Tiskane izdaje
Svojo filozofijo so poimenovali smart luxury, kar bi lahko prevedli kot bistroumni luksuz. Luksuz lahko razumemo tako ali drugače. Florian Weitzer, graški poslovnež in lastnik hotela Daniel v Gradcu in na Dunaju, prisega na drugačno, igrivo in dostopnejšo različico luksuza. Prvi hotel znamke Daniel so pred desetimi leti odprli v Gradcu, in ker se je izkazal za velik uspeh, so na željo gostov leta 2012 odprli hotel iste znamke tudi v avstrijski prestolnici. Posebno pozornost v njem namenjajo estetiki. Želeli so ustvariti zračno poslopje s sodobno oblikovanimi sobami, v hotelu pa se vedno kaj dogaja. Da so na pravi poti, pričajo objave v priznanih dizajnerskih in popotniških medijih, kot so Wallpaper, Monocle, Geo Saison, Condé Nast Traveler ... Avstrijska izdaja francoskega vodiča po restavracijah GaultMillau je Daniel razglasila za avstrijski hotel leta 2014.
Pri Danielu prisegajo na preprostost z veliko idejami in sproščenim kavarniškim razpoloženjem. Tu se ideje prosto prelivajo med prostori in, to je še zlasti pomembno, v avli hotela prijetno diši po svežem kruhu, saj ima hotel lastno domačo pekarno. Oprema sob in dodatna ponudba s kavarno, teraso, trgovinico, pekarno in hotelskim vrtom poskuša slediti potrebam današnjih gostov, ki ne iščejo zgolj sobe, v kateri bodo prespali in se osvežili po naporni poti, temveč nekaj takega, kar lahko opišemo z besedami doživeto in trendovsko.
Hotel Daniel je v bližini središča mesta v četrti Belvedere, v neposredni soseščini dvorca, in je povezan z botaničnim vrtom dunajske univerze. Do znamenite Štefanove cerkve je oddaljen vsega 25 minut hoje. Ima 116 sob in na Dunaju, ki slovi po konzervativnosti, predstavlja nekaj svežega v ponudbi, čeprav so ga uredili v stari stavbi iz leta 1962 na Landstraßer Gürtel 5. To je prvi objekt na Dunaju, ki je imel stekleno fasado brez konstrukcijskih elementov v slogu curtain wall, ki je spomeniško zaščitena. Hišo je, tako kot tisto v Gradcu, v kateri so hotel znamke Daniel uredili že leta 2005, načrtoval isti arhitekt, v šestdesetih letih zelo cenjeni Georg Lippert. To dejstvo je bilo še dodatna spodbuda, da je bila izbira prava.
Dunajske različice hotela bi se bržčas razveselil tudi Alois Daniel, graški hotelir, ki je že leta 1886 postavil svoj hotel v Gradcu tik ob železniški postaji, saj je bila železniška trasa Trst–Ljubljana–Gradec–Dunaj takrat zelo aktualna. Podobno je tudi danes (mimogrede, železniška povezava med Ljubljano, Gradcem in Dunajem še vedno odlično deluje, česar pa ne moremo reči za trenutno mrtvo traso Ljubljana–Trst). Graški Daniel je bil v drugi svetovni vojni močno poškodovan, v slogu arhitekture petdesetih let ga je obnovil arhitekt Georg Lippert.
Hotel Daniel lahko uvrstimo na seznam t. i. dizajnerskih hotelov, čeprav se ne kiti z dragim dizajnerskim pohištvom in drugimi dodatki. Nasprotno, sobe so urejene izrazito minimalistično, kar je razvidno s fotografij, hotelska avla, kjer je več priložnosti za dizajnerske igrarije kot v standardno opremljenih sobah, pa ponuja stilsko mešanico vintidža in industrijske estetike (strop brez dekorativne maske in luči, ki spominjajo na reflektorje v televizijskem studiu). Gre za zamisel lastnika Floriana Weitzerja, ki ima rad nekoliko »zmešano« bivalno okolje.
Stoli in naslanjači v avli so nabrani z vseh vetrov – od običajnih, že nekoliko oguljenih kuhinjskih stolov iz sedemdesetih, doma narejenih klubskih mizic iz industrijskih lesenih palet do prestižnih ročno izdelanih stolov iz masivnega orehovega lesa znamke Katakana britanskega biroja Dare Studio. Iz svoje družinske zapuščine je Weitzer pripeljal bidermajerski kavč. Po tleh je položen tradicionalni ladijski pod, za barski pult iz enostavnih belih keramičnih ploščic pa se zdi, kot bi ga vzeli iz kakšne tovarniške menze iz sedemdesetih. Ideja je v raznolikosti, v eklektičnem videzu, opremo pa je mogoče zamenjati kadarkoli, brez velikih stroškov.
Ko gre za oblikovanje, ne moremo mimo enojamborne jadrnice, ki je »nasedla« na strehi hotela. Gre za domislico uveljavljenega sodobnega umetnika Erwina Wurma, ki se je v osemdesetih proslavil s svojimi stisnjenimi formami in enominutnimi skulpturami, v katerih sebe ali druge postavlja v duhovita razmerja z vsakdanjimi predmeti. Med njegovimi najbolj znanimi skulpturami je stisnjena/skrčena hiša njegovih staršev, s katero je simbolično želel predstaviti avstrijsko bivalno mentaliteto po drugi svetovni vojni. V mini hišico je stlačil tudi, skrčeno seveda, pohištvo svojega otroštva. Odraščal je v povojni Avstriji, mama je bila gospodinja, oče policist. Živel je v izrazito »skrčeni« perspektivi bivanja, ne v šoli ne doma ni imel priložnosti, da bi lahko izrazil svoje mladostno uporništvo. Te omejitve so močno oblikovale njegovo razmišljanje, ki je kasneje preraslo v umetniško filozofijo. Stisnjena hiša in druge enominutne skulpture so le fizična manifestacija njegove klavstrofobične otroške izkušnje, ki jo Avstrijci razumejo.
Florian Weitzer, lastnik hotela Daniel, je velik oboževalec Wurmove umetnosti, zlasti njegove neprilagojenosti in drugačnosti, zato ga je povabil k sodelovanju. Želel si je nekaj izvirnega, nekonvencionalnega, takšnega, kar zagotovo ne sodi na streho hotela oziroma hiše nasploh. Zato so projekt poimenovali Misconceivable (zgrešeno, nerazumljeno). Jadrnica na strehi urbanega mestnega hotela (nekoliko nenavadno upognjena, vendar v naravni velikosti) je vidna daleč naokoli, njeno osnovno sporočilo pa je, da je spodaj nekaj zanimivega in drugačnega. V ta kontekst sodi tudi srebrno pobarvana starinska počitniška prikolica na dvorišču hotela, ki seveda rabi kot alternativna hotelska soba.
Poleg sodi še nekoliko manj konvencionalni in v zadnjem času zelo trendovski čebelnjak – prav tako na strehi.
Za čebele, ki v vrtovih gradu Belvedere in botaničnem raju dunajske univerze v okolici hotela najdejo dovolj slastne cvetlične paše, skrbi čebelar Dietmar Niessner. Na strehi so zasadili tudi pravo jabolčno plantažo iz izključno starih sort jablan, tistih, ki rojevajo jabolka, ki so zaradi standardom »neprimerne« velikosti večinoma izginila s prodajnih polic supermarketov. Urbano vrtnarjenje sredi velemesta je še eden od sodobnih trendov, ki jim sledijo v hotelu Daniel. Vse, kar v hotelskem vrtu posadijo in pridelajo, seveda porabijo v kuhinji, zlasti uspešni pa so pri gojenju paradižnikov, kumar, bučk in različnih dišavnic.
