Smučarski plejboj

Najprej je bilo smučanje. Lepi zavoji, tekme med vratci, boj s sekundami. Nato je Jon Olsson, rojen v Mori na Švedskem, kjer kaj drugega kot smučanje niti ni imel na izbiro, na televiziji videl prvi salto na smučeh in odprl se mu je nov svet. In prestopil je na drugo stran, odtlej tudi sam letel v višave, izumljal nove trike in obrate, premikal mejnike, osvajal lovorike in nagrade – devet kolajn je osvojil na X-igrah, »olimpijskih igrah« v športih prostega sloga. Pri 33 letih, kar je v športu, kjer zmagujejo najstniki, že kar precej, je še vedno ikona, superzvezdnik. Kdo ve, ali zaradi vseh novih akrobacij, ki jih je v preteklosti poskusil, legendarnih filmov, ki jih je posnel, ali zaradi vsega ostalega, kar pride v paketu z njim. »On se zna prodati, ker je tako lep, najbrž eden najlepših tipov na svetu,« je denimo o njem povedal eden najboljših slovenskih smučarjev prostega sloga Bine Žalohar. Verjetno res. Malo daljši svetli lasje, od sonca zagorela polt, pravilne poteze pravega modela.

In potem so prišli avtomobili. Ne kakršni koli. Lamborghini gallardo je bil nekaj časa njegov glavni ljubljenec, zdaj ima v garaži serijo audijev. Najnovejši modeli, dirkaški bolidi, oblikovani posebej zanj. In sicer tako, da se lahko v njih vozi od enega do drugega smučarskega središča. Predstavljajte si torej lamborghinija s prtljažnikom za smuči na strehi. Zakaj pa ne, za Jona Olssona ni ovir. S temi »igračkami« tudi tekmuje. Pomagal je oblikovati svoj superavto rebellion R2K, s katerim se vsako leto pripelje na britansko dirko Gumball 3000. »Ne vem, od kod ta strast. Že kot otroku so mi bili všeč dirkalni avtomobili. Zahvaljujoč uspehom v smučanju sem lahko kupil svoj sanjski avto. Vedno sem sledil svojim sanjam, namesto da bi bil pameten in bi varčeval. A ko bom star 50 let, bom lahko rekel, da sem v mladosti počel vse, kar se mi je zahotelo.«

Prav res živi sanjsko življenje, vsak bi zamenjal z njim. Velik smučarski frajer, ki je videti odlično, ogromno potuje (nastanjen je v Monaku, a je 300 dni na leto na poti), počne to, kar ga najbolj veseli, in s tem še služi kupe denarja. Toda ta ne pada z neba. Pravi, da pravzaprav nima prostih dni. »Veliko moraš razmišljati in razvijati ideje. To ti ne uspe, če ves dan igraš videoigrice. Zadnja leta prav težko zaspim, saj imam v glavi toliko misli. Včasih si zaželim, da bi se malo umiril in sprostil, a to nisem jaz, vedno namreč potrebujem nove stvari. Všeč mi je takšno življenje,« pravi Šved, ki ga je dober podjetniški čut pripeljal do številnih uspešnih projektov. Med drugim je ustanovil svojo znamko smučarskih torb Douchebags za moderne športne popotnike, kot je sam. »Nikoli nisem imel zastavljenega načrta, ena stvar je pač vodila k drugi. Sem pa od nekdaj vsako stvar delal najbolje, kot sem jo lahko. Lotil sem se tistih stvari in področij, ki sem jih lahko izboljšal, s svojimi podjetji delal to, na kar se spoznam. Vem namreč, da ne bom večno smučal, želel sem si ustvariti trdne temelje za nadaljnja leta. Brez tega bi z negotovostjo stopal v prihodnost, tako pa se je le veselim!«

Tako zrelo razmišlja danes, a v preteklosti je mnogokrat živel življenje rockovskega zvezdnika – preskrbljen s številnimi sponzorji je smučal, potoval, žuriral. »Za šankom« je padla tudi tista stava, s katero je še dodatno pritegnil pozornost svetovne javnosti. S švedskim alpskim smučarjem Jensom Byggmarkom je stavil 5000 evrov, da se bo v veleslalomu kvalificiral na olimpijske igre v Sočiju. »Bila sva na pivu, potem ko je on zmagal na nekaj tekmah v svetovnem pokalu, jaz pa na X-igrah. Živela sva pravzaprav podobno življenje, a v različnih smučarskih svetovih. Pogovarjala sva se, kakšna škoda, se ne moreva več družiti. Rekel mi je, da sem cirkusant in da nikoli ne bi mogel početi tega, kar počne one. No, po nekaj pivih je padla stava in imel sem nov načrt.« Čeprav z lepo kariero v smučanju prostega sloga, v katerem bi prav tako lahko nastopil v Sočiju, se je za tri leta preselil v alpsko smučanje, kjer je svojo kariero tudi začel. Dejal je, da mu je bila izkušnja všeč, saj zanj ni pomembno, ali smuča po celcu, lepo urejeni progi ali na skakalnici. Motila ga je le okostenela politika mednarodne zveze. Resno se je lotil izziva, se pripravljal na Novi Zelandiji, menda vložil kar 500.000 evrov v ta projekt in se tri leta boril z visokimi štartnimi številkami, da bi prišel do točk.

Med drugim se je s svojim lamborghinijem dvakrat pripeljal tudi v Kranjsko Goro, a kot je zapisal na svojem blogu, na katerem zelo redno objavlja zapise o svojih smučarskih, avtomobilističnih in poslovnih dogodivščinah, nad njo ni bil preveč navdušen. »Na Švedskem so si vsi mislili, kakšen klovn sem, nihče ni verjel, da mi lahko uspe. Veliko težav sem imel, a vseeno mi je uspelo, da sem osemkrat nastopil v svetovnem pokalu, že to je bila zame zmaga,« je povedal, in četudi ni izpolnil primarnega cilja, je imel na koncu gotovo tudi veliko koristi. Ni imel trenerja, imel pa je s seboj vedno fotografa in njegov podvig je spremljalo na tisoče oboževalcev.

Po tistem se je vrnil na širše smuči in se zavedal, da se v teh letih ne more več kosati s 16-letniki. »Ko si tako mlad, se ničesar ne bojiš. Padeš in se naslednji dan odlično počutiš. V mojih letih pa dvakrat premisliš, kaj boš storil, da ne bi padel in se poškodoval,« je razmišljal o smučarski prihodnosti, ki postaja vse bolj poslovna. Tudi zato, ker je odločen, da se nikdar ne bo vdal povprečnosti.

Vseeno je napovedal, da bo letos spet nastopil na X-igrah v Aspnu. Če bo lahko smučal, kot želi, bo zadovoljen. »V svetu alpskega smučanja sem se naučil, da če ceniš le dobre dni na snegu, se ti bo zmešalo. Zato znam zdaj ceniti dan tudi, ko je slab. Ne gledam rezultatov, kot sem to počel nekoč. Še vedno si v prelepi naravi, živiš odlično življenje, si rečem.« Popolno življenje pravzaprav. V njem pogreša le še čarobno palčko, da bi lahko vsak dan pričaral 50 centimetrov novega snega in 20 sončnih dni v mesecu. •