Te dni je v 102. letu za vedno odšla Micol Fontana, zadnja od treh slovitih sester Fontana, ikon in pionirk italijanske visoke mode, ki so v časih rimske dolce vite z obleko za hollywoodsko igralko Lindo Christian prodrle v Hollywood in se zapisale v zgodovino svetovne mode. S svojim pogumom so tlakovale pot novim generacijam modnih oblikovalcev, ki še danes snujejo prepoznaven italijanski slog, kreacije s podpisom sester Fontana pa so uvrščene v zbirke Guggenheimovega muzeja in metropolitanskega muzeja v New Yorku ter pariškega Louvra. Devet kosov si je mogoče ogledati tudi na novo odprti razstavi z naslovom Moda v gibanju (Italijanski slog 1951 - 1990 & Utrinki slovenske mode) v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.
Mnogi so Sorelle Fontana spoznali šele konec februarja 2011, ko so na italijanski nacionalki (in skoraj leto dni pozneje tudi na slovenski) predvajali mini serijo z naslovom Šiviljstvo Fontana (Atelier Fontana – Le sorelle della moda andata in onda) v režiji Riccarda Milanija, ki je po gledanosti menda presegla vsa pričakovanja. Prvi del si je ogledalo več kot sedem milijonov Italijanov, drugega pa še dva milijona več. Serija je v središče postavila predvsem Micol (odigrala jo je Alessandra Mastronardi), tako njeno delovno zagnanost kot nesrečno zasebno življenje. Bila je dvakrat poročena, hči Maria Paola, ki se ji je rodila v prvem zakonu, pa je med počitnicami na Kalabriji dobila tifus in umrla. Svojo bolečino iz zasebnega življenja je skušala utopiti v delu, zato je vse življenje še intenzivneje posvetila modi.
Od babičine delavnice naprej
Zoe (1911–1978), Micol (1913–2015) in Giovanna (1915–2004) so se rodile na pragu prve svetovne vojne (oziroma že med njo) v Traversetolu, majhni vasici na obrobju Parme. Šiviljstvo je bila družinska tradicija, saj je že njihova mama Amabile nadaljevala babičin posel in šivala v njeni delavnici.
Čeprav so si bile različne v več pogledih, so stremele k širjenju horizontov in sanjale o uspehu. Tako se je sredi 30. let najstarejša Zoe odločila, da odide v veliko mesto; negotova, ali je bolje izbrati Milano ali Rim, je odločitev prepustila usodi in ujela prvi vlak, ki je pripeljal mimo. In ta jo je popeljal v Rim. V mestu aristokracije si je hitro poiskala službo v veliki modni hiši, nekaj mesecev pozneje leta 1936 pa sta se ji pridružili še Micol in Giovanna. Začeti življenje na novo v glavnem mestu je bil kljub veliki meri poguma, medsebojne podpore in tudi podpore staršev skok v neznano in pomembna odločitev, ki je zahtevala veliko dela, požrtvovalnosti in predanosti, je Micol povedala v enem od zadnjih pogovorov. Najprej so delale v krojaških delavnicah, kot sta bili Zecca in Battilochi, ko so njihovo ustvarjalnost prepoznale pripadnice rimske aristokracije, pa se je njihovo ime hitro razširilo v visokih krogih.
Njihov prvi večji preboj jim je omogočilo naročilo znanega italijanskega elektroinženirja in raziskovalca radijske tehnike Guglielma Marconija, ki je bil leta 1909 (z nemškim kolegom Karlom F. Braunom) odlikovan z Nobelovo nagrado za zasluge pri razvoju telekomunikacij. Sorelle Fontana so za njegovo hčer Gioio zasnovale in sešile serijo oblačil, ki jim je prinesla vrsto novih strank.
Že med vojno leta 1943 so se podale na svoje, čeprav so vladali hudi časi. Ko pa je Hollywood odkril povojni razcvet Rima, so tja začeli romati znani igralci, režiserji in filmski producenti. »To je bila velika priložnost za krojaške delavnice, za nas pa čustvena avantura, ki nam je prinesla svetovno slavo,« je povedala Micol.
Za njihovo prepoznavnost je bila odločilna poročna obleka, v kateri se je leta 1949 s hollywoodskim igralcem Tyronom Powerjem poročila mehiška igralka Linda Christian, pozneje znana kot prvo Bondovo dekle. Srečni dogodek v znani cerkvi Svete Frančiške Rimske je bil opevan kot poroka stoletja (četudi je zakon razpadel sedem let pozneje), zato so njune fotografije napolnile strani časopisov in revij. Sledila so druga velika naročila v vrsti bodočih slavnih nevest, med drugim tudi za Margaret Truman, hčer ameriškega predsednika Harryja S. Trumana, stranke v krojaški delavnici Sorelle Fontana pa so postale tudi filmske igralke Myrna Loy, Barbara Stanwyck, Michèle Morgan in še slavnejša Ava Gardner, ki je s to modno hišo ohranila dolgo razmerje. Sestre so ji oblikovale serijo oblek, tudi za njene filmske vloge, med drugim za film Bosonoga grofica (The Barefoot Contessa) in Sonce vzhaja in zahaja (The Sun Also Rises), kot kostumografinje pa so sodelovale tudi z znanim rojakom, režiserjem Federicom Fellinijem. Za Avo Gardner so oblikovale pretino – obleko, ki spominja na talar, v kakršni se je nekaj let pozneje v Fellinijevem filmu Sladko življenje pojavila Anita Ekberg.
Resna tekmica francoski visoki modi
Leta 1950 je v delavnici Fontana delalo več kot sto krojačev, leto pozneje pa je Atelier Sorelle Fontana skupaj z drugimi delavnicami istega kova zaznamoval rojstvo italijanske visoke mode z modno revijo, ki jo je v svoji vili Torrigiani v Firencah organiziral markiz Giovanni Battista Giorgini, velik promotor Made in Italy, zlasti v ZDA in Kanadi. Sestre Fontana so še istega leta odšle v ZDA in doživele velik uspeh. Italijanska visoka moda je tako začela postajati resna tekmica že uveljavljeni francoski haute couture.
Vzporedno s kolekcijami visoke mode so se v naslednjih letih odločile uvesti še linijo konfekcije. Njihov cilj je bil ponuditi obleke, ki bi jih lahko prodajali v prestižnejših butikih in na velikih tujih trgih, Micol pa je prevzela vlogo ambasadorke in poskrbela za odprtje mnogih prodajnih točk v različnih državah tako na zahodu kot na vzhodu (in to počela dolgo v starost, vse do 90. let prejšnjega stoletja). Slava jim je prinesla še več slavnih strank, med njimi Grace Kelly in Jacqueline Kennedy, igralke, kot so Elizabeth Taylor, Audrey Hepburn in Ursula Andress, skratka večino zvezdnic in ikon družbene smetane 50., 60. in 70. let. Micol je v enem od pogovorov pred nekaj leti dejala, da so imele res velik privilegij, da so lahko oblačile najlepše in najslavnejše ženske tega sveta. Z nekaterimi so spletle tudi velika prijateljstva. »Oblikovati za njih je bilo lahko. Vedno pa smo težile k temu, da smo v obleki interpretirale tudi njihovo osebnost, dušo,« je povedala. Navdih so jemale iz bogate italijanske krojaške zakladnice ter umetniške in kulturne dediščine Italije, to pa so postale tudi njihove kreacije. Ena njihovih najbolj inovativnih zamisli je bila povezati modo in umetnost – v potisku tkanin. Historični salon, ki je v središču Rima v bližini Španskih stopnic in v okviru fundacije Micol Fontana deluje kot skrbnik začetkov italijanske visoke mode ter kot delujoči laboratorij ustvarjalnosti, hrani dva primerka: obleko z vzorcem, ki temelji na umetniškem delu slikarja Eliana Fantuzzija, in drugo, pri kateri je bilo v navdih delo slikarja Giorgia Ascanija, znanega pod imenom Nuvolo.
Micol Fontana, ki je sebe najraje
Poslej bodo za družinsko zapušči