Soboški Plečnik

Prav dejstvo, da je modernistični arhitekt Franc Novak tudi stanovskim naslednikom precej neznan, čeprav je iz Murske Sobote, razpotegnjene ravninske vasi, vse od 30. let prejšnjega stoletja »z arhitekturo za bodočega človeka« ustvarjal mesto, je bilo eden od razlogov, da sta arhitekta Meta Kutin in Tomaž Ebenšpanger (skupaj vodita biro Skupaj arhitekti) pripravila razstavo Franc Novak, Arhitektura za bodočega človeka, ki so jo odprli v ljubljanski galeriji Dessa in bo na ogled do 17. oktobra letos.

Razstava je tako rekoč nadaljevanje Ebenšpangerjeve diplomske naloge o Novakovi prvi stavbi, Keršovanovi modernistični vili, pa tudi Sprehoda po Novakovi soboški arhitekturi, njunega projekta iz leta 2012. Ker se je Novakova arhitektura porazgubila v stihijskem razvoju kraja, sta pred njegove stavbe postavila informacijske svetilnike z načrti in starimi fotografijami, da bi opomnila, kako so bile videti ob svojemu nastanku.

V pripravo razstave ju je, kot poudarjata, najbolj vlekla Novakova življenjska zgodba in dejstvo, da je za Mursko Soboto pomenil toliko kot Jože Plečnik za Ljubljano. Hkrati sta v tem videla priložnost, da zbudita zavedanje o pomenu ohranjanja modernistične arhitekture in njeno razumevanje, saj je le tako mogoče razumeti tudi sodobno.

Vila Keršovan - prva znanilka avantgarde

V tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je začela arhitekturna pot Franca Novaka, je bila Murska Sobota na pol vaško panonsko naselje s pritličnimi, podolgovatimi hišami, tu in tam še kritimi s slamo, njegova prva znanilka dunajske avantgarde sredi vaškega okolja pa je bila leta 1931 vila Keršovan. »Imel je srečo, da so mu premožni in vplivni Sobočani, med drugim zdravniki, odvetniki, bankirji in veterinarji, dali priložnost in ga podpirali kot meceni že med študijem, a da mu je družinski prijatelj, bankir Ferid Keršovan že kot študentu 1. letnika dal narisati hišo in jo potem tudi zgradil, je zelo fascinantno. Kaj je pretehtalo to odločitev, (še) nisva ugotovila,« priznavata sogovornika in dodajata, da je Novak postavil Mursko Soboto na zemljevid modernih mest neodvisno od Ljubljane, čeprav so v tistem času tudi v Ljubljani rasle podobne stavbe; med drugim Dukičevi bloki po načrtih Jožeta Sivca, Mali nebotičnik po načrtih Hermana Husa in nekaj drugih po načrtih Josipa Costaperarie.

Novak se je med šolanjem na Tehnični srednji šoli v Ljubljani, kjer je takrat med drugim poučeval arhitekt Ivo Spinčič, nekdanji učenec dunajskega profesorja Petra Behrensa, navdušil za odhod v beli svet in se v začetku 30. let vpisal na študij na dunajsko likovno akademijo prav k Behrensu, takrat priznanemu arhitektu, in šolanje leta 1933 tudi končal. Med letoma 1934 in 1938 je delal kot pogodbeni arhitekt za soboško občino, potem pa je tako kot še nekaj drugih mladih slovenskih in jugoslovanskih arhitektov za tri mesece odšel delat v Le Corbusierov pariški biro. Ko je moral veliki mojster zaradi dela na drugi konec sveta, se je Novak vrnil v domači kraj ter se vpisal na študij na Visoko tehniško šolo na Dunaju, vendar mu je začetek druge svetovne vojne prekrižal načrte. Po vojni je delal kot arhitekt in urbanist v domačem mestu, leta 1954 pa je postal prvi direktor takrat ustanovljenega Projektivnega biroja Murska Sobota – funkcija, ki jo je opravljal vse do smrti v prometni nesreči leta 1959 pri Varaždinu.

Še pomembneje kot to, da je Novak s sodobno arhitekturo spremenil podobo vaškega kraja, pa je, da je s sodobno arhitekturo tja vpeljal tudi višjo kakovost bivanja, saj so v tistih časih živeli bodisi znotraj bodisi zunaj. »Zelo se je posvečal bivanju zunaj in povezavi notranjih prostorov z zunanjimi, torej oblikovanju prostorov nekje vmes, česar takrat niso poznali – teras, balkonov in senčnic oziroma pergol, ki jih je na vrtove umestil kot nekakšne zunanje dnevne sobe. Na strešne terase je v času, ko se je bilo tam modno sončiti, postavil tudi prhe, ki so jih lastniki uporabljali vse do tedaj, ko so v neposredni bližini zrasli bloki in jim odvzeli intimno zavetje,« pripoveduje Meta Kutin. Ebenšpanger dodaja, da je Novak razmišljal celostno; zasnoval in oblikoval je tako interjer, pohištvo in notranje ograje kot tudi pripadajočo podobo vrta, njegovo zasaditev in ograje. Nekaj Novakovega unikatnega pohištva je celo ohranjenega; v Keršovanovi vili in Samčevi hiši, skoraj v celoti pa v Vučakovi vili. Slednja je avtorja razstave tudi najbolj navdušila, saj se njen vrt še danes razteza na robu parka in ohranja vtis razkošja in buržoaznosti, medtem ko so se imenitne lokacije drugih stavb stopile s širitvijo mesta. »V Vučakovi vili navdušuje dinamika prostorov in doživetje, ko prideš na vrt. Še danes se v njej počutiš kot kralj. Tudi v Kousovi vili se je ohranil prvotni tloris in je še v današnjem času funkcionalen,« poudarja arhitektka.

Znal dobro krmariti

A Franc Novak je bil velik mojster predvsem v prepričevanju naročnikov. Vedel je, da bi se bogati Sobočani radi považili, pa jim je v pismu zapisal: »Saj smo rekli, da hočete dati Sobočanom po nosu. S tako hišo jim bomo gotovo dali!« Bil je arhitekt, ki je tako rekoč ustvaril naročnike za tako napredno arhitekturo, kar je v današnji Murski Soboti težje predstavljivo. »Dobro je znal krmariti med željami naročnikov, svojimi ideali modernizma in tistim, kar je bilo takrat sploh uresničljivo. Takratni obrtniki in mojstri niso znali postaviti ravne strehe ali graditi z betonom, in čeprav so stavbe izkaz kompromisov, predvsem zaradi pomanjkljivega znanja v izvedbi, pa so vseeno dosegle optimum,« ugotavljata.

Murska Sobota je bila še v 60. in 70. letih prijetno urejeno modernistično mesto z belimi stavbami, širokimi ulicami in zelenimi conami, devetdeseta leta pa so prinesla stihijski in nenačrtovan razvoj mesta, v katerem se je porazgubila tudi Novakova arhitektura. »Stanje se na prvi pogled morda ne zdi tako katastrofalno, kot ga vidiva midva, a nekatere Novakove stavbe so predelane in skoraj nerazpoznavne, kot denimo hiša Šerbec. Osnovna šola je bila večkrat prizidana, Koltajeva hiša propada, del hiše ima zdaj dvokapno streho, mnoge stavbe so izgubile identiteto zaradi neustrezne prenove, napačnega izbora barv, barvanja surovega betona in debelih plastičnih okenskih okvirjev. V zgrešenih detajlih pa se izgublja tudi prvotno arhitektovo sporočilo. In to razliko s prvotnim si bo s projekcijo mogoče ogledati na razstavi,« opominja sogovornik.

Razstava v središče postavlja osem murskosoboških Novakovih projektov, ki so z arhitekturnega vidika najpomembnejši, gradivo o njih pa sta nabrala na različnih naslovih. Ob tem ne kaže pozabiti tudi na vlogo Novaka kot urbanista. V skladu s funkcionalističnimi načeli je določil, v katerem delu bo katera funkcija mesta, in tako vas spremenil v mesto, še preden je (po drugi svetovni vojni) to tudi uradno postala. Čeprav Murska Sobota tistega časa sploh ni imela industrije, je določil industrijsko cono ob železnici, saj se je zavedal, da bo le ta lahko generirala razvoj. Med drugim je v letih 1934 in 1935 zasnoval kopališče, ki danes ni primerno vzdrževano, okoli mestnega trga, ki je del parka, je predvidel pomembne družbene stavbe, v zasnovo centra pa je vključil Delavski dom, po vojni pa med drugim še Kino Park, osnovno šolo in upravni stavbi zavarovalnice in banke, njegova poslednja projekta.

Kaj je pomenil za kraj, dokazujejo tudi stari časopisni članki, v katerih so zapisali, da ga je na njegovo zadnjo pot vzdolž ulice Štefana Kovača pospremilo več tisoč ljudi. Čeprav je zapisal: »Za bodočega človeka so mišljenje zgradbe, za onega, ki ga bo dala mogoče že naslednja generacija«, pa je bila ta naslednja generacija pravzaprav napredno misleča elita sredi še delno ruralnega okolja njegovega časa. •