst različnih gojzarjev, je še povedal Grošelj, ki zaupa Alpinini blagovni znamki, a hkrati dodaja, da mora vsakdo najti svoj pravi gojzar, ki se bo prilegal stopalu in mu zagotavljal ustrezno zaščito.
V vsakem gojzarju planinca začne boleti noga, pravi gornik. Razlika med dobrim in slabim gojzarjem je po Grošljevem mnenju v tem, da te »v slabem gojzarju noga začne boleti po dveh urah, v dobrem pa po desetih urah«. Kot dokaz, da so Alpinini gojzarji med najboljšimi, je po Grošljevem mnenju tudi to, da so bili v Žireh narejeni gojzarji, s katerimi se je povzpel na najvišje vrhove vseh sedmih celin sveta. Alpina zdaj svoje gojzarje najuspešneje prodaja predvsem v alpskih deželah, poleg Slovenije je Lukančič omenil Avstrijo, Nemčijo, Švico.
V Alpini so ponosni, da so za prvo jugoslovansko odpravo na Mount Everest leta 1979 peterici alpinistov, med njimi tudi Vikiju Grošlju, po meri izdelali posebne gojzarje, prilagojene za uporabo v ekstremnih razmerah na poti na vrh sveta. »Slovenci smo naklonjeni svojim blagovnim znamkam,« je dejal Grošelj in dodal, da je Alpinine gojzarje za svoje poti na Triglav in najvišje vrhove sveta izbral zato, ker ima boljši občutek, »ko Slovenci stojimo eden za drugim«.
